Jedro

Potem, ko je sodišče ugotovilo, da tožnik ni (dokazal, da bi bil) padel in se poškodoval bodisi zaradi nezglajenega ledu, bodisi zaradi skupine drsalcev sredi drsališča, bodisi zaradi kombinacije obeh okoliščin, je tožbeni zahtevek zaradi neobstoja vzročne zveze med zatrjevanima opustitvama in nastalo škodo pravilno zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2000 dalje.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval solidarno plačilo odškodnine v višini 19.400.000 SIT (80.954,77 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.500.000 SIT od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, od zneska 900.000 SIT pa od 8. 3. 2000 dalje. Tožniku je naložilo, naj toženkama povrne njune stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih in potrdilo pravilnost sklepa o nedokazanosti navedb, da je bila razbrazdanost ledu vzrok za tožnikovo poškodbo, in pravilnost sklepa, da odsotnost redarja oziroma varnostnika ni bila v vzročni zvezi z nastalo poškodbo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je sodišče druge stopnje citiralo tiste izjave prič, ki postavljajo pod vprašaj njegovo trditev o neustrezno glajeni ledeni ploskvi pred rekreacijskim drsanjem, podrobnejša analiza izpovedb pa pokaže nekoliko drugačno dejansko stanje in je na podlagi tega mogoče priti do drugačnega sklepa od tistega, ki sta ga naredili sodišče prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tožbeno navedbo, da je drugotoženka opustila skrb za vzdrževanje reda na ledu in okrog njega. Ugotovljeno je bilo, da na drsališču ni bila varnostnika, čigar navzočnost je sicer obvezna. Tožnik resda ne more dokazati vzročne zveze med dejstvom, da na drsališču ni bilo varnostnika, in nastalo posledico, vendar pa morajo v primeru tako grobe opustitve dolžnega ravnanja za drugotoženko veljati strožja merila pri ugotavljanju odgovornosti. Toženka bi morala dokazati, da je ukrenila vse potrebno, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, česar pa ni niti zatrjevala in tudi ne dokazala. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev o premoženjski škodi, tj. glede zahtevka za plačilo 900.000 SIT z obrestmi, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Tožnik je iz naslova premoženjske škode uveljavljal odškodnino v višini 900.000 SIT. Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev o tem zahtevku, ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.

7. Revizijske navedbe, s katerimi revident izpodbija dokazno oceno, so neupoštevne. S temi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zmotnosti stališča, da rekreacija na urejenem drsališču ne predstavlja nevarne dejavnosti, revident ne zatrjuje in tudi revizijsko sodišče ne dvomi v njegovo pravilnost. Pravilna pa je tudi odločitev o tem, da niso podane predpostavke za drugotoženkino krivdno odgovornost. Vzrok za nastalo škodo naj bi bil po tožbenih navedbah v tem, da drugotoženka (1) ni v zadostni meri poskrbela za drsanje na zglajenem ledu in (2) da je opustila nadzor nad drsalci v smislu njihovega opominjanja in odstranjevanja z drsalne površine. Potem, ko je sodišče ugotovilo, da tožnik ni (dokazal, da bi bil) padel in se poškodoval bodisi zaradi nezglajenega ledu, bodisi zaradi skupine drsalcev sredi drsališča, bodisi zaradi kombinacije obeh okoliščin, je tožbeni zahtevek zaradi neobstoja vzročne zveze med zatrjevanima drugotoženkinima opustitvama in nastalo škodo pravilno zavrnilo. Sodba sodišča druge stopnje pravilno odgovarja tudi na tožnikove navedbe o trditvenem in dokaznem bremenu glede razbremenitve odgovornosti, ki jih tožnik v reviziji le ponavlja in ki zato ne zahtevajo posebnega odgovora revizijskega sodišča. 9. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).