Jedro

Zaradi neažurnega poslovanja organov je bilo storilcu danih več pravic, kot bi mu jih sicer šlo, saj je ministrstvo storilca napotilo na program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, čeprav pogojev za napotitev na dan 6.1.2010 ni izpolnjeval. To pa ne spremeni dejstva, da je storilec že 29.12.2009 presegel 18 kazenskih točk, saj se kazenske točke dosežejo s pravnomočnostjo odločbe o prekršku, s katero so bile izrečene in ne šele z njenim vpisom v skupno evidenco kazenskih točk. Poleg tega pa ima storilec kljub opravljenemu programu izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo in izbrisu 4 kazenskih točk, v skupni evidenci kazenskih točk še vedno vpisanih 19 kazenskih točk.

Izrek

Pritožba storilčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu prekrška izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije AM, B1, B in G, ki so bile vpisane v njegovo vozniško dovoljenje na dan 3. 10. 2009, ko je storil prekršek, s katerim je presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je storilec v obdobju od 30. 6. 2005 do 29. 12. 2009 kot voznik motornega vozila B kategorije dosegel 19 kazenskih točk, saj je storilec 6. 1. 2010 prejel s strani Ministrstva za pravosodje RS, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij napotilo na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, iz katerega izhaja, da je imel dne 6. 1. 2010 vpisanih 16 kazenskih točk. Gre za razhajanja med uradno evidenco Ministrstva za pravosodje in ugotovitvami sodišča. Poleg tega je storilec v zvezi z napotilom ministrstva opravil tečaj izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, za kar je zagovornik tudi predložil potrdilo ZŠAM C. z dne 16. 3. 2010, in bi mu bilo potrebno iz evidence izbrisati 4 kazenske točke, kar pa ni bilo upoštevano. Zato zagovornik predlaga, da se postopek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 10. 3. 2010 prejelo obvestilo Ministrstva za pravosodje RS, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju ministrstvo), iz katerega izhaja, da je storilec na dan 9. 3. 2010 imel v skupni evidenci kazenskih točk vpisanih 23 kazenskih točk, ki so mu bile izrečene z odločbami o prekrških, ki so postale pravnomočne v obdobju od 14. 10. 2008 do 3. 2. 2010. Iz tega obvestila izhaja tudi, da je imenovani storilec bil 6. 1. 2010 napoten na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo ter da je napotilo na usposabljanje prejel 7. 1. 2010. Ministrstvo je nato sodišče prve stopnje 18. 3. 2010 poslalo dopis, iz katerega izhaja, da je storilec v času od 11. 3. 2010 do 14. 3. 2010 uspešno opravil program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo ter da so mu zato v evidenci EKT izbrisali 4 kazenske točke (list. št. ... spisa). Nato je ministrstvo 23. 4. 2010 sodišču poslalo nov izpis obvestila z dne 23. 4. 2010 (list. št. 22 spisa), iz katerega izhaja, da je imel na dan 23. 4. 2010 storilec za skupno evidenco kazenskih točk vpisanih 19 kazenskih točk in sicer so mu bile 3 kazenske točke izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v S. B. z dne 15. 10. 2007, ki je postala pravnomočna 14. 10. 2008, 3 kazenske točke s plačilnim nalogom Policijske postaje S. B. z dne 4. 4. 2009, ki je postal pravnomočen 15. 4. 2009, 5 kazenskih točk izrečenih s plačilnim nalogom Policijske postaje S. K. z dne 3. 10. 2009, ki je postal pravnomočen 13. 10. 2009, 4 kazenske točke, izrečene s plačilnim nalogom Policijske postaje S. K. z dne 17. 10. 2007, ki je postal pravnomočen 12. 11. 2009, 3 kazenske točke izrečene s sodbo Okrajnega sodišča na P. z dne 9. 12. 2009, ki je postala pravnomočna 23. 12. 2009 in 5 kazenskih točk izrečenih s sodbo Okrajnega sodišča v V. z dne 30. 11. 2009, ki je postala pravnomočna 29. 12. 2009 ter da so storilcu na podlagi opravljenega programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo dne 22. 4. 2010 bile izbrisane 4 kazenske točke.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo podatke o odločbah o prekrških, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke, o datumih njihove izdaje in njihove pravnomočnosti. Pri tem sodišče prve stopnje resda ni navedlo, da so storilcu iz skupne evidence kazenskih točk bile tudi izbrisane 4 kazenske točke na podlagi opravljenega izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivalo, saj ima storilec kljub opravljenemu tečaju v skupni evidenci še vedno vpisanih več kot 18 kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je tudi pomotoma navedlo, da je storilec predpisano število kazenskih točk presegel v obdobju od 30. 6. 2005 do 29. 12. 2009, kar je obdobje od storitve prvega prekrška do pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katero je storilec presegel predpisano število kazenskih točk. Ker se kazenske točke ne dosežejo s storitvijo prekrška, temveč šele s pravnomočnostjo odločbe o prekršku, s katero so bile izrečene, je na podlagi zgoraj navedenih podatkov o pravnomočnih odločbah o prekrških ugotoviti, da je storilec predpisano število kazenskih točk presegel v obdobju od 14. 10. 2008 do 29. 12. 2009, torej v obdobju krajšem od 3 let, in sicer s prekrški, ki jih je storil z motornim vozilom B kategorije. Ob takšnih ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno in zakonito izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije AM, B1, B in G motornih vozil, saj je te kategorije storilec imel vpisane v vozniško dovoljenje na dan storitve prekrška, s katerim je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu (to je 28. 10. 2008 in ne 3. 10. 2009, kot je pomotoma zapisalo prvostopenjsko sodišče). Takšno posledico namreč predpisuje III. odst. 22. čl. Zakona o prekrških (ZP-1).

Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da je storilec res bil 6. 1. 2010 napoten na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, kot to trdi storilčev zagovornik v pritožbi, vendar je do tega prišlo zaradi neažurnega vodenja evidenc pri Ministrstvu za pravosodje RS, saj sta sodba Okrajnega sodišča na P. in plačilni nalog Policijske postaje S. K., ki sta postala pravnomočna 23. 12. 2009 in 12. 11. 2009, bila vpisana v skupno evidenco kazenskih točk kasneje kot sodba o prekršku Okrajnega sodišča v V., ki je postala pravnomočna 29. 12. 2009, kar je razvidno tudi iz opravilnih EKT številk na izpisu iz EKT evidence. Zaradi neažurnega poslovanja organov, ki so zadolženi za vpisovanje kazenskih točk v skupno evidenco kazenskih točk, je storilcu bilo dano več pravic, kot bi mu sicer šlo, saj ministrstvo ni pravočasno razpolagalo s potrebnimi podatki in je storilca napotilo na tečaj varne vožnje, čeprav pogojev za napotitev na dan 6. 1. 2010 ni izpolnjeval. To pa ne spremeni dejstva, da je storilec že 29. 12. 2009 presegel 18 kazenskih točk, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj se kazenske točke dosežejo s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bile izrečene in ne šele z njihovim vpisom v skupno evidenco kazenskih točk. Storilec je tako res bil napoten in je tudi uspešno opravil program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, kar je dokazal tudi sam s predložitvijo potrdila št. ... o opravljeni obveznosti, ki ga je izdal ZŠAM C. dne 16. 3. 2010 in so mu na podlagi tega tudi bile izbrisane 4 kazenske točke, vendar kot je bilo to poudarjeno že zgoraj, to na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj ima storilec kljub izbrisu 4 kazenskih točk v skupni evidenci kazenskih točk še vedno vpisanih 19 kazenskih točk in izpolnjuje pogoje za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zaradi navedenega so pritožbene navedbe kljub temu, da so resnične, neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (III. odst. 163. čl. ZP-1), saj tudi v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom za plačilo sodne takse odmerilo prvostopenjsko sodišče.