Jedro

Reparacijski zahtevek, v katerem mesečna nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja niso specificirana, ni neizvršljiv in ga sodišče iz tega razloga ne zavrne. Nobene ovire ni, da tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je takemu zahtevku ugodeno, realizira odločitev sodišča, v kolikor pa tega prostovoljno ne stori, mora tožnica v ponovnem sodnem postopku ustrezno konkretizirati reparacijski zahtevek ali pa mora voditi ustrezen izvršilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, zato se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 razveljavi (1. točka). Posledično navedenemu je sodišče odločilo, da se ugotovi, da tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, zato jo je tožena stranka dolžna nemudoma pozvati nazaj na delo na delovno mesto kuharske pomočnice in ji od dne prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v socialna zavarovanja, izplačati (oziroma za njo plačati) plačo, ostale prejemke in prispevke ter ji priznati ostale pravice iz delovnega razmerja na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 547,76 EUR, v roku osem dni od dneva odločitve sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (3. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 in posledično ugodilo zahtevku po reintegraciji in reparaciji. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe pravdnega postopka. Prav tako je tožbeni zahtevek pod točko 2 neizvršljiv, saj tožnica ni specificirala zneska plač, ki jih mora tožena stranka plačati tožnici, prav tako je neizvršljiv obrestni del zahtevka, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnice zavrniti. Tožena stranka je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o vsebini izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni storilo, saj je štelo, da tožena stranka tožnici ni izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v zakonsko določenem prekluzivnem 15-dnevnem subjektivnem roku. Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 110. člena res določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, oziroma v šestih mesecih od nastanka razloga, vendar pri tem ZDR nikjer eksplicitno ne določa, kdo je tista oseba pri delodajalcu, ki mora izvedeti za kršitev in da je v konkretnem primeru v skladu z 18. členom ZDR za kršitev morala izvedeti ravnateljica tožene stranke M.K.. Tako je subjektivni 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi začel teči z dnem, ko je bila ravnateljica o vseh razlogih, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanjena. Res je, da je navedeni rok materialni prekluzivni rok, vendar pa je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dejansko vprašanje. Sodišče je za razjasnitev tega vprašanja zaslišalo le pričo H.S., sicer vodjo dislocirane enote tožene stranke, ni pa zaslišalo ravnateljice tožene stranke M.K., čeprav je ugotovilo, da začne subjektivni 15-dnevni rok teči od dneva, ko je bila o vseh dejstvih in okoliščinah seznanjena prav ravnateljica. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved priče H.S., da naj bi H.S. ravnateljico tožene stranke M.K. seznanila na sestanku z dne 8. 10. 2007, na katerem so bili prisotni tudi delavci dislocirane enote, na ta sestanek pa naj bi bila povabljena tudi ravnateljica, ki se je sestanka tudi udeležila. Iz izpovedi H.S. ne izhaja, o katerih dejstvih in okoliščinah je bila ravnateljica seznanjena oziroma ali je bila ravnateljica tega dne seznanjena z vsemi razlogi za izredno odpoved. O tem bi lahko izpovedala le sama ravnateljica M.K. oziroma tudi H.S., vendar pa ji sodišče ni postavljalo relevantnih vprašanj. Ravnateljica M.K. je bila seznanjena o vseh podrobnostih in okoliščinah dogodka šele dne 22. 10. 2007, kot to izhaja iz uradne zabeležke z dne 22. 10. 2007. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tudi napačno odločilo, saj o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini sodišče sploh ni odločalo. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo pod A in B ter z zaslišanjem priče H.S. – vodje dislocirane enote tožene stranke, ugotovilo, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen iz razloga, ker mora po določilih 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, oziroma v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca in delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bila direktorica tožene stranke na sestanku dne 8. 10. 2007 seznanjena s kršitvijo in s storilko, saj je zaslišana I.S. - vodja dislocirane enote, bila s strani delavke tožene stranke V.J. že dne 5. 10. 2007 seznanjena, da tožnica nekaj nosi proti izhodu vrtca. Priča I.S. je sporno polivinilasto vrečo, v kateri se je nahajalo devet litrov soka in 2 kg oprane solate odnesla v svojo sobo in jo dala na varno, pri tem pa je, kot je pojasnila, imela dne 8. 10. 2007 sestanek z delavci dislocirane enote, na ta sestanek pa je bila povabljena tudi ravnateljica tožene stranke M.K. in se je tega sestanka tudi dejansko udeležila. Tako ni dvomiti, da je bila ravnateljica tožene stranke M.K. dne 8. 10. 2007 seznanjena z bistvenimi elementi in s kršitvijo ter s storilko tako, da bi morala v celoti izpeljati postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 15-ih dneh od trenutka, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, saj je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga poskusa tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/94).

Tako ni mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov tožene stranke, da je bila ravnateljica tožene stranke M.K. dokončno seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele dne 22. 10. 2007, saj 2. odstavek 110. člena ZDR za kršitve, ki imajo vse znake kaznivega dejanja iz 1. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR, določa (kar je tožena stranka očitala tožnici), da prične materialni prekluzivni rok teči od dne, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Res je, da ZDR nikjer eksplicitno ne določa, kdo je tista oseba pri delodajalcu, ki mora izvedeti za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, pri čemer pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je to ravnateljica M.K. – zakonita zastopnica tožene stranke, pri čemer pa iz izpovedi I.S., vodje dislocirane enote, ki je že dne 5. 10. 2007 prejela obvestilo od delavke v vrtcu kaj je tožnica storila (poskušala odnesti polivinilasto vrečo z 9 l soka in 2 kg oprane solate) in tudi ukrepala tako, da je odnesla vreči v svojo pisarno in tudi kot je nedvoumno pojasnila zaslišana na sodišču, s to zadevo seznanila direktorico v ponedeljek 8. 10. 2007. Ker pa je bila tožnica tri tedne v bolniškem staležu, to je do dne 25. 10. 2007, je do takrat niso mogli zaslišati, kot je jasno in decidirano pojasnila zaslišana priča. Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke je ugotoviti še, da je zaslišana priča I.S. izrecno pojasnila tudi, da je zaposlena snažilka N.B. že dne 8. 10. 2007 povedala, da je bila konkretno tožnica opažena, ko je šla po klancu proti kuhinji, to je opazila tudi njena soseda P., kjer se iz njenega stanovanja zelo dobro vidi vrtec oziroma klanec, ki vodi proti kuhinji. Na izrecno vprašanje pooblaščenke tožnice, pa je zaslišana H.S. tudi navedla, da je prišla ravnateljica v njihovo enoto v ponedeljek 8. 10. 2007, takrat so imeli zabeležko z vsemi sodelavci kuhinje, ravnateljica pa je bila takrat prisotna, pri čemer so bili prisotni še G.B., vodja kuhinje, E.N., A.D., K.L., V.J., čistilka in še ena čistilka N.B.. Tudi na tem skupnem sestanku je N.B. povedala, da je videla tožnico hoditi po klančini proti predprostoru kuhinje enote. Na tem sestanku je bila prisotna tudi J.Š.G., vodja prehrane, pri čemer je V.J. povedala kaj je videla (list. št. 41). Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je ravnateljica M.K. dne 8. 10. 2007 izvedela za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, saj je tožnici očitala kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, torej bi morala tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh in ker je to storila šele dne 6. 11. 2007, je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno. Tako rok za podajo odpovedi ni pričel teči z dnem, ko je bila „ravnateljica dokončno seznanjena z vsemi razlogi za izredno odpoved“ v smislu pritožbenih navedb tožene stranke. Tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati vsebinskih razlogov za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj že sama zamuda materialnega prekluzivnega roka pomeni, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Neupošteven je pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek tožnice, ker le-ta ni specificirala mesečnih nadomestil plače in zakonitih zamudnih obresti zaradi česar naj bi bil izrek sodbe neizvršljiv in bi moralo celo sodišče tožbeni zahtevek celo zavrniti. Pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je navedeni način oblikovanja tožbenih zahtevkov glede izplačila nadomestila plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prej pravilo kot izjema in ni nikakršne ovire, da bo tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe lahko realizirala odločitev sodišča, v kolikor pa tega ne bo prostovoljno izvršila, pa bo tožnica seveda morala sprožiti ponoven sodni postopek bodisi pred delovnim in socialnim sodiščem, kjer bo ustrezno konkretizirala svoje denarne zahtevke ali bo morala voditi tudi ustrezni izvršilni postopek, vendar je navedeno na strani tožnice, ne pa tožene stranke.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor glede prenehanja delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.