Jedro

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da vložen predlog in izdan sklep sodišča prve stopnje, s katerim se ugodi predlogu obsojenca, da se izrečena zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, ne predstavlja nobenega izmed odložitvenih razlogov po prvem odstavku 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), kar pomeni, da ne more biti razlog za odložitev zaporne kazni obsojencu. Šele pravnomočni sklep, s katerim se ugodi prošnji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, lahko odloži izvršitev zaporne kazni oziroma jo prekine, če jo je obsojenec že pričel prestajati, in se preostanek kazni izvrši tako, da obsojenec opravi delo v splošno korist.

Izrek

Pritožba pooblaščenca obsojenega F.H. se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo prošnjo obsojenca za odlog izvršitve kazni zapora. Obsojenec bi moral na prestajanje kazni 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v M., opr. št. II K 12961/2013 z dne 13.5.2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 12961/2013 z dne 5.9.2013, zaradi storitve kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obsojenec bi kazen zapora moral nastopiti 17.3.2014 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob.

2. Proti tej odločbi se je po pooblaščencu pritožil obsojenec. V pritožbi navaja, da se pritožuje zoper izpodbijano odločbo v celoti „iz razloga kršitve ZKP“ in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sklep prvostopnega sodišča II Kr 12961/2013 z dne 21.2.2014 pravnomočen v delu, s katerim je obsojencu ugodeno, da lahko namesto zaporne kazni opravi delo v splošno korist. Poudarja, da se je obsojenec zoper citirani sklep pritožil le v presežku ur od 480 ur ter izrecno zapisal, da se pritožbe ne vlaga v delu, kjer je odločeno, da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi „in ugodi prošnji obsojenca“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da pri obsojencu ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale odložitev izvršitve zaporne kazni iz kateregakoli razloga iz prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sta postopek za odložitev izvrševanja kazni zapora in postopek nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist dva ločena postopka, ki ju urejata različna zakona. Kot obsojenec sam navaja, je predlog za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist naslovil na pristojno sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji in torej ne na prvostopno ali pritožbeno sodišče v postopku izvrševanja kazni zapora. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da vložen predlog in izdan sklep sodišča prve stopnje, s katerim se ugodi predlogu obsojenca, da se izrečena zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, ne predstavlja nobenega izmed odložitvenih razlogov po prvem odstavku 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), kar pomeni, da ne more biti razlog za odložitev zaporne kazni obsojencu. Šele pravnomočni sklep, s katerim se ugodi prošnji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, lahko odloži izvršitev zaporne kazni oziroma jo prekine, če jo je obsojenec že pričel prestajati, in se preostanek kazni izvrši tako, da obsojenec opravi delo v splošno korist. 5. Pritožba zgoraj navedenemu niti ne nasprotuje, temveč zatrjuje, da je sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kr 12961/2013 z dne 21.2.2014, v delu, v katerem je ugodeno predlogu obsojenca, da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, pravnomočen, ker se zoper njega ni pritožil. S takšnimi stališči pritožbe pa ni mogoče soglašati in jih v postopku izvrševanja kazenske sankcije tudi ni mogoče upoštevati. Kot je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, v trenutku odločanja o pritožbi obsojenca zoper izpodbijano odločbo, citirani sklep ni pravnomočen in to kljub temu, da se je obsojenec pritožil le zoper višino ur, kot to navaja pritožba. Ne glede na to, se šteje, da je obsojenec pritožbo vložil zoper zgoraj naveden sklep in zato „del tega sklepa“ ne more biti pravnomočen. Pravnomočnosti oziroma nepravnomočnosti sklepa na način, kot to uveljavlja pritožba, namreč ni mogoče presojati. Razumevanje pravnomočnosti pritožbe pa tudi ni v skladu s 402. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa način odločanja višjega sodišča o pritožbah vloženih zoper sklepe sodišča prve stopnje in takšnega načina odločanja ne predvideva. Odveč ni dodati niti, da je sodišče prve stopnje, ki je sodbo izdalo, pristojno za ugotovitev pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje II Kr 12961/2013 z dne 21.2.2014 in takoj, ko bo ta pravnomočen, bo o tem obveščeno tudi sodišče v postopku izvrševanja kazenske sankcije. Zato so vsa nadaljnja izvajanja pritožbe, ki poskušajo prepričati, da je sklep II Kr 12961/2013 z dne 21.2.2014 v delu, v katerem je ugodeno, da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, pravnomočen in zato kazni zapora ni dovoljeno izvršiti, neutemeljena.

6. Pooblaščenec obsojenca je uveljavljal tudi kršitve v skladu z določili ZKP, ki pa v postopku izvrševanja kazni zapora ne pridejo v poštev, saj se postopek vodi v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz navedenih razlogov in ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi, uveljavljani v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

7. Pritožbeno sodišče opozarja obsojenca na določbo četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1, v skladu s katero mora nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe, in sicer v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob.

8. Ta odločba je na podlagi 4. točke 23. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT) v zvezi z 8. členom ZIKS-1 takse prosta, medtem ko drugi stroški postopka niso nastali.