Jedro

Na nosilcu kmetijskega gospodarstva je dolžnost, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč, to je v konkretnem primeru ali soglasja solastnikov ali zakupno pogodbo, ki jo sklene z zemljiškoknjižnimi lastniki. Civilno pravna razmerja in spori glede pravice do uporabe spornih parcel pa niso predmet tega postopka, zato tudi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na ta razmerja, za odločanje v tem postopku niso relevantni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) iz grafične enote rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva (v nadaljevanju GERK) z identifikacijsko številko GERK _PID A. izločila zemljišče s parc. št. 1576/4 in 1576/7, obe k.o. B. (1. točka izreka). Odločila je, da po dokončnosti te odločbe upravna enota po uradni dolžnosti vpiše spremembe v evidenco GERK kmetijskega gospodarstva KMG-MID C., katerega nosilec je D.D. in o vpisanih spremembah nosilca obvesti z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (2. točka izreka). Pravnomočno odločbo bo upravna enota posredovala Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja, Ljubljana (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ prejel zahtevek Agrarne skupnosti E. (v nadaljevanju Agrarna skupnost) za izbris v izreku navedenih parcel iz GERK-a D.D.. Z vpogledom v zemljiško knjigo je ugotovil, da sta navedeni parceli v lasti več solastnikov in da je D.D. na obeh parcelah solastnik do deleža 1/144. Na podlagi določb 32. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) je dne 16. 5. 2017 pozval nosilca kmetijskega gospodarstva D.D., da v roku 10 dni predloži soglasja solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico zemljišča. Po tem, ko mu je na podlagi prošnje rok za predložitev soglasja solastnikov podaljšal do 29. 6. 2017, je dne 29. 6. 2017 prejel odgovor pooblaščenke D.D., ki ga je posredoval Agrarni skupnosti, ta pa upravnemu organu odgovor, iz katerega izhaja, da predlogov in navedb D.D. ne sprejema.

3. Prvostopenjski organ je ugotovil, da D.D. ni izkazal pravice do uporabe zemljišč parc. št. 1576/4 in 1576/7, obe k.o. B., saj v postavljenem roku ni pridobil soglasja solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, Agrarna skupnost pa ni pristala na nadaljnje pogovore z njim. Zato je v skladu z 32. členom Pravilnika zemljišči izbrisal iz evidence GERK. Iz registra kmetijskih gospodarstev je razvidno tudi, da nosilec kmetijskega gospodarstva D.D. uveljavlja za navedene parcele ukrepe kmetijske politike, zato je v skladu z 33. členom Pravilnika prvostopenjski organ odločil, da bo po pravnomočnosti odločbe o izbrisu zemljišč iz evidence to odločbo posredoval Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja.

4. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. 33008-185/2017/2 z dne 4.1. 2018, pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je po tem, ko je povzelo zakonske podlage, na katerih je bilo v zadevi odločeno, ugotovilo, da je prvostopenjski organ preveril lastništvo spornih parcel, na katerih leži GERK, ki je predmet usklajevanja ter ugotovil, da ima D.D. na obeh spornih parcelah solastninski delež v višini 1/144. Ugotovilo je, da iz dokumentov konkretne zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ D.D. pozval na predložitev soglasij solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, ta pa kljub podaljšanju roka za dopolnitev ni predložil potrebnih soglasij ostalih solastnikov. Prav tako je iz odgovora Agrarne skupnosti razvidno, da do soglasja oziroma dogovora o rabi zemljišč ne bo prišlo, saj Agrarna skupnost nasprotuje pritožnikovi uporabi zemljišč na celotni površini. Kot neutemeljene je zavrnilo navedbe D.D. glede zakupne pogodbe, saj iz predloženih dokumentov in iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo ne izhaja, da sta sporni parceli v veljavnem zakupu.

5. Tožeča stranka s tožbo izpodbija prvostopenjsko odločbo iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je tožeča stranka solastnik z deležem do 1/144 na približno 900 ha nepremičnin, ki so v pretežnem delu gozdovi, s parcelami, ki jih v tožbi navaja. Od navedenih parcel ima tožeča stranka v posesti nepremičnini s parc. št. 1576/4 in 1576/7 k.o. B.. Solastništvo med strankami ni sporno, prav tako ni sporno, da ima zemljišča tožeča stranka v posesti in jih dejansko uporablja za pašo živine. Njegov oče je imel nepremičnini v najemu celih 16 let. Ko je prenesel kmečko gospodarstvo na njega, mu je s tem prepustil tudi dejansko uporabo teh nepremičnin, na katerih sedaj pase živino. Tožeča stranka in njegov oče sta vložila v zemljišče veliko dela in truda ter sredstev, da sta zemljišče počistila in pripravila za uporabo, ga ogradila in zgradila napajališče, za kar sta porabila 9.000 EUR lastnih sredstev. Po določilu 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ima vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Glede na skupno površino navedenih nepremičnin, pripada tožeči stranki glede na njen solastniški delež še večja površina od površine, ki jo uporablja.

6. Prvostopenjskemu organu očita, da je postopek vodil brez upravičenega predlagatelja, saj lahko po tretjem odstavku 32. člena Pravilnika vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v Register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) vloži lastnik ali uporabnik zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe zemljišč, ki so prijavljena na RKG. To pa ni Agrarna skupnost, ki omenjenih parcel dejansko ni uporabljala, saj s svojo živino ne razpolaga. Med tožečo stranko in Agrarno skupnostjo je sporna posest oziroma dejanska uporaba zemljišča, kar se rešuje v civilnem in ne v upravnem postopku. Organ prve stopnje zato do rešitve civilno pravnega razmerja med tožečo stranko in Agrarno skupnostjo ne bi smel vpisati sprememb GERK, pač pa bi moral vlogo Agrarne skupnosti zavreči, ker je ni vložila prava oseba. Tožeča stranka je v upravnem postopku predlagala zaslišanje 129 prič (ki jih v tožbi navaja poimensko), ki naj bi povedale ali imajo namen uporabljati te nepremičnine, ali so kmetje, ali imajo kmetijsko gospodarstvo ter ali jim je znano, kakšni sta danes nepremičnini, kdo jih je očistil ter uredil za pašnik ter kdo jih uporablja. Upravna enota predlaganega dokaza ni izvedla. Agrarna skupnost ni ne lastnik, ne solastnik, ne zakupnik predmetnih zemljišč in ni izkazala, da bi imela soglasje za zastopanje solastnikov predmetnih nepremičnin, niti ne izhaja njeno upravičenje do uporabe zemljišč iz druge pravne podlage. Predsednik Agrarne skupnosti je zahtevo podal brez potrebnega sklepa skupščine Agrarne skupnosti.

7. Tožeča stranka je kmetijsko gospodarstvo dne 30. 7. 2010 prevzela od svojega očeta, ki je za navedene parcele s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov dne 25. 4. 2007 sklenil zakupno pogodbo. Ta ni bila nikoli odpovedana, kar pomeni, da je iz trajanja za določen čas prešla v trajanje za nedoločen čas. Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) glede zakupnih razmerij napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po določbi prvega odstavka 615. člena OZ se zakupna pogodba, sklenjena za določen čas, spremeni v zakupno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, če zakupnik, kljub poteku roka še vedno uporablja zakupljeno stvar. Podobno določa tudi ZKZ v 31. členu, kar pomeni, da je tožeča stranka še vedno zakupnik nepremičnin, na katerih so vrisani sporni deli GERK-ov.

8. Zgolj poziv prvostopenjskega organa tožeči stranki, da predloži soglasja in zaključek, da soglasij ni predložila, za odločanje ne zadostuje, saj je tožeča stranka izrecno predlagala izvedbo dokaza za svoje zaslišanju in za zaslišanje članov oziroma vseh solastnikov predmetnih parcel, ki jih uporablja. Glede zatrjevanja Agrarne skupnosti, da naj bi bila zakupna pogodba nična, navaja, da bi ničnost morala biti dokazana v drugem postopku, v katerem bo lahko tožeča stranka zahtevala vračilo neamortiziranih vlaganj v predmetni parceli in povračilo morebitne škode, skladno z OZ. Tožeča stranka je izkazala pravico do uporabe na podlagi zakupne pogodbe in je dokazala, da sta zemljišči, ki sta predmet tega postopka, sestavni del funkcionalno zaokroženega kompleksa kmetijskih zemljišč, ki ga v celoti obdeluje.

9. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne upravni enoti v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi stranko z interesom Agrarno skupnost, ki je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe tožeče stranke in navedla, da Agrarna skupnost ni nikoli sklenila zakupne pogodbe s tožečo stranko. Člani Agrarne skupnosti so v svojo last pridobili sporne nepremičnine na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih (ZAgrS), torej na originaren način na podlagi odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 463-3/96-7-116 z dne 15. 3. 2004. Zemljiška knjiga je že 4. 5. 2004 sporno parcelo vknjižila kot solastnino članov Agrarne skupnosti, zato je bila zakupna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, nezakonita in je neupoštevna.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Tožena stranka je dejansko stanje v zadevi v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato sodišče zavrača očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi in se, da bi se izognilo ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

14. Zakon o kmetijstvu (ZKme-1) v prvem odstavku 5. člena določa, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Šteje se, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v RKG. V drugem odstavku istega člena določa, da se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč iz prejšnjega odstavka, če je lastnik oziroma zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča, to je ZKZ, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da zaradi učinkovitejšega izvajanja 1. alineje prvega odstavka tega člena, to je za obdelavo kmetijskega zemljišča kot dober gospodar, ne glede na določbe stvarnopravnega zakonika, za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in način rabe zemljišča zadostuje, med drugim, soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini.

15. Postopek ugotavljanja pravilnosti prijavljenih podatkov in izbris zemljišč iz GERK določa 32. člen Pravilnika, ki v prvem odstavku določa, da upravna enota lahko pozove nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Če nosilec dokazil iz prvega odstavka tega člena ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis v GERK niso izpolnjeni, odloči o izbrisu GERK ali dela GERK iz RKG. Upravna enota v RKG pri zemljišču, ki se nanaša na izbrisani GERK, vpiše opombo (drugi odstavek 32. člena Pravilnika).

16. V zadevi ni sporno, da ima tožeča stranka v zemljiški knjigi na spornih parcelah vpisan solastniški delež v višini do 1/144, ki ga je, tako kot ostali pri teh nepremičninah vpisani solastniki, pridobila z odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 463-3/96-7-116 z dne 15. 3. 2004, izdano v postopku vračanja premoženjskih pravic nekdanjim članom agrarne skupnosti na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). V zadevi tudi ni sporno, da je prvostopenjski organ dne 10. 5. 2017 prejel zahtevek Agrarne skupnosti za izbris parc. št. 1576/4 in 1576/7, obe k.o. B., iz GERK-a tožeče stranke. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa pa nadalje tudi izhaja, da je prvostopenjski upravni organ z vpogledom v zemljiško knjigo in na podlagi podatkov geodetske uprave ugotovil, da sta v navedeni parceli v že ugotovljeni solasti 144 solastnikov in da je lastniški delež tožeče stranke 1/144. Prvostopenjski organ je zato tožečo stranko pozval na predložitev soglasij solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišč, določil rok za predložitev dokazov in dopolnitev vloge, ki ga je podaljšal do dne 29. 6. 2017. V zadevi tudi ni sporno, da tožeča stranka soglasja solastnikov, oziroma drugega upoštevanega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da ima pravico do uporabe spornih zemljišč na celotni površini, ni predložila.

17. Ugovor tožeče stranke, da je prvostopenjski organ odločal brez predloga upravičenega predlagatelja, ni utemeljen. Tretji odstavek 32. člena Pravilnika sicer res določa, da vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč lahko vloži lastnik ali uporabnik zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe zemljišč, ki so prijavljena v RKG. Navedeno pomeni, da se postopek za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč lahko začne na pobudo lastnika ali uporabnika zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe zemljišč, ki so prijavljena v RKG. Upoštevaje prvi odstavek 32. člena Pravilnika, pa lahko upravna enota postopek začne tudi po uradni dolžnosti, kolikor sama ugotovi, da je sporna upravičenost do uporabe kmetijskih zemljišč in v posledici pravilnost vpisa GERK na spornih zemljiščih v RKG. Predlog Agrarne skupnosti, kateri je prvostopenjski organ priznal status stranke v postopku in ni lastnica zemljišča, je zato treba šteti kot pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti.

18. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na posest spornih parcel in zakupno pogodbo, ki pa je tožeča stranka nedvomno ni sklenila z lastniki spornih zemljišč, so neutemeljeni. Rešitev navedenih spornih vprašanj tudi ni predmet odločanja v postopku o vpisih v register kmetijskih gospodarstev. Upoštevaje drugi odstavek 32. člena Pravilnika, je namreč na nosilcu kmetijskega gospodarstva dolžnost, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč, to je v konkretnem primeru ali soglasja solastnikov ali zakupno pogodbo, ki jo sklene z zemljiškoknjižnimi lastniki. Civilno pravna razmerja in spori glede pravice do uporabe spornih parcel, ki se nanašajo na odnos med tožečo stranko, Skladom kmetijskih zemljišč ter Agrarno skupnostjo, niso predmet tega postopka, zato tudi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na ta razmerja za odločanje v tem postopku niso relevantni. Glede na navedeno, je tudi po mnenju sodišča upravni organ prve stopnje po tem, ko je ugotovil, da pogoji za vpis GERK niso izpolnjeni, pravilno odločil o izbrisu GERK-a iz RKG.

19. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na postopek pred upravnim organom druge stopnje v zvezi s seznanitvijo tožeče stranke z listinami, na katere se sklicuje Agrarna skupnost v odgovoru na pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, ni utemeljen. Po določbi 1. odstavka 241. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pošlje organ, ki je izdal odločbo (če pritožbe ne zavrže) pritožbo strankam z nasprotnim interesom in jim določi rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih. V skladu s 1. odstavkom 245. člena ZUP organ po tem, ko ugotovi, da je pritožba pravočasna in dopustna in da jo je vložila upravičena oseba, odstopi pritožbo v roku 15 dni organu, ki je pristojen za odločanje o njej. Navedeno pomeni, da odgovora prizadete stranke organ ni dolžan pošiljati pritožniku, da se o njem izreče. Ne glede na navedeno, pa v odgovoru prizadete stranke navedeni dokazi, glede na stališče sodišča, na odločitev o stvari niso vplivali, saj je, kot je bilo že navedeno, na tožeči stranki dolžnost, da predloži dokaze, s katerimi bo izkazana pravica do razpolaganja s spornimi zemljišči, česar pa tožeča stranka v tem postopku ni storila.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Glede na stališče sodišča v tej sodbi v tožbi tudi niso navedena nobena dejstva in dokazi, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče pa tudi ni priznalo posebnih stroškov postopka stranki z interesom Agrarni skupnosti, ki je te stroške sicer priglasila, saj njena navajanja za odločitev v zadevi niso bila bistvena.