Jedro

Ker toženec ni konkretizirano zatrjeval razlogov v smeri neresničnosti zapisanega na vročilnici, z lastnim zaslišanjem pa ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, je pravilna ugotovitev, da je bila tožba pravilno vročena.

S tem ko sta pravdni stranki na eni od stvari v skupnem premoženju določili njuna solastniška deleža, ni prišlo do določitve takšnih deležev na celotnem skupnem premoženju.

Različnih oblik prispevkov zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja ni mogoče natančno izmeriti. Pravda o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda.

Tožnica je bila zaradi toženčevega nasilja primorana opustiti souporabo. Ni prostovoljno opustila rabe stanovanjske hiše in tako v svoje prikrajšanje ni privolila, zato je podan temelj za plačilo uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se zamudna sodba v I. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnina – stanovanje v A., ID znak ..., do ½, trije neodplačani krediti, in sicer neodplačan del potrošniškega kredita pri Banki B., d. d., št. 001 z dne 23. 4. 2014 v višini 100.000,00 EUR, neodplačan del potrošniškega kredita pri Banki B., d. d., št. 002 z dne 23. 4. 2014 v višini 40. 000,00 EUR, in neodplačan del potrošniškega kredita Banke C. v višini 40.000,00 EUR, 28 % poslovni delež v gospodarski družbi D. d. o. o. ter določno opredeljene premičnine (točka I/1 izreka) in da delež tožnice na tem skupnem premoženju znaša 3/5, delež toženca pa 2/5 (točka I/2 izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici plačati 12.000 EUR iz naslova uporabnine (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje spadata nepremičnini- stanovanjska hiša in vrt za hišo na naslovu E. (točka II izreka). S sklepom je ustavilo postopek za delitev skupnega premoženja (vseh zgoraj omenjenih nepremičnin in premičnin) pravdnih strank in tožbo v tem delu odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Domžalah.

2. Toženec izpodbija ugodilni del zamudne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Sodišču očita nepravilno vročitev tožbe, zato meni, da ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Niso mu bile vročene priloge tožbe, med drugim niti preglednica letnih prihodkov družine, na katero se tožnica sklicuje v tožbi. Zaradi tega mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Skladno s prvim odstavkom 276. člena ZPP mora sodišče tožbo skupaj s prilogami vročiti toženi stranki, da nanjo odgovori. Domneva se, da se podatki o sodni pošiljki in vsebini nahajajo v sodnem spisu, a dejstvo je, da je toženec prejel tožbo samo z eno prilogo, in sicer notarskim zapisom SV 182/19 z dne 2. 4. 2019. Da drugih prilog ni dobil, bo potrdil s svojim zaslišanjem.

Za izdajo zamudne sodbe tudi niso podani drugi pogoji iz 318. člena ZPP, po katerem mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira zahtevek, pa tudi niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče ugotavlja, da je na ugotovljenem skupnem premoženju pravdnih strank delež tožnice 3/5, delež toženca pa 2/5. Velja zakonska domneva, da sta deleža enaka. Domnevo je sicer možno izpodbiti, dokazno breme o večjem deležu je na stranki, ki ga zatrjuje. Tožnica v tožbi ni podala trditev in dokazov, s katerimi bi uspela izpodbiti zakonsko domnevo, saj so si njene navedbe nasprotne. Iz tožbe izhaja, da sta pravdni stranki v zvezi z nepremičnino na E. sklenili pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij med partnerjema in v njej opredelila svoja deleža na skupnem premoženju v enakem deležu (do ½). Delež na skupnem premoženju se ugotavlja za skupno premoženje kot celoto, kar pomeni, da bi moralo sodišče tudi na ostalem premičnem in nepremičnem premoženju ugotoviti enaka deleža pravdnih strank. Tudi iz drugih dejstev v tožbi ne izhaja višji delež. Tožnica navaja, da je imela neprimerljivo višje prihodke od toženca, zatem pa navaja, da sta si pravdni stranki kreditne obveznosti porazdelila na način, da tožnica mesečno plačuje 583,63 EUR, toženec pa 528,15 EUR, kar pa je le 9,5 % nižji znesek. Po besedah tožnice sta obe pravdni stranki za kritje tekočih stroškov nakazali 600 EUR na skupni račun. Zgolj pavšalno pa v tožbi navaja, da je višek stroškov nad tem skupnim zneskom krila sama. Po tožbenih trditvah je toženec vsakodnevno vozil hčerki v vrtec in šolo, redno kosil travo in občasno ob vikendih kuhal. S takšnimi (pavšalnimi) trditvami tožnica ne more izpodbiti domneve o enakih deležih. Tožnica svojih in toženčevih dohodkov ni zneskovno opredelila, zato iz njenih celotnih trditev ne izhaja utemeljitev 20 % razlike med deležema na skupnem premoženju. Celo iz notarskega zapisa izhaja dogovor o enakem deležu pravdnih strank na skupnem premoženju, ob tem, da je toženec tožnici podaril 3/20 deleža na v pogodbi obravnavanih nepremičninah.

Tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na tri neodplačane kredite, ni dovolj določen in ga je treba zavrniti. Iz izreka, kakršen je, je ob uporabi jezikovne razlage mogoče zaključiti, da je skupen znesek neplačanih kreditov 180.000,00 EUR, čeprav temu, glede na obrazložitev sodbe in tožbene trditve, ni tako. Iz dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, prav tako je zahtevek v nasprotju s predloženimi dokazi.

Tudi tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine bi bilo treba zavrniti zaradi nesklepčnosti. Tožnica ni pojasnila, na podlagi česa je prišla do zneska tržne najemnine, poleg tega pa tudi ni navedla, kdaj in na kakšen način naj bi od toženca zahtevala dopustitev souporabe hiše v času, ko v njej ni živela. Da je zahtevo dolžna podati, potrjuje judikat VSL I Cp 1999/2018. Tožnica je privolila v svoje prikrajšanje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Med drugim meni, da bi moralo sodišče zavrniti zahtevek, ki se nanaša na neodplačane dele kreditnih obveznosti po treh kreditih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo pod pogojem, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Iz vročilnice, pripete listovni št. 26, izhaja, da je toženec tožbo s prilogami prejel. Iz podatkov spisa je razbrati, da je tožnica vložila tožbo skupaj z dvema zajetnima kupčkoma listin, speta v snopa (enega za sodišče in enega za nasprotno stranko), v spisu je le še en. Vročilnica je javna listina, ki v skladu z določbo 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Iz konkretne vročilnice tako izhaja, da je toženec kot naslovnik osebno prejel tožbo s prilogami 13. 7. 2021,1 kar je potrjeno z lastnoročnim podpisom. Skladno z določilom četrtega odstavka 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, dokazno breme pa je na tistem, ki verodostojnosti javne listine oporeka.

6. Toženec v pritožbi zanika, da bi prejel tožbo z vsemi dokaznimi listinami, ki jih je tožnica priložila k tožbi, z izjemo ene, Pogodbe o priznanju solastninske pravice in darilne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu, SV 182/19 z 2. 4. 2019. Domneva resničnosti javne listine je sicer izpodbojna, vendar njene dokazne moči ni mogoče ovreči zgolj z zanikanjem dejstva, ki ga v obravnavanem primeru izkazuje zapis in podpis naslovnika. Dokazno moč javne listine je mogoče izpodbiti le z določnim in dokazno podprtim zatrjevanjem razlogov za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP), čemur pritožnik ni zadostil. Tega ne omaje niti zmotno toženčevo naziranje, da tega, da je s tožbo prejel le eno prilogo, ne pa vseh, ki so bile priložene tožbi2, ne more izkazati. Da je temu tako, je razvidno iz navedb tožnice v odgovoru na pritožbo, v katerem konkretno pojasni, na kakšen način bi lahko toženec s primerjavo obsega strani in teže pošiljke z določnim zatrjevanjem razlogov vzbudil dvom v pravilnost vročitve. Pritožbene trditve o nepravilni vročitvi, ker tožencu niso bile s tožbo vročene vse priloge, niso utemeljene, saj je iz povratnice razvidno, da je osebno prevzel tožbo, del tožbe pa so bile tudi priloge. Ker toženec ni konkretizirano zatrjeval razlogov v smeri neresničnosti zapisanega na vročilnici, z lastnim zaslišanjem pa ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, je pravilna ugotovitev nižjega sodišča, da je bila tožba pravilno vročena.

7. Pritožba neutemeljeno očita nedoločnost izreka zamudne sodbe, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo tudi neodplačani deli treh kreditov, ki sta jih pravdni stranki porabili za gradnjo in opremo hiše na naslovu E. Odločitev o ugoditvi zahtevku, kolikor se nanaša na tri kredite (in delež na tem skupnem premoženju) in kot ga je uveljavljala tožnica, je dovolj določna. Izrek, kot je zapisan v izpodbijani sodbi in je enak uveljavljanemu, je določljiv. Neodplačan del kredita je denarni znesek. Uporaba jezikovne in logične razlage omogoča zaključek, da sodijo v skupno premoženje le še neodplačani deli prvega potrošniškega kredita, vzetega v višini 100.000,00 EUR, drugega, vzetega v višini 40.000,00 EUR, in tretjega, vzetega v višini 40.000,00 EUR. Glede na trditve tožnice v tožbi (in povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe), da so bili trije krediti vzeti v takšni višini, da pa so sedaj še neodplačani določeni deli posameznih kreditov (preostanek prvega kredita, ki je bil vzet v višini 100.000 EUR, znaša še približno 72.000 EUR, preostanek drugega kredita, vzetega v višini 40.000 EUR, znaša še približno 28.000 EUR, preostanek tretjega kredita, ki je bil vzet v višini 40.000 EUR, pa znaša še približno 15.000 EUR), izrek, kakršen je, ne omogoča zaključka, da je skupen znesek neodplačanih delov kreditov še 180.000,00 EUR. Iz izreka je mogoče razbrati, da gre pri tem znesku za celotno višino treh kreditov, neodplačan pa je le del posameznega kredita. Odsotnost zapisa v izreku, kolikšen je neodplačan znesek posameznega kredita, pa ne pomeni, da je zahtevek nedoločljiv. Je določljiv na presečni datum, kar je tu lahko dan izdaje izpodbijane sodbe. To pa je že stvar delitve skupnega premoženja in lahko nepravdno sodišče samo določi datum za obračun neodplačanih zneskov treh kreditov.

8. V odgovor tožencu velja še pojasniti, da so predmet preizkusa izpodbijane odločitve toženčeve trditve, podane v pravočasni pritožbi, ne pa tudi tožničine trditve v odgovoru na pritožbo, s katerimi želi doseči spremembo izpodbijane odločbe v škodo toženca. Ni v toženčevem interesu, da se odločitev o neodplačanih delih kreditov, ki sodijo v skupno premoženje, in določenih deležih na njih, spremeni v korist tožnice. Ker v konkretnem primeru tožnica ni vložila pritožbe, velja pravilo prepoved reformatio in peius (359. člen ZPP). Krediti, vzeti v času trajanja izvenzakonske zveze, porabljeni za gradnjo in opremo skupne hiše, ki je bila skupno premoženje, ki se je na podlagi Pogodbe o priznanju solastninske pravice in darilne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu, SV 182/19 z dne 2. 4. 2019, preoblikovalo v solastnino in tako skupno premoženje v določeni meri že razdelilo, so še vedno del pasive skupnega premoženja. Ob tem tožnica ni trdila, da bi bilo v pogodbi kaj določeno o obveznosti odplačevanja kreditov in kaj takega iz pogodbe tudi ne izhaja.

9. Pravilna je tudi izpodbijana odločitev glede ugotovitve tožničinega višjega deleža na ugotovljenem skupnem premoženju v višini 3/5 in temu ustreznega toženčevega nižjega deleža na njem. Pritožbeno sodišče soglaša z nižjim sodiščem, da je tožnica uspela s trditvami, ki jim dokazi ne nasprotujejo, opravičiti zatrjevani višji delež na skupnem premoženju. Velja zakonska domneva, da sta deleža zunajzakonskih partnerjev oziroma zakoncev enaka, lahko pa se dokaže, da je eden izmed njiju prispeval k skupnemu premoženju več (74. člen Družinskega zakonika - DZ). Trditveno in dokazno breme je na stranki, ki to zatrjuje. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnica ni podala trditev in dokazov, s katerimi bi uspela izpodbiti zakonsko domnevo. Prav tako ni utemeljen očitek, da si njene trditve, s katerimi utemeljuje svoj višji delež v višini 60 %, nasprotujejo.

10. Zmotno je pritožnikovo zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na (v sodni praksi in teoriji sprejeto) enotno obravnavanje skupnega premoženja kot celote tudi za nepremičnino v A. in premično premoženje ugotoviti enaka deleža pravdnih strank. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev sicer narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Vendar pa je od načela pravne celovitosti skupnega premoženja mogoče odstopiti, kadar gre za izjemne primere, med drugim tudi, ko je med zakoncema oz. zunajzakonskima partnerjema sklenjen sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja.3 Ravno takšen je tožničin primer. Ni bilo sporno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o priznanju solastninske pravice in darilne pogodbe v notarskem zapisu le glede nepremičnine v E. Sklenili sta sporazum zakoncev o deležih na posameznem predmetu skupnega premoženja. Pogodba o delitvi deležev na skupnem premoženju kot celoti nima nobenih določil. S tem ko sta pravdni stranki na eni od stvari v skupnem premoženju določili njuna solastniška deleža, ni prišlo do določitve takšnih deležev na celotnem skupnem premoženju, torej tudi tistem, ki je v izpodbijani sodbi ugotovljeno kot takšno.

11. Glede na navedeno ni izključeno zatrjevanje in dokazovanje enega izmed zakoncev, da sta na ostalem skupnem premoženju njuna deleža drugačna. Pri tem se v skladu z določilom drugega odstavka 74. člena DZ upoštevajo vse okoliščine primera, zlasti dohodki vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, prispevanje k varstvi in vzgoji otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino ter za ohranitev premoženja ter vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tožnica je po presoji pritožbenega sodišča navedene zahtevane okoliščine v tožbi tudi navedla. Navedla je še, da je k nastajanju in ohranjanju skupnega premoženja prispevala bistveno več od toženca. Toženec v pritožbi le primeroma izpostavlja posamezne okoliščine, treba pa je upoštevati vse, saj je le na njihovi podlagi mogoče presoditi, ali nudijo zaključek o izpodbitosti zakonske domneve o enakih deležih. Iz trditev izhaja, da je vse od leta 2014, ko sta se pravdni stranki vselili v hišo, prejemala višje prihodke od toženca, zadnja leta celo v razmerju 70 % : 30 %, zato je bistveno več finančno prispevala. Na njej je bila ves čas zveze skrb za gospodinjstvo, dom in družino ter vzgoja in varstvo otrok. Toženec je prispeval s tem, da je hčerki vozil v vrtec in v šolo, ker je tožnica zgodaj zjutraj začela z delom. Za vse ostalo pa je skrbela izključno sama. Poskrbela je za vse obveznosti otrok in ju vozila na določno naštete dejavnosti. Bila je v stiku s šolo in vrtcem, se udeleževala roditeljskih sestankov, govorilnih ur, ostajala doma v primeru njunih bolezni ipd. Sama je kupovala oblačila in skrbela tudi za vsa gospodinjska opravila v hiši, kot so čiščenje, pospravljanje, pranje perila in podobno. Toženec je sicer redno kosil travo okoli hiše, občasno pa med vikendi kaj skuhal, a je sama redno vsakodnevno skrbela za pripravo hrane in za nakup stvari. Skrbela je tudi za plačilo vseh računov za obratovalne stroške, za otroke in ostalo ter za načrtovanje in plačilo skupnih počitnic in letovanj ter otroških taborov. Pravdni stranki sta k plačevanju stroškov prispevali z nakazilom na skupen račun v enakem znesku, vsaka 600 EUR, vendar je tožnica glede na potrebe otrok in življenjski stil družine iz svojega dohodka krila višje stroške, saj ta znesek ni zadostoval. Tudi pri odplačevanju kreditov je bil njen prispevek ves čas večji, njen v višini 583,18 EUR, toženčev pa 528,19. EUR. Takšne trditve, ki so bile dovolj konkretizirane, dokazi pa jim ne nasprotujejo, utemeljujejo presojo o njenem bistveno višjem prispevku k pridobitvi skupnega premoženja. Navedbe tožnice niso pavšalne in si tudi ne nasprotujejo, so pa zaradi toženčeve pasivnosti ostale neprerekane (214. člen ZPP). Zato tožnica tudi ni bila dolžna natančno navesti višine prihodkov in stroškov. Upoštevati je treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine. Različnih oblik prispevkov zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja ni mogoče natančno izmeriti. Pravda o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev potrjuje pravilnost odločitve, ki je toženec ne uspe ovreči s sklicevanjem na pogodbo v notarskem zapisu, s katero sta pravdni stranki uredili razmerje glede določenega predmeta skupnega premoženja. Tožničin sprva nižji delež v pogodbi pa je bil določen zato, ker je tožnik prispeval k pridobitvi zemljišča in gradnji hiše na njem z bistveno obsežnejšim posebnim premoženjem.

12. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče sodi, da podane trditve predstavljajo situacijo, ki narekuje določitev drugačnih deležev na preostalih ugotovljenih predmetih skupnega premoženja pravdnih strank od deležev na hiši v E. 13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine. Tožba v tem delu ni nesklepčna4, kot zmotno meni pritožnik. Tožnica je v tožbi podala zadostne trditve, s katerimi je opredelila višino najemnine oziroma ocenila mesečno najemnino, ki ji jo je toženec dolžan plačati. Kot kriterij določitve višine uporabnine se v sodni praksi uporablja povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar. Tožnica je svojo prikrajšanost utemeljevala z oceno v višini polovice mesečne tržne najemnine za celotno in popolno opremljeno nadstandardno moderno hišo s pripadajočim zemljiščem na naslovu E., ki znaša 1.500 EUR mesečno. Pojasnila je, da gre za hišo v velikosti več kot 150 m2. Glede na njen polovični solastniški delež na tej nepremičnini je zahtevala od toženca plačilo 750 EUR mesečno za vtoževano obdobje od februarja 2020 do maja 2021. Takšne trditve, ob tem, da je v dokaz svojih trditev predlagala tudi postavitev ustreznega izvedenca, zadoščajo za utemeljenost višine tožbenega zahtevka. Tožnica ob tem, ko toženec njeni oceni ni oporekal in se šteje, da njene trditve priznava, ni bila dolžna dodatno predstaviti zneskov najemnin primerljivih nepremičnin.

14. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi morala tožnica navesti v tožbi, kdaj in na kakšen način je od toženca zahtevala dopustitev souporabe solastne nepremičnine. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, ni bilo sporno zatrjevano dejstvo, da v sporni hiši biva (tudi v vtoževanem obdobju) in jo uporablja v celoti, tožnica pa se je bila primorana s hčerkama proti svoji volji izseliti iz hiše zaradi nevzdržnih razmerij, ker je toženec nad njimi izvajal psihično nasilje. Ob takšnih trditvah, ki jim dokazi, priloženi tožbi, tudi ne nasprotujejo, tožnica ni bila dolžna po odhodu pozvati toženca, da ji omogoči souporabo solastne nepremičnine. Zaradi toženčevega nasilja je bila primorana opustiti souporabo. Tožnica ni prostovoljno opustila rabe stanovanjske hiše in tako v svoje prikrajšanje ni privolila, zato je podan temelj za plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi 66. člena Stvarnopravnega zakonika in 198. člena Obligacijskega zakonika tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

15. Ker toženec ni uspel s pritožbo, tožničin odgovor pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, je odločeno, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Rok za odgovor na tožbo se je iztekel s 13. 9. 2021 in v tem roku odgovora ni vložil. 2 Iz izpodbijane sodbe je razvidno, katere priloge je tožbi priložila tožnica, saj jih je sodišče prve stopnje tudi konkretno/določno naštelo/poimenovalo. 3 Glej odločbe VS RS II Ips 399/99 in druge. 4 Procesna zakonodaja ne opredeli pojma sklepčnost, temveč podaja le negativno definicijo - pove, kdaj je tožba nesklepčna: "... če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe) ..." (tretji odstavek 318. člena ZPP). Sklepčnost pomeni, da določena vloga (praviloma tožba) ali niz vlog določene stranke v pravdnem postopku vsebuje zaokroženo celoto trditev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava omogočajo sodišču izrek pravne posledice, za katero se zavzema stranka. Poenostavljeno povedano sklepčnost pomeni, da iz strankinih trditev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.