Jedro

Neutemeljeno je stališče zagovornice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločiti listine, ki se nanašajo na poročila CSD. Z določbami ZKP so urejena pravila kazenskega postopka in ta ne urejajo postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo. Spisovno gradivo, ki ga je v zvezi z obravnavanjem družinskih zadev sodišču dostavil CSD ne predstavlja ne izpovedb socialnih delavk, ki bi bile v nasprotju z določbo 237. člena ZKP, pa tudi izjava oškodovanke na centru za socialno delo, katere vsebino je oškodovanka ob zaslišanju na sodišču zgolj potrdila, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opreti.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega M.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.M. kriv kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, to je stroške izvedenskega mnenja v znesku 580,80 EUR in sodno takso po tarifni številki Zakona o sodnih taksah (ZST-1) 7112 v zvezi s 71113 v znesku 240,00 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Višje sodišče v Kopru izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa obdolženega na podlagi 358. člena ZKP oprosti obtožbe, ker ni dokazov, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornica se ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Meni, da ni nobenih neposrednih dokazov za to, da bi bilo mogoče obdolženca spoznati za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, pač pa gre zgolj za navedbe oškodovanke o ravnanjih in obnašanju obdolženca, ki so pretirane.

S takšnim stališčem zagovornice se pritožbeno sodišče ne strinja. Nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva in okoliščine pravilno in popolno ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih je vestno pretehtalo. Dokazne ocene ni sprejelo zgolj na podlagi navedb oškodovanke, pač pa tudi drugih dokazov, ki jih navaja v 2. točki obrazložitve. Zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde je prepričljivo utemeljilo, zato sodbe sodišča prve stopnje zagovornica s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela omajati.

Zagovornica sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka, češ da se izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, na katerega se sodba po določbah ZKP ne more opirati, češ da so bila preiskovalna dejanja pomanjkljivo opravljena in da je sodišče prevzelo funkcijo pregona, saj da je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je za krivdorek obdolženca uporabilo dopolnitev kazenskih ovadb, kar naj bi dokazovalo, da so bili dokazi zoper obdolženca zbrani na nedovoljen način.

Po presoji pritožbenega sodišča je v tem delu pritožba nekonkretizirana in se je ne da preizkusiti. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je namreč sodišče prve stopnje v izrek sodbe sprejelo opis dejanja, kot je zapisan v obtožnem predlogu in ga ni v ničemer spreminjalo, iz obrazložitve sodbe pa tudi ni razvidno, da bi se v kateremkoli delu sklicevalo na kakršnokoli dopolnitev kazenske ovadbe oziroma kazenskih ovadb kot navaja zagovornica.

Neutemeljeno je tudi stališče zagovornice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločiti listine, ki se nanašajo na poročila CSD in uradne zaznamke policijske postaje. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Glede na določbo prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Z določbami ZKP so urejena pravila kazenskega postopka in ta ne urejajo postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo. Spisovno gradivo, ki ga je v zvezi z obravnavanjem družinskih zadev sodišču dostavil CSD (na listovni št. 92 do 102 spisa) ne predstavlja ne izpovedb socialnih delavk, ki bi bile v nasprotju z določbo 237. člena ZKP, pa tudi izjava oškodovanke na centru za socialno delo, katere vsebino je oškodovanka ob zaslišanju na sodišču zgolj potrdila, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opreti. Povsem zgrešeno je tudi stališče zagovornice v zvezi s kazensko ovadbo oškodovanke. Kot je razvidno iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 31. marca 2014 (listovna št. 11 spisa) je bila namreč oškodovanka ob podajanju ovadbe opozorjena na posledice krive ovadbe, da vsebuje to, kar je oškodovanka povedala policistom pa je razumljivo, glede na to, da je to njena izjava, ki jo policist, ki jo sprejme zapiše ter oba podpišeta. Ne gre torej za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, pa tudi sicer je takšna ovadba za sodišče pomembna zgolj v spoznavnem smislu, torej, da je bila ovadba podana, da je bila podana pravočasno in, če ne gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ali je bil podan predlog za pregon. V vsebinskem smislu pa dokaz predstavlja šele zaslišanje oškodovanke kot priče na glavni obravnavi.

Zagovornica sodišču prve stopnje očita tudi nerazumljivost izreka sodbe, češ da le to povzroča široko zastavljeni časovni okvir dejanskega stanu kaznivega dejanja od leta 2011 do 31. marca 2014, znotraj katerega se obdolženemu očita večje število izvršitvenih ravnanj, pri čemer je časovno določeno le zadnje izvršitveno ravnanje z dne 31. januarja 2014 (verjetno zagovornica misli na datum 31. marec 2014).

Po presoji pritožbenega sodišča z opisom obdolžencu očitanega dejanja tudi glede na časovni okvir ni nič narobe. Obdolžencu očitana ravnanja sodijo v čas od leta 2011 dalje, glede na množičnost oziroma kontinuiteto pri izvrševanju inkriminiranih dejanj obdolženca pa časovna zamejitev vsakega posameznega dejanja ni potrebna. Sodbo je treba obravnavati kot celoto, iz dokazne ocene, ki jo je sodišče sprejelo, pa ni dvoma, da segajo obdolženčeva ravnanja v okvir celotnega obdobja navedenega v izreku sodbe, pri čemer sta dejanji v letu 2013, ko je obdolženi oškodovanko lovil s sekiro, ter zadnje dne 31. marca 2014 le posebej izpostavljeni.

Zagovornica tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da v izreku sodbe opisano ravnanje obdolženega, ko je oškodovanki očital, da je prasica, in jo držeč za roko ter obleko vlekel iz dnevne sobe, da je od tega utrpela udarnino ličnega odrastka levo, udarnino levega komolca in levega stegna, samo zase ne dosega tiste ravni trdega ravnanja oziroma ogroženosti, kot za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini zahteva prvi odstavek 191. člena KZ-1. Izrek obdolžencu očitanih ravnanj kaže na kontinuiteto oziroma ponavljajoč vzorec ravnanj skozi daljše obdobje, ki je časovno zamejeno od leta 2011 do 31. marca 2014 in je dejanje treba presojati kot celoto ne zgolj posamezno, iz opisa iztrgano ravnanje, pri čemer zagovornica razen pavšalnega očitka o nedoseganju zakonske ravni ne pove ničesar več, tako da njene navedbe konkretno niti ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljen je tudi očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je izrek sodbe nerazumljiv. Kot je bilo že povedano, takšen očitek ni utemeljen. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z zagovornico, da očitki okrožnega državnega tožilstva, povzeti v izrek sodbe, ne dosegajo elementov nasilja v družini. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 (tč. 11 obrazložitve), gre pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma za določeno kontinuiteto ravnanja storilca oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. Prav takšno pa je bilo tudi v obravnavanem primeru celotno, v izreku sodbe opisano ravnanje obtoženega. Zato njegovo ponavljajoče izvajanje nasilja nad M.M., ki je trajalo od leta 2011 do 31.3.2014, s katero sta se sicer oktobra 2012 razvezala, a še naprej živela skupaj, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Pomembne teže tudi nima navedba zagovornice, da sodišče ni pojasnilo navedb prič, da je bil obdolženi žrtev oškodovankinega in sinovega nasilja, saj bi se oškodovanka že ob prvih prepirih lahko odselila iz skupne hiše, saj da je na CSD 31.1.2012 dejala, da bo v hiši ostala do razveze.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predhodno navedenih in ocenjenih dokazov v 6. točki obrazložitve zaključilo, da je bila oškodovanka M.M. žrtev fizičnega in psihičnega nasilja obdolženca nad njo in ne obratno, takšno prepričanje pa je prepričljivo in razumno obrazložilo in ga zagovornica z navedbo, da bi se oškodovanka lahko odselila iz skupne hiše, ni omajala. Obstoj takšne možnosti, ki je tudi sicer ostala zgolj na ravni nedokazanih trditev, namreč ne daje kakršnekoli pravice obdolženemu do ravnanj uperjenih zoper oškodovanko, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Neutemeljen je tudi očitek glede dokazne ocene v zvezi z izpovedbama prič S.K. in F.K.. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo tudi ti dve priči, njuni izpovedbi povzelo v 5. točki obrazložitve, čemur sledi dokazna ocena vseh izvedenih dokazov. Res je, da njune izpovedi nato izrecno ne omenja, vendar po presoji pritožbenega sodišča to niti ni bilo potrebno, glede na to, da je iz njih razbrati zgolj to, da je S.K. z obdolženim sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da meni, da gre za spore zaradi premoženja, ki ga obdolženi ni pripravljen prepustiti zamislim bivše žene ter da bi se oškodovanka morala preseliti v nov prizidek, ki ga je obdolženi že prepisal sinu ter da edino na ta način ne bi prihajalo do konfliktov. Takšne navedbe lahko kažejo le na motiv za obdolženčevo ravnanje, ne morejo pa privesti do drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede inkriminiranih obdolženčevih ravnanj. Res je, da je ta priča tudi povedala, da oškodovanka izziva in grozi in tudi njo zmerja z različnimi žaljivkami, vendar njuni izpovedi pred preiskovalno sodnico (F.K. na listovni št. 57 do 58 spisa in S. K. na listovni št. 59 do 60 spisa), ki sta ju na glavni obravnavi zgolj potrdila, nimata nikakršnih navedb, ki bi konkretno izpodbijali obdolženemu očitana ravnanja. Zato, kljub temu, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni izrecno navedlo, kako presoja ta dokaza, po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za takšno kršitev, ki bi lahko privedla do posega v sodbo sodišča prve stopnje. Vsebina posrednih izpovedb, pri čemer zagovornica izpostavlja, da oškodovanka v sporih z obdolžencem ni bila pasivna, ne more vzbuditi nikakršne dvoma glede ugotovljenega dejanskega stanja in je zmotno stališče zagovornice, češ da je oškodovanka sama privolila v komunikacijo z obdolženim in pri tej komunikaciji sodelovala, kar da pomeni, da se obdolženega ne boji in da tudi ni v podrejenem položaju. Takšno stališče je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo z razlogi v 6. točki obrazložitve, ko je navedlo, da je obdolženi fizično močan in velik, oškodovanka pa bistveno manjša in šibkejša, pa tudi s podatki o številnih prijavah in intervencijah policije, zaradi katerih so bili v zvezi z ravnanjem obdolženca izdani tudi številni plačilni nalogi. Odnos podrejenosti med njima nenazadnje izkazuje tudi obvestilo o telesnih poškodbah oškodovanke, ki potrjuje, da je bila pretepena. Navedba zagovornice, da ugotovljeno oškodovankino zdravstveno stanje, razvidno iz zdravniškega izvida, ne daje podlage za sklepanje, da je le-to izključno posledica obdolženčevega ravnanja, kot je bilo opisano v obtožbi, pa je zgolj navržena, saj zagovornica obrazloženo ni zatrjevala kakšnega drugega možnega načina nastanka poškodb in se je zato ne da preizkusiti.

Zagovornica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o kazenski sankciji, češ da je ta prestroga glede na oddaljenost dogodka ter da sodišče ni dovolj upoštevalo okoliščin, ki govorijo za omiljeno kazen in sicer, da je obdolženi od leta 2015 dalje upokojen in čuti tudi odgovornost do svojih domačih ter kaže resnost in prizadevnost. Nasprotno od zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogov za izrek milejše sankcije ni. Obdolžencu je bila namreč izrečena pogojna obsodba, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz pozitivne prognoze glede bodočega ravnanja obdolženega, prav tako je sodišče primerno upoštevalo dolgotrajnost obdolženčevih ravnanj z določitvijo zaporne kazni v trajanju desetih mesecev zapora in primerno dolgo preizkusno dobo treh let v kateri ne sme storiti novega kaznivega dejanja, da ne bi prišlo do preklica pogojne obsodbe. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba zagovornice obdolženega M.M. ni utemeljena in jo je zato zavrnilo, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena takšna kršitev zaradi katere bi bilo treba v odločitev sodišča prve stopnje poseči (prvi odstavek 383. člena ZKP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče obdolžencu na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 360,00 EUR (tar. št. 7122 v zvezi s tar. št. 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje.