Jedro

Ne drži, da je izvedenka zgolj hipotetično ugotavljala možnost psihoze in da ni ugotovila, da bi bila pri zadržani osebi prisotna duševna motnja, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izvedenka A. A. na podlagi opravljenega pregleda pri zadržani osebi potrdila obstoj duševne motnje depresije oziroma psihoze, zaradi katere mu je bilo tudi predpisano zdravilo Leponex, ki se uporablja za zdravljenje psihoze, običajno za rezidualne psihoze, ko druga zdravila niso dovolj učinkovita. Upoštevaje izpovedbo psihiatrinje B. B., da so pri zadržanem prisotne epizode vznemirjenosti in konfuznosti ter epizode zaspanosti, je ocenila, da zadržani v sedanjem psihofizičnem stanju ni sposoben ustrezno samostojno funkcionirati in bi prepuščen sam sebi hudo ogrožal svoje zdravje in življenje. Sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze, predvsem informacijo najbližje osebe, da je zadržani dva dni prej povedal o tej svoji nameri, in izpovedbo priče psihiatrinje B. B., da je imel zadržani precej hudo zastrupitev s karbamazepinom, in sicer je imel v krvi za kar približno 43-krat preveč te snovi (1300 enot namesto normalno 30), utemeljeno ni dvomilo, da je zadržani skušal narediti samomor z zaužitjem večje količine karbamazepina. Sodišče prve stopnje ob ugotovljenem obstoju duševne motnje ni imelo razlogov za to, da se ne bi strinjalo z izvedenko, da je zadržani tako ogrožal svoje življenje zaradi duševne motnje (depresije oziroma psihoze, zaradi katere je jemal Leponex) oziroma zaradi poslabšanja le-te. Utemeljeno je tudi sledilo izvedenki, da zadržani v sedanjem psihofizičnem stanju, ki je posledica stanja po zastrupitvi z večjo količino psihoaktivne substance karbamazepina, ni sposoben ustrezno samostojno funkcionirati in bi prepuščen samemu sebi še naprej hudo ogrožal svoje zdravje in svoje življenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržano osebo A. A., rojenega ... 1954 stanujočega ... zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik (v nadaljevanju: PBV) za dobo do dveh mesecev, šteto od dne 1. 2. 2022 dalje.

2. Zoper navedeni sklep je zadržana oseba po odvetnici vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da pogoji, ki jih za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) v 39. členu, niso kumulativno izpolnjeni, zaradi česar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja ugotovitve izvedenke, da pacient na osnovna avtobiografska vprašanja odgovarja ustrezno, bolj poglobljenega razgovora ni zmožen, prav tako ni zmožen razložiti okoliščin dogajanj pred prihodom v bolnišnico, direktno povprašan o suicidalnih razmišljanjih pa ne da direktnega odgovora, tako da suicidalne ogroženosti ni mogla oceniti. Izvedenka je zaključila, da ni mogoče oceniti, ali je zastrupitev s karbamazepinom posledica zaužitja večje količine tega zdravila v samomorilne namene ali je gospod zaradi eventualne kognitivne opešanosti po pomoti zaužil večjo količino teh zdravil; lahko da je eventualno prišlo do poslabšanja psihoze, ki bi povzročilo samomorilno vedenje pacienta. Izvedenka je zaključila, da je nujno potrebno zadržanje pacienta na varovani enoti psihiatrične bolnišnice zaradi spremljanja in diagnostike njegovega stanja ter ocene suicidalnosti. V tem času je po mnenju izvedenke potrebno narediti vse diagnostične procedure, oceniti pacientov kognitivni status in eventualno suicidalno ogroženost ter oceniti, ali gre za poslabšanje psihoze. Prav tako je potrebno oceniti njegovo sposobnost njegovega nadaljnjega samostojnega funkcioniranja. Izvedenka je ocenila, da v sedanjem psihofizičnem stanju pacient ni sposoben ustrezno samostojno funkcionirati in da bi prepuščen sam sebi hudo ogrožal svoje zdravje in življenje. To je posledica stanja po zastrupitvi z večjo količino psihoaktivne substance karbamazepinom. Šele po izboljšanju njegovega kognitivnega statusa je potrebno oceniti njegovo psihično stanje in eventualno samomorilno ogroženost. Zaključila je, da trenutno ne more oceniti njegove suicidalne ogroženosti zaradi trenutne pacientove zmedenosti. Pacient potrebuje stalni nadzor, vendar pa iz izvedenkinega mnenja ne izhaja, da bi zadržana oseba ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali ogrožala svoje ali tuje zdravje. Zlasti pa ni podan pogoj iz druge alineje 39. člena ZDZdr. Izvedenka je zgolj hipotetično ugotavljala možnost psihoze, vendar je tudi ocenila, da je potrebno izvesti psihodiagnostični postopek, v katerem se bo šele ugotovilo njegovo stanje. Nikakor pa ni ugotovila, da bi bila pri zadržani osebi prisotna duševna motnja, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Nadalje v zvezi z izpolnjenostjo pogojev pritožba izpostavlja mnenje izvedenke, da ni mogoče oceniti, ali je zastrupitev s karbamazepinom posledica zaužitja večje količine tega zdravila v samomorilne namene ali je zaradi eventualne kognitivne opešanosti po pomoti zaužil večjo količino teh zdravil ali pa je eventualno prišlo do poslabšanja psihoze, ki bi povzročilo samomorilno vedenje. Gre torej zgolj za ugibanje, pri čemer pa na podlagi takšnega ugibanja ni mogoče zaključiti, da bi bilo kakršnokoli ogrožanje posledica duševne motnje. Izvedenka je tudi zaključila, da je nujno potrebno njegovo zadržanje na varovani enoti psihiatrične bolnišnice zaradi spremljanja in diagnostike njegovega psihičnega stanja ter ocene suicidalnosti. Pritožba meni, da že iz navedenega izhaja, da njegovo obnašanje ni posledica duševne motnje, saj le-ta sploh (še) ni ugotovljena, temveč je šele potrebno izvesti postopek diagnosticiranja. Glede na to, da stanje zadržane osebe sploh še ni ugotovljeno, nikakor ni mogoče pavšalno zaključiti, da tega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Takšen zaključek je najmanj preuranjen. Zadržana oseba je trenutno nedvomno zmedena, kar je posledica zastrupitve, vendar pa zgolj na podlagi navedene zmedenosti ni mogoče zaključiti, da so podani pogoji za zadržanje po 39. členu ZDZdr. Glede na navedeno zadržana oseba predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti odpravi ter zadržano osebo nemudoma odpusti iz PBV oziroma podredno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih pa je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod zakonsko določenimi pogoji. Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona (53. člen ZDZdr). Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so podani naslednji pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni: (-) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; (-) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pogoji, ki jih za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice določa ZDZdr v 39. členu, niso kumulativno izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da obstojijo predpisani zakonski pogoji za sprejeto odločitev.

8. Ne drži, da je izvedenka zgolj hipotetično ugotavljala možnost psihoze in da ni ugotovila, da bi bila pri zadržani osebi prisotna duševna motnja, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izvedenka A. A. na podlagi opravljenega pregleda pri zadržani osebi potrdila obstoj duševne motnje depresije oziroma psihoze, zaradi katere mu je bilo tudi predpisano zdravilo Leponex, ki se uporablja za zdravljenje psihoze, običajno za rezidualne psihoze, ko druga zdravila niso dovolj učinkovita. Upoštevaje izpovedbo psihiatrinje B. B., da so pri zadržanem prisotne epizode vznemirjenosti in konfuznosti ter epizode zaspanosti, je ocenila, da zadržani v sedanjem psihofizičnem stanju ni sposoben ustrezno samostojno funkcionirati in bi prepuščen sam sebi hudo ogrožal svoje zdravje in življenje. Sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze, predvsem informacijo najbližje osebe, da je zadržani dva dni prej povedal o tej svoji nameri, in izpovedbo priče psihiatrinje B. B., da je imel zadržani precej hudo zastrupitev s karbamazepinom, in sicer je imel v krvi za kar približno 43-krat preveč te snovi (1300 enot namesto normalno 30), utemeljeno ni dvomilo, da je zadržani skušal narediti samomor z zaužitjem večje količine karbamazepina. Sodišče prve stopnje ob ugotovljenem obstoju duševne motnje ni imelo razlogov za to, da se ne bi strinjalo z izvedenko, da je zadržani tako ogrožal svoje življenje zaradi duševne motnje (depresije oziroma psihoze, zaradi katere je jemal Leponex) oziroma zaradi poslabšanja le-te. Utemeljeno je tudi sledilo izvedenki, da zadržani v sedanjem psihofizičnem stanju, ki je posledica stanja po zastrupitvi z večjo količino psihoaktivne substance karbamazepina, ni sposoben ustrezno samostojno funkcionirati in bi prepuščen samemu sebi še naprej hudo ogrožal svoje zdravje in svoje življenje. Prav tako pa je utemeljeno sprejelo izvedenkino oceno, da zadržani v sedanjem psihofizičnem stanju tudi ni sposoben dati svojega soglasja in privolitve v zdravljenje, saj je še vedno zmeden v sklopu postdelirantne simptomatike, in da je torej zaradi obstoja duševne motnje in trenutne intoksikacije ter postdelirantne simptomatike prizadeta voljna sfera zadržanega. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine tako izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da zadržani zaradi ugotovljene duševne motnje oziroma zaradi poslabšanja le-te, kot tudi zaradi trenutne intoksikacije in postdelirantne simptomatike, zaradi česar je hudo motena njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje. Po obrazloženem ne drži pritožbena navedba, da iz mnenja izvedenke ne izhaja, da bi zadržana oseba ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali ogrožala svoje ali tuje zdravje. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni mogoče zaključiti, da bi bilo kakršnokoli ogrožanje posledica duševne motnje, saj je to sodišče pravilno zaključilo na podlagi izpovedbe izvedenke. Izvedenka je najprej navedla, da ni mogoče oceniti, ali je zastrupitev s karbamazepinom posledica zaužitja večje količine tega zdravila v samomorilne namene ali je zadržani zaradi eventualne kognitivne opešanosti po pomoti zaužil večjo količino teh zdravil, a je tudi, potem ko je slišala razgovor sodnice z najbližjo osebo, podala mnenje, da je pri pacientu zelo verjetno šlo za poskus samomora z zaužitjem večje količine karbamazepina in da je potencialni poskus samomora posledica duševne motnje, zato ni utemeljen očitek, da gre zgolj za ugibanje in da na podlagi takšnega ugibanja ni mogoče zaključiti, da bi bilo kakršnokoli ogrožanje posledica duševne motnje. Prav tako se ni moč strinjati s pritožnikom, da iz zaključka izvedenke, da je nujno potrebno njegovo zadržanje na varovani enoti psihiatrične bolnišnice zaradi spremljanja in diagnostike njegovega psihičnega stanja ter ocene suicidalnosti, izhaja, da njegovo obnašanje ni posledica duševne motnje, saj le-ta sploh (še) ni ugotovljena, temveč je šele potrebno izvesti postopek diagnosticiranja. Izvedenka je utemeljeno, glede na to, da zadržani še ni bil nikoli zdravljen v PB Vojnik, zaradi česar ne razpolagajo z njegovo zdravstveno dokumentacijo, in glede na opravljen pregled zadržanega, podatke lečeče psihiatrinje in heteroanamnestične podatke pojasnila, da je potrebno v obdobju dveh mesecev narediti bolj natančno diagnostično opredelitev, oceniti eventualno depresivno simptomatiko, psihotično poslabšanje in suicidalno ogroženost, oceniti kognitivni status pacienta in ugotoviti, ali bo naprej sposoben za samostojno življenje. Navedeno pa ne pomeni, da duševna motnja ni bila ugotovljena.

9. Ker po obrazloženem ne drži, da stanje zadržane osebe sploh še ni ugotovljeno, ni utemeljena pritožbena navedba, da nikakor ni mogoče pavšalno zaključiti, da tega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, niti navedba, da je takšen zaključek najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo izvedenki, ki je pri podaji ocene, da zadržani v tej fazi bolezni potrebuje zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, pravilno upoštevala celotno sedanje psihofizično stanje zadržane osebe, zato ne drži pritožbena graja, da zgolj na podlagi ugotovljene zmedenosti ni mogoče zaključiti, da so podani pogoji za zadržanje po 39. členu ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in obrazložilo, da milejše oblike psihiatričnega zdravljenja trenutno ne pridejo v poštev, saj ne omogočajo stalnega nadzora in niso za sedanje stanje bolezni dovolj intenzivna oblika zdravljenja. Pravilno je zato zaključilo, da vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugačnimi oblikami pomoči, temveč le z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Neutemeljen je po obrazloženem očitek, da je slednje povzeti zaključek prvostopenjskega sodišča pavšalen, kakor tudi očitek, da je preuranjen.

10. Izvedenec je strokovnjak in je usposobljen predvideti, koliko časa bo potrebno zdravljenje z omejitvijo svobode zadržane osebe. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo izvedenkino oceno, ki tudi sicer ni bila konkretizirano pritožbeno izpodbijana, da je zdravljenje zadržane osebe potrebno v dobi do dveh mesecev.

11. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. O priglašenih stroških v zvezi z vloženo pritožbo bo odločilo prvostopenjsko sodišče.