Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev za omejitev gibanja tožniku oprla na ugotovitev, da iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani že dne 28. 12. 2009 s strani Republike Bolgarije. Tožena stranka je tudi pravilno presodila, da je ukrep omejitve gibanja potreben, da se tožniku prepreči še nadaljnje nelegalno prehajanje državnih meja, kar je doslej izkazano tudi večkrat storil, ko je nezakonito in brez osebnih dokumentov prečkal državne meje med Turčijo, Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko in Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prve in druge alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s peto in šesto alineo 55. člena ter na podlagi tretje alinee 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in 99/2010) odločila, da se tožniku, rojenemu dne ... 12. 1986, državljanu Maroka, omeji gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov oz. najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 30. 3. 2011 do 30. 6. 2001 (pravilno 2011 v skladu s popravnim sklepom št. 2142-123/2011/4 (1231-10) z dne 7. 4. 2011).

V obrazložitvi navaja, da iz depeše PP Lendava izhaja, da se je tožnik prvotno predstavil kot A.A., iz njegove lastnoročne izjave z dne 23. 3. 2011 pa, da se je predstavil kot A.B., čeprav beseda ni dokončana, medtem ko se je v Bolgariji predstavil kot A.C., na posebno vprašanje uradne osebe pa je pojasnil, da je njegovo pravo ime C., priimek pa A. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in vse do izdaje predmetnega sklepa tožnik ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 75. členom Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/09 – UPB) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZMZ. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed v ZTuj-1 navedenih listin, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in v takem primeru tožena stranka kot pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta, saj ob upoštevanju 129. člena ZMZ sama tožena stranka ne more pridobivati podatkov o istovetnosti prosilca. Ker tožnik v postopku ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, poleg tega pa je med postopkom različno navajal svoje osebne podatke, je zato po presoji tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca v smislu prve alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Po oceni tožene stranke pa je v konkretnem primeru podan tudi sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu šeste alinee 55. člena ZMZ, ker tožnik za mednarodno zaščito ni nemudoma zaprosil ob prihodu v Republiko Slovenijo dne 16. 2. 2011, niti ko je bil prijet s strani policistov PP Lendava, kot tudi ne ob nastanitvi v Centru za tujce dne 17. 2. 2011, temveč je to storil šele 23. 3. 2011 z lastnoročno pisno izjavo. Navedenega dne pa je bila tožena stranka na podlagi zadetka v EURODAC obveščena s strani Republike Bolgarije, da le-ta prevzema odgovornost za reševanje prošnje tožnika za mednarodno zaščito v skladu z določili Uredbe 2003/343/ES. S tem je Republika Bolgarija dne 23. 3. 2011 obvestila toženo stranko, da prevzema odgovornost ponovnega prevzema tožnika. Ker je tožnik v Republiki Bolgariji že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito, se je tožena stranka odločila, da tožniku gibanje začasno omeji. Po mnenju tožene stranke je ukrep omejitve gibanja nujen, ker le tako lahko tožniku prepreči nadaljnje nelegalno prehajanje državnih meja. Tožnik je namreč večkrat nelegalno prestopil meje različnih držav pred svojim prihodom v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj je ocenila, da bo lahko le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik lahko predan Republiki Bolgariji, ki je odgovorna za reševanje njegove prošnje.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določil postopka. V zvezi z razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker tožena stranka ni utemeljila suma v istovetnost tožnika oz. ni utemeljila zakaj ne verjame tožniku, da je oseba, za katero se je tožnik predstavil. Svoj dvom v tožnikovo istovetnost utemeljuje sicer z navedbo, da se je tožnik prvotno predstavil kot A.A., kar izhaja iz depeše PP Lendava z dne 16. 2. 2011, iz njegove lastnoročne izjave pa kot A.B., čeprav beseda ni dokončana, medtem ko je v Bolgariji navedel enako v Sloveniji, da je A.C. Gre za minimalno razliko, zaradi katere je prišlo zaradi nerazumljive pisave in je že na prvi pogled očitno, da ne gre za lažno predstavljanje identitete, pač pa le za napako pri zapisu imena. Tožnik se ni zavedal pomembnosti natančnega zapisa svojega imena, še posebej ker gre za težave pri branju pisave, tožnik pa tudi ni mogel vedeti, da bi na to moral opozoriti. V marsikateri državi tuja imena ne pišejo v tujem jeziku, pač pa jih prenesejo v domači jezik, zato tožnik temu ni posvečal posebne pozornosti. Tudi če bi bil njegov namen zavajati slovenske oblasti in prikrivati resnično identiteto bi v takem primeru verjetno popolnoma spremenil ime, ne pa zgolj eno ali dveh črk. Po mnenju tožnika bi bila v konkretnem primeru določitev roka za pridobitev osebnih dokumentov primernejši ukrep in šele, če le teh ne bi pridobil, bi bilo tožniku upravičeno izreči ukrep omejitve gibanja. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča U 1308/2008-14 z dne 11. 6. 2008 tožnik meni, da bi bili dokumenti, ki so jih v Bolgariji uporabili za identifikacijo tožnika v azilnem postopku lahko podlaga za ugotavljanje istovetnosti tudi v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožnika za odločanje v azilnem postopku ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporna ugotovljena do te mere, kot s stopnjo verodostojnosti izkazujejo v citiranem 75. členu ZTuj-1 omenjeni trije osebni dokumenti, saj je bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazni oceni o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi, pri čemer se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. U 2649/06 z dne 15. 11. 2006. Po mnenju tožnika tožena stranka ni zadostno utemeljila, zakaj dvomi o tožnikovi identiteti na podlagi njegove izjave in dokumentov, ki so bili predloženi in pridobljeni v Bolgariji, zaradi česar ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v prvi alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ. Nadalje ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 poudarja, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed temeljnih pravic posameznika, saj gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in na tej podlagi ni dopustno pridržati določene osebe zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Ker je po določbi 19. člena Ustave prepuščeno zakonu, da uredi primere, v katerih je dopustno poseči v pravico do osebne svobode in določiti postopek, po katerem morajo ravnati pristojni državni organi v takih primerih ob hkratnem spoštovanju drugih ustavnih določb, zlasti 15. in 2. člena Ustave, ker gre za posege v človekove pravice, to po mnenju tožnika pomeni, da je treba dopustnost posega v pravico do osebne svobode na podlagi določb ZMZ presojati v skladu s procesnimi jamstvi iz 2. in 3. odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave RS, pri čemer omejitev gibanja na podlagi druge alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v konkretnem primeru predstavlja prekomeren poseg ob uporabi testa sorazmernosti, zaradi česar je takšen ukrep nezakonit in pomeni poseg v pravico do osebne svobode oz. kršitev 19. člena Ustave RS. V zvezi z omejitvijo gibanja tožniku na podlagi druge in tretje alinee 59. člena ZMZ, po katerem se gibanje lahko omeji, če se izkaže, da se prstni odtisi prosilca že nahajajo v EURODAC bazi ter po drugi alinei 59. člena, ker je prosilec ilegalno vstopil v Evropsko unijo tožnik tem dejstvom ne oporeka, saj jih je že sam navedel predhodno ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je po tožnikovem mnenju avtomatično omejitev gibanja zgolj zaradi uvedbe postopka po Dublinski uredbi nepravilna, saj ZMZ določa, da tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, kar pomeni, da je odločitev o tem diskrecijska in mora biti ustrezno obrazložena. Čeprav Dublinska uredba ne določa, kdaj se prosilcu v dublinskem postopku lahko omeji gibanje in je ta ureditev prepuščena državam članicam, vendar tožnik opozarja, da je Evropska komisija že predložila predlog spremembe Dublinske uredbe oz. novo besedilo člena 27, po katerem se gibanje prosilcem za azil lahko omeji le v izjemnih primerih, le če milejši ukrepi ne morejo biti uporabljeni in če obstaja občutno tveganje, da bo prosilec pobegnil, tako, da avtomatična omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito ni predvidena. Tožnik meni, da zgolj zaradi okoliščine, da je Republika Bolgarija obvestila toženo stranko, da sprejema odgovornost ponovnega prevzema prosilca še ne upravičuje izreka izpodbijanega ukrepa. Prav tako tudi bojazen, da bi tožnik pobegnil ni utemeljena, saj je sam večkrat poudaril, da si želi ostati v Sloveniji in da bi Slovenija prevzela obravnavanje njegove prošnje ter da ga ne bi pošiljali nazaj v Bolgarijo. Omejitev gibanja iz razloga, ker je tožnik poiskal zaščito v Sloveniji, zaradi negativnega izida postopka v Bolgariji je po mnenju tožnika neupravičena in predstavlja prekomeren ukrep. Pri tem poudarja, da ima tožnik resne zdravstvene težave, ki jih je natančno navedel že pri podaji vloge. Zaradi navedenih zdravstvenih težav je mogoče ovreči sum, da bo tožnik pobegnil. Predlaga, naj sodišče vpogleda v bolgarski spis zaradi zdravstvene dokumentacije ter vpogleda v prošnjo tožnika in postavi izvedenca medicinske stroke ter izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve v celoti in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter uveljavljeno sodno prakso v primerljivih zadevah, zaradi česar meni, da je izpodbijani sklep pravno pravilen in zakonit, zato pri njem vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine, ki so v predloženem upravnem spisu ter na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ tožnika zaslišalo. Tožnik je na glavni obravnavi dne 11. 4. 2011, ko je bil ustno zaslišan izpovedal, da je matično državo zapustil v mesecu juniju 2009, ko je legalno s potnim listom odpotoval z letalom v Turčijo, kjer je svoj potni list izročil organizatorju nadaljnjega ilegalnega potovanja, nato pa se je ilegalno gibal v več državah. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Republiki Bolgariji, ne pa tudi v Romuniji in na Madžarskem, preko katerih je prispel do Republike Slovenije, kjer je vse od svojega prihoda nameščen v Centru za tujce v Postojni. Tam je po več kot mesecu dni nato dne 23. 3. 2011 napisal lastnoročno izjavo, da bi rad zaprosil za mednarodno zaščito, ker je sprva mislil, da prošnje v Sloveniji ne more ponovno vložiti, po tem, ko je v Bolgariji prejel negativno odločitev.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora tožniku izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja od 30. 3. do 30. 6. 2011, ki ga je tožena stranka zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ter zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka ter pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC izrekla tožniku na podlagi določil prve in druge alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena ter na podlagi tretje alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Iz navedenih določb izhaja, da tožena stranka o omejitvi gibanja prosilca za mednarodno zaščito odloča po prostem preudarku. Tožnik izpostavlja, da tožena stranka prostega preudarka ni uporabila v skladu z namenom, za katerega je določen, vendar sodišče ocenjuje, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Obseg sodne kontrole v upravnem sporu je v tem primeru opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010). Na podlagi te določbe sodišče preveri le to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča tožena stranka v obravnavi zadevi ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni diskrecijskega pooblastila iz tretje alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. V tem pravnem okviru je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki v okviru tretje alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ v povezavi s 3. odstavkom 51. člena ZMZ omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa v tem delu na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1 v okviru med strankama nespornega dejanskega stanja, in sicer, da je tožnik prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji dne 28. 12. 2009, kar potrjuje tudi pridobljen rezultat o obstoju njegovih prstnih odtisov v bazi EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Prav tako je med strankami nesporno tudi, da je tožnik ob prihodu v Republiko Slovenijo nezakonito prečkal državne meje več držav, kar je sam potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 11. 4. 2011 in sicer, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Turčiji, Bolgariji, Romuniji in na Madžarskem, navedeno pa izhaja tudi iz njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 30. 3. 2011. Iz dokumentacije v spisu nadalje izhaja, da je bil pridobljen rezultat ob obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, na podlagi katerih je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Bolgarija, kjer je tožnik prvič zaprosil za mednarodno zaščito dne 28. 12. 2009. Prav tako pa iz podatkov v upravnem spisu tudi izhaja, da je dne 23. 3. 2011 Republika Bolgarija obvestila toženo stranko, da prevzema odgovornost za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

Iz navedenih razlogov je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožniku na podlagi tretje alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ začasno omejila gibanje tožniku. V skladu s 1. odstavkom 59. člena ZMZ namreč lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2775/ES (tretja alinea 1. odstavka 59. člena ZMZ). Navedena določba določa kot pogoj za nastanitev v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena ZMZ pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, kar pomeni, da je za omejitev gibanja dejansko dovolj že pridobitev omenjenih rezultatov. Tožena stranka je svojo odločitev za omejitev gibanja tožniku na podlagi navedene določbe oprla na ugotovitev, da iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 23. 3. 2011 izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani že dne 28. 12. 2009 s strani Republike Bolgarije. S tem pa so podani razlogi iz tretje alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, da se tožniku začasno omeji gibanje in sicer do predaje odgovorni državi za obravnavo njegove prošnje in zagotovitev njegove prisotnosti. ZMZ v 59. členu, kot opozarja tožnik, sicer ne določa obveznosti izreka ukrepa omejitve gibanja, vendar je po presoji sodišča tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno presodila, da je ukrep omejitve gibanja tožniku potreben, da se tožniku prepreči še nadaljnje nelegalno prehajanje državnih meja, kar je doslej izkazano tudi večkrat storil, ko je nezakonito in brez osebnih dokumentov prečkal državne meje med Turčijo, Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko in Slovenijo.

Po presoji sodišča je pravilna in dovolj obrazložena tudi odločitev tožene stranke glede nastanitve prosilca v času trajanja začasne omejitve gibanja. V obravnavani zadevi je tožena stranka odredila tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kar je v skladu z ZMZ, ki v 2. odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oz. njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, kar Center za tujce tudi je. Po presoji sodišča je tožena stranka zadostno obrazložila svojo odločitev z razlogom, da je na ta način tožniku onemogočeno nadaljnje ilegalno prehajanje državnih mej ter da se dejansko realizira njegova predaja v Republiko Bolgarijo, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito in da bo ta država nato tožnika tudi obravnavala. Zato je tudi po presoji sodišča potrebno zagotoviti njegovo prisotnost, dokler tožena stranka ne bo predala tožnika Republiki Bolgariji, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Ker je sodišče že iz navedenih razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi pravilno navedla tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, se ni posebej spuščalo v presojo preostalih razlogov za izrek omejitve gibanja tožniku na podlagi prve alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ in druge alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s peto in šesto alineo 55. člena ZMZ, saj za izrek navedenega ukrepa začasne omejitve gibanja zadošča, da je podan že zgolj eden izmed zakonskih razlogov po določilih 51. in 59. člena ZMZ.

Iz opisanih razlogov je sodišče, ker je presodilo, da je podan razlog za tožniku izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja na podlagi tretje alinee 1. odstavka 59. člena v povezavi s 3. odstavkom 51. člena ZMZ, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.

V obravnavanem primeru je sodišče odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je v dokazne namene vpogledalo listine predmetnega upravnega spisa in zaslišalo tožnika, ne da bi sledilo dokaznim predlogom za postavitev izvedenca medicinske stroke in vpogledalo v bolgarski spis zaradi zdravstvene dokumentacije, ker tožnik v tožbi navedene dokazne predloge ni obrazložil in ni obrazloženo in opredeljeno navedel pravne relevantnosti predlaganih dokaznih predlogov.