Jedro

Predloga za odpravo ali spremembo odločbe na predlog prekrškovnega organa ni mogoče vložiti iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, četudi je ta še tako očitna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje je storilcu prekrška izdal plačilni nalog 0000097994952 z dne 3. 1. 2011 zaradi storitve več prekrškov po Zakonu o varnosti cestnega prometa ter mu izrekel enotno globo v višini 240,00 EUR. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom ZSV 640/2011 z dne 23. 3. 2012 predlog prekrškovnega organa za odpravo ali spremembo navedenega pravnomočnega plačilnega naloga, ki je bil izdan storilcu A. A., zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep Okrajnega sodišča v Celju vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj ni izpolnjen razlog, ki ga je prekrškovni organ uveljavljal v predlogu, da je bila namreč v škodo storilca prekršena materialna določba ZP-1. Sodišče odločilnega dejstva, da prekrška ni storila oseba, zoper katero je bil izdan plačilni nalog, ni presojalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani plačilni nalog odpravi, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki pa se o njej ni izjavil. B.

4. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ, ki je A. A. izdal plačilni nalog, na Okrajno sodišče v Celju na podlagi 171. a člena ZP-1 vložil predlog za njegovo odpravo. Iz obrazložitve predloga izhaja, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je bil pravnomočni plačilni nalog z dne 3. 1. 2011, izdan napačni osebi, zaradi česar da so bile prekršene materialne določbe zakona, ki določajo prekršek. Pravi storilec prekrška je bil Š. A., ki se je v postopku ugotavljanja identitete policistom predstavil s podatki svojega brata A. A., za katerega je vedel vse potrebne osebne podatke, zaradi česar sta mu policista verjela in izvedla postopek o prekršku.

5. Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prekrškovnega organa za odpravo ali spremembo odločbe, ker niso podani zakonsko določeni pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva po 171. a členu ZP-1. 6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je v izpodbijani odločbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker da sodba nima razlogov o tem, zakaj ni izpolnjen razlog, ki ga je v predlogu uveljavljal prekrškovni organ, namreč, da je bila z izpodbijanim plačilnim nalogom, ki je bil izdan napačni osebi, prekršena materialna določba ZP-1. 7. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 32/2012 z dne 18. 9. 2012 presodilo, da je kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 med drugim podana, če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov pa se mora (podobno kot pri kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) nanašati na razloge o odločilnih dejstvih, ne pa na razloge, ki se nanašajo na uporabo prava.

8. Po določbi 171. a člena ZP-1 sodišče, ki je pristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, na predlog prekrškovnega organa odpravi ali spremeni pravnomočno odločbo o prekršku, če je podan kateri izmed treh alternativno določenih, vendar taksativno naštetih zakonskih razlogov: 1. če je odločbo izdal stvarno nepristojni prekrškovni organ; 2. če se odločba opira na drugo odločbo o prekršku ali na kakšno drugo odločbo, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena in 3. če so bile z odločbo očitno v škodo storilca prekršene materialne določbe ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek. Iz navedene določbe je razvidno, da tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, četudi je ta še tako očitna.

9. V obravnavanem primeru prekrškovni organ v obrazložitvi predloga za odpravo odločbe o prekršku sicer navaja, da so bile z izdajo plačilnega naloga v škodo storilca prekršene materialne določbe zakona, ki določajo prekršek, po vsebini pa uveljavlja, da je bil pravi storilec prekrška Š. A., ki se je policistom predstavljal kot njegov brat A. A., torej, da je prišlo pri izdaji plačilnega naloga do zmote v osebi storilca prekrška (error in persona). Napačna predstava prekrškovnega organa o identiteti storilca prekrška ne predstavlja kršitve materialnega prava, temveč pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljeno navedlo, da ni podan zakonski razlog za odpravo ali spremembo pravnomočne odločbe o prekršku. Sodišče v predlogu zatrjevanega dejstva, da prekrška ni storila oseba, zoper katero je bil izdan plačilni nalog, glede na zakonski okvir tega izrednega pravnega sredstva po vsebini ni moglo presojati in se zato do njega tudi ni moglo opredeliti v razlogih izpodbijanega sklepa.

C.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.