Jedro

Prosilcu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje pred Delovnim sodiščem na I. stopnji, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi mu morala biti priznana tudi nagrada za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe. Priznanje stroškov zastopanja je namreč vezano na obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči. Dejstvo, da je tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč uspela in mora stroške tega postopka plačati nasprotna stranka v dobro TRR sodišča, na odločitev ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka, Republika Slovenija, Delovno sodišče v Mariboru, Urad predsednika, je z odločbo Bpp 330/2010 sklenilo, da se odvetniku A.A. priznajo stroški – nagrada za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 261,12 EUR. Odločitev je upravni organ pojasnil z navedbo, da je bila z odločbo Bpp 330/2010 z dne 4. 10. 2010 prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev tožbe in zastopanje na delovnem sodišču na prvi stopnji, zaradi uveljavljanja denarnih zahtevkov in da je bil za nudenje BPP dodeljen odvetnik A.A. Dne 13. 1. 2011 je tožena stranka prejela izpolnjeno napotnico dodeljenega odvetnika in po prejemu zamudne sodbe Pd 557/2010 z dne 6. 1. 2011, na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), izdala sklep o stroških. Glede na vrednost predmeta odvetniške storitve (6.899,01 EUR), se v predmetni zadevi določi osnovna nagrada (količnik 1,0) po tabeli 36. člena ZOdvT. Tožena stranka je dodeljenemu odvetniku priznala nagrado za postopek po tar. št. 3100 (152 x 1,3), v višini 197,60 EUR. Izdatke za storitve je tožena stranka odmerila pavšalno, na podlagi 6. dela ZOdvT, po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in na seštevek teh zneskov obračunala še 20% DDV, v višini 43,52 EUR. Tako znašajo skupni stroški postopka za izplačilo odvetniku 261,12 EUR.

Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da sklep nima razlogov o priglašeni nagradi za predlog za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka v zvezi s temi storitvami tožniku ni priznala nagrade, čeprav so bili ti stroški potrebni in je tožnik v imenu upravičenca do BPP s predlogom uspel. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nerazrešeno, nepopolno ugotovljeno. Že ugotovitev, da je predlog bil vložen, bi morala toženi stranki zadostovati, da bi mu v zvezi s tem priznala nagrado iz tega naslova, dejstvo, da je s predlogom za izdajo začasne odredbe uspel, pa to trditev še potrjuje. Tožnik je tudi materialnopravno pravilno priglasil stroške za predlog za izdajo začasne odredbe, v skladu s tarifno številko 3461 ZOdvT. Sklep nima razlogov o priglašenih stroških, niti v zvezi z izdelavo in izročitvijo dokumentov in se zaradi tega ne more preizkusiti. Stroški v višini 20,00 EUR za izdelavo in izročitev listin imajo materialnopravno oporo v ZOdvT, tar. št. 6100. Tudi ti stroški so bili potrebni, saj je tožnik z listinami, ki jih je predložil toženi stranki ob priglasitvi stroškov izkazal, da je moral izdelati tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe z vsemi prilogami, ki jih je poleg sodnih odločb izdanih v postopku opr. št. Pd 557/2010 izročil stranki. Tudi v zvezi s tem dejansko stanje ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo tudi pri odločitvi, da se odvetniku priznani stroški omejijo po 36. členu ZOdvT. V skladu s 36. členom ZOdvT se nagrada odvetnika omeji le v primeru, ko se izplačuje iz državnega proračuna, ne pa v primeru BPP, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka. Tožeča stranka je v postopku Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 557/2010 uspela, kar pomeni, da mora pravdni nasprotnik upravičenca do BPP stroške plačati v dobro tožene stranke. Tožena stranka je zato tožniku priznala stroške v prenizki višini, s tem pa je pravdni nasprotnik upravičenca do BPP neupravičeno obogaten, tožnik pa protipravno prikrajšan za plačilo zaslužene nagrade in potrebnih stroškov. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila prosilcu B.B., z odločbo Bpp 330/2010 z dne 4. 10. 2010, dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje pred Delovnim sodiščem na I. stopnji, za nudenje brezplačne pravne pomoči pa dodeljen odvetnik A.A., tožnik v tem upravnem sporu. Na podlagi podatka o obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

V obravnavani zadevi torej ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 330/2010 z dne 4. 10. 2010, dodeljen za nudenje brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da se njegova nagrada izplača iz državnega proračuna. Za nagrade postavljenih in dodeljenih odvetnikov, ki se po ZOdvT določajo glede na vrednost predmeta (kot v obravnavanem primeru), ZOdvT v 36. členu nad vrednostjo predmeta 3.000 EUR določa nižje nagrade, kot jih za izbrane odvetnike glede na vrednost predmeta določa 12. člen ZOdvT. Namen oziroma cilj nižjih nagrad za dodeljene in postavljene odvetnike, je znižanje finančnih sredstev, ki iz naslova brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti bremenijo državni proračun. Nagrade za storitve teh odvetnikov namreč zagotavlja država, v drugih primerih pa prejmejo odvetniki plačilo od strank. Zato v tej zadevi dejstvo, da je tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (Pd 557/2010) uspela in mora stroške tega postopka plačati nasprotna stranka v dobro TRR sodišča, na sporno odločitev ne more vplivati.

Po vpogledu v listine predloženega upravnega spisa Bpp 330/2010 sodišče ugotavlja tudi, da je bila z odločbo Bpp 330/2010 prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje pred Delovnim sodiščem na I. stopnji, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala biti tožniku priznana tudi nagrada za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe in v tej zvezi priznani tudi priglašeni stroški v zvezi z začasno odredbo. Priznanje stroškov zastopanja je namreč tudi po presoji sodišča vezano na obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči. Ker je tožnik priglasil stroške za izdajo začasne odredbe in materialne stroške v večjem znesku, kot so mu bili priznani, sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega akta sicer pomanjkljiva, ker v izreku sklepa ta del zahtevka ni bil izrecno zavrnjen, torej v nasprotju z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar po presoji sodišča v obravnavanem primeru navedena kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve.

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.