Jedro

Tudi zamudna sodba mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Razlika je v tem, da sodišče pri tej sodbi ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne, saj se zaradi neaktivnosti tožene stranke predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa sodišče v takšni sodbi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo zoper toženo stranko uveljavlja tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi bila tožena A. R. dolžna plačati tožeči stranki Ž. S. in V. J. znesek 2.100,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2008 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, v celoti zavrne. Takšna sodba je bila izdana na podlagi 3. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in gre za t.i. zamudno zavrnilno sodbo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zavrnilno sodbo v celotnem obsegu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in izda zamudno sodbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da sodišče za zavrnitev tožbenega zahtevka ni imelo nobene pravne podlage, saj je evidentno, da je dopolnjena tožba sklepčna in da sodišče sploh ni znalo pravilno opredeliti pravne podlage na kateri sta tožnika gradila svoj tožbeni zahtevek. Sodišče tako ne pozna določbe 275. člena Obligacijskega zakonika, prav tako ni presojalo sklepčnosti upoštevajoč 106. in 111. člen istega zakona. Sodišče bi na podlagi dejstev, ki so navedena v tožbi, moralo ugoditi tožbenemu zahtevku in izdati zamudno sodbo. Dejstvo je, da opis dejanske tožbene podlage sploh ni pomanjkljiv (v tožbi so navedena vsa odločilna dejstva, ki jih terja materialno pravo). Ker so bile v celoti izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP je sodišče vsekakor bistveno kršilo določbe postopka po 7. točki 2. odstavka 239. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče na podlagi 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim tudi, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, jo je sodišče izdalo na podlagi 3. odstavka 318. člena ZPP. Po tej določbi sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe) tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, nato pa, če le-ta v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, tožbeni zahtevek zavrne.

Citirana zakonska določba pa ne odvezuje sodišča obveznosti, da izdano zavrnilno sodbo ustrezno obrazloži. Sodba po 3. odstavku 318. člena ZPP je namreč sodba, ki mora biti prav tako kot vsaka druga sodba obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Razlika v izdelavi take sodbe je samo v tem, da sodišče pri tej sodbi ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smeri ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne, saj se zaradi neaktivnosti tožene stranke predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa sodišče v takšni sodbi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo zoper toženo stranko uveljavlja tožeča stranka. Šele tako obrazložena sodba daje prizadeti stranki možnost vložitve pritožbe, po drugi strani pa šele tako obrazložena sodba omogoča preizkus po pritožbenem sodišču. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo zgolj to, da je tožbo in njeno dopolnitev vročilo v odgovor toženi stranki v skladu s 141. členom ZPP in da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tak preizkus ni mogoč in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 354. člena ZPP zato razveljavilo izpodbijano sodbo, saj to narekuje narava kršitve in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče pogoje za izdajo zavrnilne zamudne sodbe ponovno preveri, pri čemer mora v obrazložitvi sodbe, če bi ugotovilo, da tožba ni sklepčna, to tudi ustrezno obrazložiti v zgoraj navedenem obsegu.

Ker je bilo potrebno sodbo razveljaviti iz že navedenega razloga, sodišče na pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko ni izdalo zamudne sodbe (ker je napačno zaključilo, da tožba ni sklepčna), bistveno kršilo postopek, posebej ne odgovarja, saj preizkus sodbe v tej smeri niti ni možen.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.