Jedro

Po prejšnjem zakonu o pravdnem postopku je obstajal objektivni razlog za izključitev pritožbenega sodnika le, če je sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča (5. točka 71. člena ZPP/77). S tem je nedvomno mišljeno le neposredno sodelovanje pri izdaji sodbe, s katero se je končal postopek na prvi stopnji, ne pa tudi pri pripravljalnih dejanjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za preklic izročilne pogodbe z dne 17.6.1993, ker ni ugotovilo razlogov iz 115. člena Zakona o dedovanju (ZD) za poseg v pogodbeno razmerje strank oziroma za preklic izročitve.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je, da ni potrebno zaslišati izvedenca pulmologa, ker je o tožnikovi bolezni in načinih pomoči povedal že tožnik sam in kar se sklada z izpovedjo zdravnice, ki ga je zdravila. Iz pogodbe je razvidna volja strank tudi glede obveznosti, iz tožnikovega zaslišanja pa je mogoče sklepati, da ne gre za njihovo neizpolnjevanje. Sicer pa tožnik niti sam ne ve, kako naj bi potekalo to izpolnjevanje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagala pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč. Trdi, da je tožnik sklenil obravnavano pogodbo zaradi priporočila zdravnikov, da ne bi živel sam, namen sklenitve pogodbe pa ne izhaja iz nje. Toženkin namen pri tem je bil dobiti nekakšno garancijo za svoja vlaganja v hišo. Zmotno je sklepanje, da sploh ni potrebna prisotnost toženke, ker da tožniku ne more v ničemer pomagati. Tožnik si je moral sam preskrbeti zdravila in zdravnika. O potrebnem varstvu bi lahko povedal le izvedenec pulmolog. Ponovi, da je šlo tožniku za sklenitev izročilne pogodbe zgolj zaradi bolezni. Sodišče je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je pri izdaje sodbe višjega sodišča sodelovala sodnica K.I., ki je kot okrožna sodnica na prvi stopnji opravila priprave na glavno obravnavo, preizkusila tožbo, jo vročila nasprotni stranki in odločila o začasni odredbi. To sodelovanje je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Revident jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, se pravi zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP/77). Ker pa v revizijskem predlogu terja razveljavitev tudi drugostopne sodbe in v razlogih uveljavlja kršitev drugostopnega sodišča, je revizijsko sodišče štelo, da izpodbija tudi sodbo sodišča druge stopnje. Zato je meritorno odločalo o reviziji.

Očitana revizijska kršitev ni podana. V tej zadevi je treba tako na pritožbeni kakor tudi na revizijski stopnji odločanja uporabiti še določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Po prvem odstavku 498. člena zdaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 - ZPP) se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona izdana na prvi stopnji sodba, s katero se je postopek končal na tej stopnji.

Prvostopno sodišče je izdalo sodbo 16.4.1998, torej pred uveljavitvijo novega zakona 14.7.1999 (503. člen ZPP). Po prejšnjem zakonu je obstajal objektivni razlog za izključitev pritožbenega sodnika le, če je sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča (5. točka 71. člena ZPP/77). S tem je nedvomno mišljeno le neposredno sodelovanje pri izdaji sodbe, s katero se je končal postopek na prvi stopnji, ne pa tudi pri pripravljalnih dejanjih. V tej zadevi je sodnica sodelovala le v pripravah na glavno obravnavo (dvajseto poglavje ZPP/77), ne pa več kasneje. Tako izključitvenega razloga zanjo ni bilo in tako tudi ne gre za očitano procesno kršitev.

Po zakonu ima izročitelj pravico preklicati izročilno pogodbo, če potomec, ki mu je bilo izročeno premoženje, ne izpolnjuje bremen, ki so mu bila naložena s pogodbo (tretji odstavek 115. člena ZD). Tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek iz tega naslova. Pomembno je torej dognati dvoje: kakšno breme je bilo naloženo toženki in ali ga res ne izpolnjuje. Tako se pokaže kot nepomembno, kakšne cilje sta zasledovali stranki oziroma iz kakšnih pobud sta sklenili obravnavano pogodbo. To bi utegnilo biti pomembno, če bi se izpodbijala njena veljavnost. Za to pa v tej pravdi ne gre več, odkar je tožeča stranka spremenila tožbo z vlogo 27.1.1998. Ne gre za zmotno sklepanje nižjih sodišč o potrebni prisotnosti toženke pri tožniku. Ne s samo pogodbo ne z dogovori v zvezi z njo ni bilo dogovorjeno skupno življenje strank, ob kasnejši takšni ponudbi toženke pa je tožnik to celo odklonil. Skupnega življenja ni bilo niti ob sklenitvi pogodbe. Prav tako tudi narava tožnikove bolezni in zdravniška pomoč, ki jo potrebuje ob napadih, in ne njegovo življenje v dvoje najprej z eno in potem z drugo partnerico ni terjalo tožničine navzočnosti, v zvezi z zadnjo okoliščino pa je niti ni omogočalo.

Trditev, da je treba postaviti izvedenca pulmologa, meri na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).