Jedro

Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera v predlogu postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ (drugi odstavek 84. člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1) pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (sedaj tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom v izreku pod točko 1 tožniku, ki trdi da je A. A., rojen ... 1991 v kraju Alžir, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, omejilo gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil (1. točka izreka). Istočasno je odločilo, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 12. 10. 2021 od 13.15 h do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 12. 1. 2022 do 13.15 h, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, in sicer je že 11. 6. 2020 vložil svojo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tedaj se je predstavil kot A. A., roj. ... 1991, državljan Alžirije.

Kot ciljno državo je tedaj navedel Slovenijo ter pritrdilno odgovoril na izrecno vprašanje, ali bo v Sloveniji počakal do konca postopka, s tem, da je dejal, da bo počakal. Glede svojih osebnih dokumentov je izpovedal, da jih pri sebi nima in da je svoj potni list pustil v Turčiji pri prijatelju, osebno izkaznico pa v Alžiriji in jo bo skušal pridobiti. Tedaj je glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Alžirijo navedel ekonomske težave, saj je mama bolna, očetov zaslužek zelo slab, ostali družinski člani pa so mlajši od tožnika.

Čeprav je navedel, da bo v Sloveniji počakal na zaključek postopka, je tožnik že 16. 6. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom in odšel, zato je bil postopek ustavljen s sklepom, ki je postal pravnomočen 17. 7. 2020. Po vrnitvi v Slovenijo iz Zvezne republike Nemčije na podlagi določil Uredbe (EU) 604/2013 z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) je tožnik po prihodu na letališče Jožeta Pučnika dne 30. 9. 2021 izrazil namero, da želi v Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, prošnjo na predpisanem obrazcu pa je nato vložil 12. 10. 2021. Tedaj je pojasnil razloge, zakaj je Slovenijo zapustil le nekaj dni po podani prvi prošnji ter odšel preko Italije, Francije, Belgije, Nizozemske v Nemčijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in ostal tam 1,5 leta, do vrnitve v Slovenijo. Tako je glede razlogov, zakaj je zapustil Slovenijo le nekaj dni po podani prvi prošnji navedel, da so ga znanci prepričali, da gre v Francijo. Ko so mu bile predočene razlike v navedbah svojih osebnih podatkov v Sloveniji in Nemčiji, kjer je drugače kot v Sloveniji navedel, da mu je ime A. A., rojen ... 1997 v kraju Casablanca, državljan Maroka, je tožnik odgovoril, da je v Nemčiji prošnjo vložil v zaporu, zato je dal napačne podatke v strahu pred deportacijo nazaj v Alžirijo in ker zaradi rasizma ni imel več želje po življenju v Nemčiji.

Ker se je v Nemčiji predstavil z drugačnim osebnim imenom, rojstnim datumom in državljanstvom, kot je navajal v Sloveniji, je po presoji tožene stranke podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, s tem pa je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

Razen tega pa njegova opisana pretekla dejanja in izjave utemeljujejo upravičen dvom, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa za odločitev pomembna dejstva, zato mu je omejila gibanje tudi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj mu po oceni tožene stranke ni mogoče verjeti, da bo tokrat počakal do zaključka postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jo je predhodno že samovoljno zapustil le 5 dni po vložitvi prve prošnje z dne 11. 6. 2020 ter preko Italije, Francije, Belgije, Nizozemske odšel v Nemčijo, od koder je bil na podlagi Uredbe Dublin III vrnjen v Slovenijo dne 30. 9. 2021. Po oceni tožene stranke se je tako tožnik, glede na svoje opisano ravnanje in izjave izkazal kot očitno begosumen. Zato ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 tožena stranka ocenjuje, da bo le z uporabo strožjega ukrepa pridržanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj bi v nasprotnem primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, tožnik zopet odšel iz Slovenije, saj tega ne bi bilo mogoče preprečiti z milejšim ukrepom omejitve gibanja na prostore in območje Azilnega doma.

Po presoji tožene stranke je zato za nadaljevanje postopka nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji.

3. Tožnik v tožbi očita toženi stranki zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Po stališču tožnika ne more biti podan očiten dvom v njegovo istovetnost, ker se ni lagal glede tega, kdaj in kje je rojen, ampak ves čas zatrjuje, da je ista oseba z istimi osebnimi podatki. Navaja, da je bil ob vložitvi prošnje 12. 10. 2021 vprašan o osebnih dokumentih, vendar mu je bila še isti dan izrečena tudi omejitev gibanja, zaradi česar meni, da mu ni bila ponujena možnosti za predložitev osebnega dokumenta. Toženi stranki zato očita, da je nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje. Dodaja, da sicer drži, da tožnik prvič ni počakal na rešitev njegove prve prošnje, kar pa po njegovem mnenju še ni zadosten razlog za takojšnjo omejitev gibanja, ne da bi mu tožena stranka določila poseben rok za predložitev osebnega dokumenta.

Nadalje toženi stranki očita, da je napačno ugotovila dejansko stanje tudi glede nevarnosti pobega tožnika.

V tej zvezi pojasnjuje, da je iz Slovenije prvič pobegnil zaradi govoric, ki jih je od drugih slišal tožnik, da ne bo uspel pridobiti mednarodno zaščito. Po mnenju tožnika sedaj nevarnost pobega ni več podana, češ da zdaj ve, da bo postopek izveden in da se bo njegova prošnja tudi vsebinsko presojala.

Še zlasti pa očitno nevarnost pobega tožnika ni podana glede na to, da je bil v vmesnem obdobju tožnik že tudi svoboden, da bi lahko tudi odšel, pa tega ni storil, ampak je počakal na sklep o omejitvi gibanja. Sicer pa tožnik meni, da nezakonito prehajanje državnih meja samo po sebi še ni zadosten razlog za ugotovitev nevarnosti pobega, češ da je tak način prehajanja državnih meja prosilcev za mednarodno zaščito povsem običajen.

Tudi glede opisanih okoliščin, s katerimi tožena stranka utemeljuje dvom v njegovo identiteto tožnik meni, da same po sebi še ne morejo dosegati standardov očitnega dvoma v istovetnost ter da to ni razlog za omejitev gibanja.

Toženi stranki še očita, da očitnega dvoma v njegovo istovetnost ni dovolj vsebinsko opredelila, enako kakor tudi ni utemeljila, katera so tista dejstva, ki jih želi ugotoviti in jih brez omejitve gibanja v konkretnem primeru ne bi mogla ugotoviti. Zato je po mnenju tožnika nepravilno uporabila materialno pravo, ko je tožnika pridržala zato, da se ugotovi njegovo istovetnost in zaradi begosumnosti, s čimer naj bi, poleg pomanjkljivo in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi napačno uporabila določbe materialnega prava. V dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje.

Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v danem roku odgovorila na tožbo in predložila predmetne upravne spise. V odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožnikovih argumentov, pri čemer se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki je po njenem mnenju pravilen in zakonit, sledi pa tudi ustaljeni sodni praksi, zato pri njem tudi vztraja. Izrecno zavrača očitek glede napačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovljeno begosumnostjo tožnika, saj iz njene obrazložitve izhajajo številne objektivne okoliščine, ki kažejo na tožnikovo potencialno begosumnost. V prvi vrsti je to okoliščina, ki jo omenja sam tožnik, da je Azilni dom in Slovenijo samovoljno zapustil še pred izdano odločitvijo o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito, tako da je bilo prav njegovo opisano ravnanje podlaga za zaključek, da je tožnik begosumen. Tožena stranka zavrača tudi tožbeni očitek, da ni utemeljila, katera so tista dejstva, ki jih želi ugotoviti in jih brez omejitve gibanja v konkretnem primeru ne bi mogla, saj je v izpodbijanem sklepu na str. 4 podrobno opisala vse tiste nejasnosti, ki bi jih rada nadalje raziskala. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik počakal na sklep o omejitvi gibanja, tožena stranka glede na to, da je sam tudi navedel, da zato, ker je bil v času vročitve le-tega že nastanjen v Centru za tujce, kjer mu je gibanje omejeno, tega torej ni mogoče šteti kot dokaz, da ni begosumna oseba. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 19. 10 2021 vpogledalo upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določilom 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnika tudi zaslišalo. Med drugim je izpovedal, da je izvorno državo zapustil leta 2018, v Slovenijo pa je prvič prišel v mesecu maju oziroma juniju 2020 in nato ponovno pred približno desetimi dnevi. Na posebno vprašanje sodišča, kje je bil v vmesnem obdobju, je tožnik odgovoril, da je bil v Nemčiji in na nadaljnje vprašanje, ali je bil zgolj v Nemčiji, je tožnik dodatno navedel, da je prečkal Italijo in potem nekaj časa bival na Nizozemskem, vendar tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa le v Nemčiji. Na posebno vprašanje sodišča, zakaj je zapustil Slovenijo, je povedal, da je prostovoljno zapustil Slovenijo po nasvetu prijateljev, ki so ga vabili v Francijo, saj bo tam lažje dobil zaposlitev, ter na nadaljnje vprašanje, ali je bil po odhodu iz Slovenije tudi v Franciji, povedal, da je bil tudi v Franciji, kjer je ostal mesec dni in tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje sodišča, katera je bila njegova ciljna država ob odhodu iz domovine, je tožnik odgovoril, da ni imel cilja, ampak bi bil tam, kjer bi mu podelili pravico do azila in službo oziroma zaposlitev.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 8. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka).

9. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot je sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim v sodbi št. I U 1323/2020 z dne 17. 9. 2020 (11. točka), je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi oziroma preveritvi identitete tožnika je zato po presoji sodišča v konkretnem primeru nedvomno izkazana, saj tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene od tam navedenih listin v izvirniku ali v čitljivi fotokopiji ali fotografiji, pač pa je tožnik šele po izdaji izpodbijanega sklepa dostavil toženi stranki fotografijo (tujega) osebnega dokumenta, sestavljenega v arabskem jeziku, opremljenega s fotografijo osebe, za katero se sodišče po njegovem vpogledu strinja s toženo stranko, da očitno ne gre za fotografijo tožnika, ampak za fotografijo druge osebe, ki je po obraznih potezah drugačna od tožnika.

10. Sodišče se sicer lahko strinja s tožbeno navedbo, da zgolj to, če prosilec nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje že samo po sebi za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Ta dvom v istovetnost tožnika pa je tožena stranka utemeljila z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo, na kateri tožnik prav tako ni predložil v izvirniku nobenega svojega osebnega dokumenta s fotografijo, medtem ko ugotovljenih razlik s svojimi predhodnimi izjavami v postopkih pred toženo stranko v zvezi z njegovo prvo in ponovno (drugo) prošnjo ter v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji ni prepričljivo pojasnil niti na naroku za glavno obravnavo, zato tudi po presoji sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijanem sklepu, saj ugotovljena neskladja v njegovih poznejših navedbah v primerjavi z njegovimi prejšnjimi navedbami utemeljujejo dvom o tem, ali je tožnik tista oseba, za katero se predstavlja v smislu 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila tudi določbo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se navedeni ukrep izreče, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Za izrek ukrepa omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi po 2. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 morata tako biti podana dva pogoja, in sicer potrebnost ukrepa za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ter utemeljena nevarnost pobega.

12. Okoliščina, da v upravnem postopku po vloženi ponovni (drugi) prošnji tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji še ni bil opravljen osebni razgovor z njim in da je že razpisan 20. 10. 2021 med strankama niti ni sporna. Nevarnost pobega pa je tožena stranka prepričljivo utemeljila s tem, da je tožnik le nekaj dni po vložitvi prve prošnje samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter odšel v Italijo, Francijo, Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito ter bil od tam vrnjen v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni dovolj konkretizirala nevarnosti pobega. Četudi je glede opredelitve pojma „nevarnost pobega“ v 31. točki 2. člena ZMZ-1 zakonodajalec sicer pojasnil, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar je to definicijo sodišče sicer že večkrat ocenilo kot preohlapno, čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče med drugim v sodbi št. X Ips 1/2019, sodišče pri tokratnem odločanju izrecno pojasnjuje, da je navedeno stališče Vrhovno sodišče pozneje deloma nadgradilo v svoji poznejši odločitvi v sklepu št. X Dor 256/20 z dne 24. 7. 2020 in pojasnilo, da ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera v predlogu za dopustitev revizije postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ (drugi odstavek 84. člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1) pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna. Ker gre po presoji sodišča v tožnikovem primeru za povsem primerljivo zadevo, kakršno je obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu št. X Dor 256/20 z dne 24. 7. 2020, se tožbeni ugovor preohlapno ugotovljenih okoliščin nevarnosti pobega, na podlagi katerih je utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, izkaže kot neutemeljen.

13. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti (milejšega) ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Ker ZMZ-1 izrecno govori o posameznem primeru, je tožena stranka v konkretnem primeru to storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega iz Azilnega doma. Namestitev v Azilnem domu po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je po svoji naravi res milejši ukrep, vendar pa je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, da pri tožniku, ki je bil sprva po vložitvi prve prošnje sicer nastanjen v Azilnem domu, vendar je zgolj čez nekaj dni samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo, namenjen v Francijo in nato v Nemčijo, ne da bi počakal na odločitev o svoji prošnji, čeprav je bil ob podaji prošnje posebej opozorjen, da Slovenije pred koncem postopka ne sme samovoljno zapustiti, ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je milejšega ukrepa, ampak mu je treba omejiti gibanje na učinkovit način, to je s strožjim ukrepom z omejitvijo gibanja na Center za tujce. Tožena stranka je torej s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območje Azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil in da zato, glede na navedeni milejši režim v Azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik ostane do dokončanja postopka v Sloveniji, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno strinja.

14. V zvezi s tožbenim ugovorom, da glede na svojo naravo ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, sodišče pojasnjuje, da gre pri omejitvi gibanja na Center za tujce sicer za (strožji) ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča. Ta ukrep pa tudi ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem „pridržanja“ po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) 2. člena te direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pa z drugimi besedami pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji 2. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilca za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo.

15. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).