Jedro

Ob tem sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje še pojasnjuje, da lahko ureditev razmerij po 47. členu SPZ predlagata tudi (so)lastnik nepremičnine (prvo tožeča stranka) na kateri je graditelj (prvo tožena stranka) zgradil stavbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, prvo in enajsto tožena stranka ter dvanajsto tožena stranka krijejo vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodomam navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi na ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) zemljiškoknjižnih vpisov v zvezi z: oblikovanjem etažne lastnine pri stavbi št. 188, k.o. K. (ID znak 188), na naslovu Koroška cesta 2. in 2. K., ki leži na nepremičninah parc. št. 83/15, parc. št. 83/16 in parc. št. 83/17, vse k.o. K.; vknjižbo lastninske pravice etažnih lastnikov na posameznih delih stavbe; vknjižbo izvedenih pravic pri posameznih delih stavbe; vpisi splošnih skupnih delov stavbe in vknjižbo solastninske pravice v korist vseh vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe; vpisi posebnih skupnih delov stavbe in vknjižbo solastninske pravice v korist nekaterih vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe ter posledično vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vnovično vknjižbo lastninske pravice v korist prvo tožene stranke, vse s stroškovno posledico za toženo stranko, kot je to podrobneje razvidno iz točke I izreka citirane sodbe. Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna prvo in enajsto toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v skupni višini 1.870,33 EUR, dvanajsto toženi stranki pa pravdne stroške v višini 1.305,14 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka določenega za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, in sicer tako z laično pritožbo, kot s pritožbo po svojem pooblaščencu.

3. S slednjo tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do med pravdnima strankama spornih dejstev v zvezi z izgradnjo stavbe št. 188, k.o. K. na nepremičninah parc. št. 83/2, 83/8 in 83/14, vse k.o. K., ki so v solasti prvo tožeče stranke, v zvezi s čimer je slednja kot dokaz sicer predlagala zemljiškoknjižne izpiske, ogled na kraju samem in pritegnitev sodnega izvedenca gradbene ter geodetske stroke, kar vse pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, s čimer je kršilo pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do poštenega sojenja po 22 in 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanj: EKČP). V nadaljevanju pritožba navaja, da je akt o oblikovanju etažne lastnine ničen, saj je prvo tožena stranka etažno lastnino oblikovala zgolj na delu stavbe, kar pa ni mogoče. V tej zvezi pritožba dodaja, da nastanek in zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine ne temelji na upravnem aktu Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč na pravnih aktih civilnega prava, ki so določeni v 107. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in 40.a členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Zaključek sodišča prve stopnje, da bi torej tožeča stranka lahko akt o oblikovanju etažne lastnine izpodbijala zgolj v upravnem postopku ne drži in je v nasprotju s tožbenimi navedbami, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč zmotno izenačuje dva pravna akta, in sicer akt o oblikovanju etažne lastnine iz 109. člena SPZ in potrdilo GURS, pri čemer spregleda, da je za presojo ničnosti enostranskega pravnega posla pristojno sodišče v pravdnem postopku in ne upravni organ. V nadaljevanju pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na 47. člen SPZ, saj lahko premik meje po tem členu zahteva le graditelj.

4. Sodbo sodišča prve stopnje z laično pritožbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP izpodbijata tudi prvo in drugo tožeča stranka, ki se pridružujeta pritožbi svojega pooblaščenca ter dodajata, da na strani tožene stranke ne gre za nujne in enotne sospornike, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, zato bi moralo slednje zoper tiste tožene stranke, ki niso vložile odgovora na tožbo oziroma se niso spustile v pravdanje izdati zamudne sodbe. V nadaljevanju pritožba navaja še, da gre v danem primeru za navidezno oblikovanje etažne lastnine, ki je bila napačno oblikovana zgolj na delu stavbe, zato gre za primer t.i. nedokončane etažne lastnine, saj so v zemljiško knjigo vpisani le nekateri, ne pa vsi deli etažne lastnine. V tej zvezi pritožba še dodaja, da prvo tožena stranka prodajalcu V.L. (tretje toženi stranki) ni plačala kupnine za nepremičnine parc. št. 83/15, 83/16 in 83/18, vse k.o. K., na katerih leži predmetna stavba, čeprav ima slednji kupnino zavarovano s sporazumom o zavarovanju terjatve opr. št. SV 517/08. Ker kupnina ni bila plačala je dolžna prvo tožena stranke te nepremičnine vrniti in z njimi do tedaj ne sme razpolagati, vsi pravni posli sklenjeni v nasprotju s tem, pa so nični (92. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ob tem pritožba še dodaja, da ima enajsto tožena stranka na predmetni nepremičnini vknjiženo hipoteko v višini 3,6 milijona EUR, ki še vedno ni izbrisana, zaradi česar po prodajalec nepremičnin V.L. prvo toženi stranki vrnil stanovanja, ki jih je prejel kot delno poplačilo kupnine. V nadaljevanju pritožba navaja še, da ni razumljivo zakaj je stečajni upravitelj prvo tožene stranke odstopil od dogovora mejašev z dne 17. 10. 2007, s katerim se je odpravila obravnavana nezakonitost in da lahko prvo tožeča stranka zahteva vzpostavitev dejanske etažne lastnine tudi na podlagi 20. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanj: ZVEtL). Pritožba opozarja tudi na 8. člen SPZ, ki uzakonja načelo superficies solo cedit in poudarja, da je del stavbe, ki leži na spornih nepremičninah parc. št. 83/2, 3/8 in 83/14, vse k.o. K. postal del teh nepremičnin in izgubil svojo pravno samostojnost. V tej zvezi pritožba še navaja, da nepremičnine, na katerih leži stavba in so v lasti prvo tožene stranke predstavljajo le 27,8% celotnega kompleksa stavbe, večinski delež nepremičnin, na katerih stavba leži (72,2%) pa je v lasti prvo tožeče stranke in tretje tožene stranke.

5. Prvo in enajsto tožena stranka ter dvanajsto tožena stranka se z odgovoroma na pritožbi tožeče stranke zavzemata za zavrnitev le – teh kot neutemeljenih in predlagata potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko, pri tem pa ponavljajo svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglašajo stroške odgovora na pritožbi.

6. Tretje tožena stranka V.L. se v odgovoru na pritožbo zavzema za ugoditev pritožbi in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter se pridružuje zahtevku tožeče stranke glede ugotovitve ničnosti sporne etažne lastnine, pri tem pa navaja vsebinsko identične navedbe kot prvo in drugo tožeča stranka v laični pritožbi.

7. Pritožbi sta neutemeljeni.

8. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

9. Pregled zadeve pokaže, da je tožeča stranka vložila izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1, s katero zahteva ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) vknjižbe etažne lastnine na večstanovanjski stavbi št. 188, k.o. K. in posledični izbris vknjižene lastninske pravice etažnih lastnikov na posameznih delih stavbe, izbris izvedenih pravic pri posameznih delih stavbe, izbris vpisanih splošnih in posebnih delov stavbe ter solastninske pravice etažnih lastnikov na njih in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo lastninske pravice na stavbi v korist prvo tožene stranke.

10. Svoj zahtevek v bistvenem utemeljuje z navedbami, da je prvo tožena stranka pri gradnji večstanovanjske stavbe segla čez mejo za gradnjo predvidenih nepremičnin parc. št. 83/15, 83/16 in 83/17, vse k.o. K., katerih lastnica je bila, in s sedanjimi skupnimi deli stavbe oziroma s pripadajočim zemljišči segla na nepremičnine parc. št. 83/2, 83/8, in 83/14, vse k.o. K., katerih solastnika sta prvo tožeča stranka in tretje tožena stranka. Ker navedene nepremičnine, kot pripadajoče zemljišče k stavbi, niso bile upoštevane pri vpisu stavbe v kataster stavb, posledično pa tudi ne v enostranskem pravnem poslu, s katerim je prvo tožena stranka svojo lastninsko pravico na stavbi razdelila v etažno lastnino (prvi odstavek 107. člena v zvezi z 109. členom SPZ), niso bile upoštevane niti pri vpisu etažne lastnine v zemljiško knjigo. Etažna lastnina na predmetni stavbi tako ni bila vzpostavljena v celoti, saj ni zajela vseh pripadajočih zemljišč k stavbi, kar pa je nedopustno, zato je akt o oblikovanju etažne lastnine po 35. in 86. členu OZ neveljaven – ničen.

11. Z izbrisno tožbo se lahko zahteva izbris iz materialnopravnega razloga neveljavne vknjižbe in posledična vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Vknjižba je iz materialnopravnega razloga neveljavna, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo: bodisi neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla na podlagi katerega je bilo izstavljeno (kot to trdi tožeča stranka); bodisi je postalo neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno; bodisi je bilo razveljavljeno zaradi uveljavitve predkupne pravice, katere kršitev ne povzroči ničnosti zavezovalnega pravnega posla (drugi odstavek 243. člena ZZK-1).

12. Upoštevajoč povzeto dejansko stanje in citirano materialnopravno podlago, se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in neutemeljen.

13. Predmetni spor med pravdnima strankama namreč izhaja iz dejstva, da je prvo tožena stranka predmetno stavbo nedvomno zgradila tako, da njen del sega na tuje nepremičnine v solasti prvo in tretje tožene stranke. V danem primeru gre tako za primer gradnje čez mejo nepremičnine iz prvega odstavka 47. člena SPZ, ki pa se rešuje v nepravdnem postopku, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ob tem sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje še pojasnjuje, da lahko ureditev razmerij po 47. členu SPZ predlagata tudi (so)lastnik nepremičnine (prvo tožeča stranka) na kateri je graditelj (prvo tožena stranka) zgradil stavbo, tako da so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in nepotrebne, saj se konkretno dejstvo gradnje čez mejo nepremičnine že rešuje v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru opr. št. N 146/2016, kar je med pravdnima strankama nesporno.

14. Nepravilen vpis stavbe v kataster stavb, sprejem akta o oblikovanju etažne lastnine in vpis slednje v zemljiško knjigo je tako zgolj posledica gradnje čez mejo nepremičnine, kar pa se ne more sanirati z izbrisno tožbo, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

15. Vpis zemljiške parcele v zemljiški kataster oziroma vpis stavbe v kataster stavb namreč na podlagi 3. člena ZEN vodi GURS v upravnem postopku, in sicer na podlagi elaborata etažne lastnine izdelanega s strani geodetskega oziroma projektantskega podjetja. Sklep sodišča o dovolitvi vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo pa se izvede na podlagi sklepa GURS o vpisu stavbe v kataster stavb in na podlagi akta o oblikovanju etažne lastnine (15.a člen ZZK-1), pri čemer pa zemljiško knjižno sodišče ne preverja pravilnosti vpisa v kataster stavb oziroma pravilnosti akta o oblikovanju etažne lastnine, saj za slednje ni pristojno. Temeljni evidenci podatkov o zemljiščih in stavbah sta namreč zemljiški kataster in kataster stavb, ki ju vodi GURS, slednja pa se povezujeta z zemljiško knjigo (prvi in drugi odstavek 4. člena ZEN v zvezi z 1. točko prvega odstavka 3. člena in četrtim odstavkom 175. člena ZZK-1)1. 16. Tožeča stranka lahko tako zasledovani cilj doseže le v nepravdnem postopku po 47. členu SPZ oziroma v upravnem postopku po 9. členu ZEN, v skladu s katerim lahko podatke, ki so v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, geodetska uprava popravi po uradni dolžnosti, ali na zahtevo upravičene osebe, ki izkaže pravni interes.

17. Evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb na podlagi pravnomočne sodne odločbe bi bilo v skladu z 8. členom ZEN možno le na podlagi elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke. Tožeča stranka je pritegnitev slednjega sicer predlagala, vendar je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 4. 2019 zavrnilo, temu pa tožeča stranka ni nasprotovala. V skladu z 286.b členom ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravdnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Smiselno enako velja tudi za vse preostale dokazne predloge tožeče stranke (ogled na kraju samem, vpogled v zemljiškoknjižne izpiske), ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 4. 2019. Sodišče prve stopnje tako v tej zvezi ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršilo pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do poštenega sojenja po 22. in 23. členu URS ter 6. členu EKČP, kot to neutemeljeno meni pritožba.

18. Glede na do sedaj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da akt o oblikovanju etažne lastnine, ki je bil podlaga za vknjižbo etažne lastnine v katastru stavb in zemljiški knjigi ni ničen, kot to neutemeljeno menita pritožbi, saj njegov predmet ni nemogoč, nedopusten ali nedoločen oziroma določljiv (35. člen OZ), niti ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (86. člen OZ), saj še niti ni bil predmet presoje v nepravdnem oziroma upravnem postopku.

19. V nadaljevanju sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tožeča stranka ne more zahtevati izbrisa vknjiženih in izvedenih pravic na nepremičninah parc. št. 38/15, 83/16 in 83/17, vse k.o. K., na katerih trdi, da je bila gradnja skladna, saj za to nima pravnega interesa, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in česar obravnavni pritožbi ne izpodbijata. Z ugoditvijo takšnemu zahtevku se namreč položaj tožeče stranke ne bi v ničemer izboljšal, saj bi predmetna stavba še zmerja stala na spornih nepremičninah parc. št. 83/2, 83/8 in 83/14, vse k.o. K., ki so v solasti prvo tožeče in tretje tožene stranke. Z zgolj vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, torej s vpisom lastninske pravice na prvo toženo stranko, tožeča stranka ne bi dosegla želenega cilja, to je razširitve etažne lastnine na navedene nepremičnine kot pripadajočih zemljišč k stavbi.

20. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da so tožene stranke postale etažni lastniki na podlagi pravnih poslov, veljavnosti (materialnopravne pravilnosti) katerih pa tožeča stranka ne izpodbija, saj ne trdi, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo neveljavno oziroma razveljavljeno. Lastninska pravica etažnih lastnikov na posameznih delih stavbe in s tem povezane izvedene pravice oziroma solastninska pravica etažnih lastnikov na (splošnih in posebnih) skupnih delih, namreč ne temelji na spornem vpisu stavbe v kataster stavb oziroma na spornem aktu o oblikovanju etažne lastnine (enostranskem pravnem poslu prvo tožene stranke, 109. člen SPZ). Materialnopravni razlog napačne vknjižbe se lahko nanaša le na listine, ki so podlaga za vknjižbo2, ne pa na predhodne enostranske pravne akte lastnika nepremičnine.

21. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da so prvo do dvanajsto tožena stranka nujni in enotni sosporniki, saj je po zakonu in naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike, ki se zaradi tega štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen ZPP). Etažne lastnine namreč ni mogoče zgolj deloma izbrisati. Posebna vrsta enotnega sosporništva pa je nujno sosporništvo, pri katerem so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami, iz česar izhaja zakonita nujnost, da so lahko le vsi skupaj toženi, kar pa izključuje izdajo različnih sodb. V 196. in 197. členu ZPP je predvideno raztezanje učinkov pravdnih dejanj enega sospornika na druge in varovanje rokov za opravo pravdnih dejanj v okviru enakih možnosti za vse sospornike. Gre za beneficije in ne za omejevanje procesnih možnosti pravdnih strank, zato je treba določbo 196. člena ZPP razumeti tako, da se pravdno dejanje enega sospornika razteza na druge sospornike le, če je to dejanje koristno za vse enotne sospornike, upoštevajoč končni cilj v pravdi. V primeru pasivnosti je neaktivni sospornik deležen uspeha aktivnega Tako že en sam sospornik z odgovor na tožbo prepeči izdajo zamudne sodbe3. 22. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da tretje tožena stranka Vladimir Ljubek ni vložil odgovora na tožbo in ni aktivno sodeloval v postopku na prvi stopnji, zato je s sedanjimi navedbami v odgovoru na pritožbi tožeče stranke v smeri, da tožbeni zahtevek priznava, prekludiran (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče druge stopnje kot pritožbeno novoto zavrača tudi sklicevanje tožeče stranke na na načelo superficies solo cedit iz 8. člena SPZ.

23. Nazadnje sodišče druge stopnje kot pravno irelevantne za odločitev v zadevi zavrača nadaljnje pritožbene navedbe tožeče stranke o neplačilu kupnine za nepremičnine parc. št. 83/15, 83/16 in 83/17, vse k.o. K., saj plačilo kupnine ni pogoj za oblikovanje etažne lastnine, njeno plačilo pa lahko tretje tožena stranka zahteva v ločenem pravdnem postopku. Smiselno enako velja tudi za nadaljnje pritožbene navedbe glede sporazuma o zavarovanju terjatve, opr. št. SV 517/08; o vknjižbi hipoteke enajsto tožene stranke v višini 3,6 milijona EUR; o odstopu stečajnega upravitelja od dogovora mejašev z dne 17. 10. 2007 ter o deležih lastništva nepremičnin na katerih stoji predmetna stavba.

24. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

26. Navedbe prvo, tretje, enajsto in dvanajsto tožene stranke v odgovorih na pritožbi tožeče stranke niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato so slednje dolžne same kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2448/2008 z dne 1. 10. 2008. 2 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2993/2009 z dne 19. 2. 2010. 3 Tako tudi Nina Betetto in drugi, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba d.d. in Uradni list RS d.o.o., Ljubljana, 2005, str. 254 – 262.