Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec kot direktor družbe izrabil položaj z izplačilom računov iz sredstev družbe za zasebne namene, s tem pa je protipravnost kot splošna sestavina kaznivega dejanja v zadostni meri opredeljena in ni potrebno, da je izrabitev položaja konkretizirana z navedbo vsebine pooblastil in pravne podlage, iz katere ta izhajajo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče druge stopnje z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršilo določbo 1. odstavka 244. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 6.4.2007 po 167. in 169. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) uvedel preiskavo zoper obdolženega B.S. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 13.6.2007 spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je zahtevo Okrožnega državnega tožilca za uvedbo preiskave zavrnilo in kazenski postopek zoper obdolženca zaradi navedenega kaznivega dejanja ustavilo. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Vrhovni državni tožilec A.P. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe 1. odstavka 244. člena KZ. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugotovi, da je bila s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 13.6.2007 kršena določba 1. odstavka 244. člena KZ, na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu, ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču vrhovnega državnega tožilca sta abstraktni in konkretni del izreka nedeljiva celota, saj skupaj predstavljata vsebino očitka obdolžencu. Iz abstraktnega dela izreka izhaja očitek, da je obdolženec izrabil svoj položaj z namenom, da bi sebi pridobil premoženjsko korist ali povzročil škodo, iz konkretnega dela pa, da je izrabil položaj tako, da je iz sredstev družbe plačal več računov za zasebne namene in tako na škodo družbe pridobil premoženjsko korist sebi, svoji ženi in svojemu sinu. Bistvo očitka pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po 1. odstavku 244. člena KZ je v nezvestobi gospodarski družbi. V opisu izrabe položaja na način, ki je očitan obdolžencu in opisan v izreku, je protipravnost dovolj jasno in razumljivo opredeljena. Obdolženec je imel pooblastilo za plačevanje iz sredstev družbe, to pooblastilo pa je zlorabil tako, da je iz teh sredstev v njeno škodo plačeval zasebne račune zase in za svoje sorodnike. Opis kaznivega dejanja dovolj jasno opredeljuje, da izplačila iz sredstev gospodarske družbe niso bila v njenem, temveč zasebnem interesu, protipravnost pa je razumljivo opredeljena s tem, da je v izreku navedeno, da je šlo za račune za zasebne namene ter na škodo družbe na eni in za pridobitev premoženjske koristi sebi in družinskim članom na drugi strani.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugotovilo, da dejanje, ki se očita obdolžencu nima vseh zakonskih znakov, ter da je zato podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče utemeljuje, da zakonski znak izrabe položaja v opisu dejanja, ki ga vsebuje zahteva za uvedbo preiskave, ni konkretiziran, saj očitek, iz katerega bi se dalo razbrati, da naj bi ravnanje obdolženca ne bilo v interesu oškodovane družbe, v opisu dejanja ni naveden. Trditev, da je obdolženec iz sredstev družbe plačal več računov za zasebne namene, sama po sebi še ne pomeni, da takšno plačilo ni bilo neupravičeno in da je škodovalo interesom družbe. Čeprav ima storilec pri izrabitvi položaja pooblastilo za opravo dejanja, mora biti protipravnost njegove izrabe položaja v opisu dejanja navedena, ker drugače ni mogoče vedeti, iz katerih razlogov njegovo dejanje ni zakonito. Pomanjkljiv opis dejanja pa onemogoča obdolžencu pravico do obrambe in na drugi strani lahko privede do primera, kot je obravnavani, ko je sodišče prve stopnje samo iskalo pravno podlago za nedopustnost obdolženčevega ravnanja.

Po 1. odstavku 244. člena KZ storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pri tem pa niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Opis kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v sklepu, s katerim je uvedlo preiskavo zoper obdolženca, vsebuje navedbe abstraktnega dejanskega stanu, nato navedbo dejstev in okoliščin, ki pomenijo njegovo konkretizacijo. Navedeno je, da je obdolženec kot direktor družbe M.d.o.o. v času od 29.5.2002 do 18.11.2004 na sedežu družbe v N.G. izrabil svoj položaj in iz sredstev družbe plačal več računov za zasebne namene. Temu sledi opis konkretnih računov in iz njih izhajajočih zneskov ter zaključna navedba višine premoženjske koristi, pridobljene zase in za družinska člana.

Protipravnost, kot izhaja iz opredelitve kaznivega dejanja (7. člen KZ), je splošna sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v posamezni abstraktni normi posebej navedena. Pri obravnavanem kaznivem dejanju je protipravnost storilčevega ravnanja izražena z inkriminacijo zlorabe njegovega položaja ali pravic pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki je povezana z njegovim položajem in pooblastili pri gospodarskem subjektu ter jo lahko storilec izvrši v treh oblikah, kot sicer pravilno navaja sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu. Izrabitev položaja kot ena od oblik storilčevega ravnanja pomeni zlorabo pooblastil, ki izhajajo iz njegovega položaja pri določenem gospodarskem subjektu in ki imajo podlago v predpisih, splošnih aktih ali v odločitvah upravljalskih organov. Gre za to, da storilec izrabi svoj položaj tako, da dejanja, za katera je sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002).

Bistvo očitka, ki izhaja iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja je v tem, da je obdolženec kot direktor družbe M.d.o.o. izrabil položaj z izplačilom računov iz sredstev družbe za zasebne namene. Glede na to in ob upoštevanju prikazane razlage ni podlage za sklepanje, da protipravnost kot splošna sestavina kaznivega dejanja ni v zadostni meri opredeljena v opisu, ki ga vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep. Zato ni potrebno, da je izrabitev položaja konkretizirana z navedbo vsebine pooblastil storilca, v tem primeru pooblastil, ki jih je imel obdolženec kot direktor družbe, in pravne podlage, iz katere izhajajo pooblastila oziroma upravičenja. S tem povezana dejstva in okoliščine ugotavlja sodišče med izvedbo kazenskega postopka in jih presodi glede na rezultate dokazovanja ter jih navede v razlogih svoje odločbe.

V takem položaju je treba pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku, vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ. Zaradi tega tudi ni mogoče sprejeti stališča izpodbijanega sklepa, da gre za pomanjkljivost v opisu dejanja, ki onemogoča obdolžencu pravico do obrambe.

Vrhovni državni tožilec tudi opozarja, da je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo le smiselno interpretiralo kot očitek, da opis ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja. Po njegovem stališču to pomeni, da ne preiskovalna sodnica ne izvenobravnavni senat nista ocenila, da bi šlo za takšno pomanjkljivost. Če bi bila kršitev podana, potem bi bilo korektno, da bi preiskovalna sodnica ali zunajobravnavni senat na podlagi določbe 3. odstavka 76. člena ZKP zahtevo vrnil okrožni državni tožilki v popravo.

Iz uvodnega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče druge stopnje dejansko na podlagi razlage pritožbenih navedb sklepalo na očitek glede pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja. Zato takšno postopanje sodišča ne pomeni, da je v odločitev izvenobravnavnega senata poseglo tako, da jo je preizkusilo po uradni dolžnosti ter, da je postopalo v nasprotju z določbo 5. odstavka 402. člena ZKP. Po tej določbi namreč v primeru odločanja o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičen organ (stvarna in funkcionalna pristojnost). Po 3. odstavku 76. člena ZKP zahteva sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni. Zahteva za opravo preiskave, ki jo je vložila okrožna državna tožilka, ni bila nerazumljiva, prav tako je bila sestavljena v skladu z zahtevami, predpisanimi v 3. odstavku 168. člena ZKP. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat zato nista imela podlage za postopanje po navedeni določbi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena. Zato ji je ugodilo in ugotovilo, da je sodišče druge stopnje z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršilo določbo 1. odstavka 244. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP, ne da bi posegalo v pravnomočni sklep (2. odstavek 426. člena ZKP).