Jedro

Kazenski postopek, ki je zoper obsojenca tekel v Italiji, ni tekel zaradi kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, zaradi katerega je bil obsojen s pravnomočno sodbo in ki jo zagovornik izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato ne gre za situacijo iz 1. odstavka 124. člena KZ, ko bi bilo za pregon navedenega kaznivega dejanja potrebno dovoljenje ministra za pravosodje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. P.K. je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani so bili obsojeni M.J., G.M., P.K., Z.K., R.H., M.V. in S.U. spoznani za krive kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Obs. P.K. je bila izrečena kazen 6 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 17.4.1998 do 8.6.1998. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.1.2000 sodbo sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve spremenilo tako, da je dejanje obsojencev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ ter obs. P.K. izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora.

Zagovornik obs. P.K. je dne 20.3.2000 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 31. člena Ustave Republike Slovenije in 7. točke 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo zaradi očitanih kršitev razveljavi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva zagovornika obs. P.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je sicer podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca in ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Res je tudi, da Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljan, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.

Zmotno pa je stališče zagovornika obs. P.K., da so bile s pravnomočno sodbo na opisani način bistveno kršene določbe kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, 31. člen Ustave Republike Slovenije in 7. točka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. S pravnomočno sodbo, katero zagovornik obs. P.K. izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, je bil namreč obs. P.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, storjenega s tem, da je skupaj s soobsojenci v času od 27.1.1997 do 15.12.1997 v Republiko Slovenijo pretihotapil različne vrste alkoholnih pijač in cigaret v skupni vrednosti 767,971.897 tolarjev, pri čemer je poskrbel tudi za izročitev lažne carinske dokumentacije posameznim prevoznikom in za neoviran prehod slovenske meje. Iz zahtevi za varstvo zakonitosti priložene fotokopije prevoda sodbe sodišča v Trstu z dne 29.3.1999 sicer izhaja, da je bil s to sodbo v nenavzočnosti obsojen na pogojno kazen 1 leta zapora. Vendar pa iz izreka te sodbe izhaja, da je bil obs. P.K. v Republiki Italiji obsojen zaradi kaznivega dejanja dajanja podkupnine pripadnikom italijanskih carinskih organov, storjenega v času od začetka leta 1996 do decembra 1997. Kazenski postopek, ki je zoper obs. P.K. tekel v Republiki Italiji, torej ni tekel zaradi kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, zaradi katerega je bil obsojen s pravnomočno sodbo, katero zagovornik obsojenca izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako ne gre za situacijo iz 1. odstavka 124. člena KZ, kot zmotno meni zagovornik obsojenca, zaradi česar za pregon obsojenca zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 255. člena KZ ni bilo potrebno dovoljenje ministra za pravosodje. Ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in seveda tudi ne kršitev 31. člena Ustave Republike Slovenije ter tudi ne kršitev 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. P.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina, ki jo je dolžan plačati obsojenec, odmerjena z upoštevanjem določila 3. odstavka 92. člena ZKP.