Jedro

Pogoji za razumljivost dejanskega opisa kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 217. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 28. 11. 2016 po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A.Ž. oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki, obremenjujejo proračun. Navedeno je bilo izrečeno v sodbi IV K 42928/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve zgornjega kaznivega dejanja, mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo 5 mesecev zapora in s preizkusno dobo enega leta ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim izhodiščem, po katerem okoliščine, s katerimi se dokazujejo notranja, subjektivna dejstva (zavest, volja) ne sodijo v opis kaznivega dejanja oziroma smiselno, da zadostuje, če so te okoliščine v obrazložitvi obtožnice in posledično v razlogih sodbe navedene. Ne samo zato, ker sta storilčeva objektivna možnost, izražena v besedi moral in subjektivna zmožnost, izražena v besedi mogel vedeti, zakonska znaka kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 217. člena KZ-1, ki morata biti kumulativno podana, kar mimogrede iz konkretnega opisa ni razvidno, ampak še, ker gre pri tej obliki kaznivega dejanja za prikrivanje tako imenovane sumljive stvari, ki mora biti v opisu dejanja prav tako konkretizirana. Če ni, je tudi zgornji možnost in zmožnost vedeti nemogoče preizkusiti, in to ne oziraje se, kaj je bilo obdolženemu sprva očitano. Celo več, ravno zaradi razlike v vsebini očitka, bi moralo biti obravnavano kaznivo dejanje opisano, konkretizirano tako, da bi bilo od sprva očitanega kaznivega dejanja, v smislu druge, privilegirane oblike, jasno razmejeno.

5. V ostalem pritožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, po kateri obdolženčev zagovor ni bil upoštevan v delih, ki logično in po splošni življenjski izkušnji kažejo, da je imel opraviti s sumljivo stvarjo, hkrati pa ga ni preverjalo v tistih delih, ki jim je sledilo. Zadnje bi bilo mogoče storiti z zaslišanjem J.S., medtem ko po obdolženemu zatrjevana razlika v kraju prevzema od kraja odtujitve vozila, glede na širše območje dogajanja, ni bistvena.

6. Kaj bi bilo z izpovedbo J.S. v informativnem smislu pridobljenega, v pritožbeni obrazložitvi ni navedeno, če je že prezreti, da je pritožnica tovrstni dokazni predlog na glavni obravnavi 28. 11. 2016 sama umaknila. Bolj kot to so pomembne druge okoliščine, ki jih pritožnica, kljub razumljivosti razlogov sodbe v pritožbeni obrazložitvi ni upoštevala in zaradi katerih se razlika med krajem odtujitve vozila in krajem njegovega prevzema izkaže za dodatno okoliščino, ki po sodišču prve stopnje ugotovljeni dvom v tako imenovano subjektivno stran kaznivega dejanja samo še potrjuje.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), za kar tudi sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).