Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker tožeča stranka kot nekdanja aktivna oseba v JA ni bil zavarovanec po zakonu R Slovenije o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Območna enota Republiškega zavoda za zaposlovanje je z odločbo z dne 5.3.1992 zavrnila tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev do nadomestila po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in sklepu Skupščine Republike Slovenije z dne 12.7.1991 (Uradni list RS, št. 5/91-I), ker gre pri tožniku za krivdne razloge prenehanja delovnega razmerja po 19. členu navedenega zakona. Navaja, da po mnenju Ministrstva za obrambo v Ljubljani obstajajo takšni razlogi na strani tožnika, zaradi katerih je izdala negativno odločbo.

Proti tej odločbi se je tožnik pritožil in navajal, da pri njem ne gre za krivdne razloge.

Tožena stranka je pritožbo zavrnila. V obrazložitvi odločbe je navajala, da imajo pravice po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti tiste osebe - pripadnice nekdanje JLA, ki so prestopile v teritorialno obrambo Slovenije v času od 27.6. do 18.7.1991. Sicer pa te osebe pravic po navedenem zakonu niso imele, ker niso plačevale prispevkov. Datum izteka moratorija, to je 7.10.1991, je bil zadnji dan roka za uveljavljanje pravic do brezposelnosti. Po navedenem zakonu je kot krivdni razlog šteti delovanje osebe proti interesom Republike Slovenije. Tožniku je služba v Jugoslovanski armadi prenehala 2.10.1991, zavodu pa se je prijavil 3.10.1991, torej pravočasno. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj pravočasnosti izstopa iz JLA in prijave na zavodu, vendar je po mnenju tožene stranke šteti, da pravice do nadomestila nima, ker je deloval proti interesom Republike Slovenije. Iz posredovanega mnenja oz. ugotovitve Ministrstva za obrambo v Ljubljani izhaja, da je tožnik kot pripadnik JA sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo s tem, da je kot pilot letalske baze, poletel z letališča dne 28.6.1991 in bombardiral kolono tovornjakov na Šentilju. Kasneje se je tožnik sicer demobiliziral, vendar hkrati prestopil v Zbor narodne garde Republike Hrvaške in se dnevno vozi na delo v Zagreb.

V tožbi je tožnik smiselno predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajal je, da je bil od dneva, ko je zapustil JA, na razpolago vsem pravnim osebam in organom Republike Slovenije. Ni pa nikoli prejel uradnega poziva za zaslišanje ali za uradni pogovor. V izpodbijani odločbi je označen kot agresor na Republiko Slovenijo, in sicer, da je bombardiral kolono tovornjakov. Zanika vse obtožbe Ministrstva za obrambo v Ljubljani. Posebej graja postopek tega ministrstva in tožene stranke, ki ga razglašata za krivega brez sodišča in postopka pred sodiščem.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo zavrne zaradi razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91), ki je začel veljati 16.2.1991 (novela 56. člena, Uradni list RS, št. 12/92 za ta spor ni pomembna) v 2. členu določa, katere organizacije, delodajalci in druge osebe zagotavljajo sredstva za dejavnosti zaposlovanja in za zagotavljanje pravic iz 1. člena. Ta v 3. odstavku ureja pravice zavarovancev za primer brezposelnosti. Drugi člen ne navaja nekdanje JLA kot osebe, ki bi zagotavljala sredstva za dejavnosti zaposlovanja in za zavarovanje za primer brezposelnosti. V 14. in 15. členu zakona je določeno, katere osebe so obvezno in katere prostovoljno zavarovane za primer brezposelnosti. Po 14. členu so obvezno zavarovani delavci v delovnem razmerju, v 1. odstavku 15. člena pa so naštete osebe, ki so prostovoljno zavarovane. Aktivne osebe v nekdanji JLA niso navedene niti v 14. in niti v 15. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Tudi iz zakonov, ki so urejali službo v nakdanji JLA, ni mogoče sklepati, da so bile aktivne osebe v službi JLA zavarovane za primer brezposelnosti po splošnih predpisih, to je po navedenem zakonu Republike Slovenije. V 21. členu zakona o sredstvih in financiranju JLA (Uradni list SFRJ, št. 53/84) je določeno, da se iz denarnih sredstev, namenjenih za redno dejavnost vojaških enot in vojaških ustanov, izplačujejo osebni dohodki aktivnim vojaškim osebam in civilnim vojaškim osebam v službi v JLA.

Glede na navedeno sta odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke v izreku prvostopne in izpodbijane odločbe po presoji sodišča pravilni in zakoniti in so tožnikove tožbene navedbe neupoštevne. V konkretni zadevi pa niso relevantne navedbe prvostopnega organa in tožene stranke v obrazložitvah njunih odločb o krivdnem ravnanju tožnika (19. člen citiranega zakona o zaposlovanju) in o tem, da se tožnik dnevno vozi na delo v Zagreb.

Ker tožnik nima pravic po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, je sodišče moralo tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).