Jedro

Pritožnica neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču, da izveden odklop električne energije predstavlja protipravno ravnanje. Kot se je že pri odločanju o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo izreklo pritožbeno sodišče, rešitev nastalega zatečenega stanja ni v odklopu električne energije končnim uporabnikom. Takšen odklop je v nasprotju z energetsko zakonodajo. Pritožnica pri zatrjevanju zakonitosti svojega ravnanja ni uspela izkazati katera zakonska podlaga dopušča njen poseg v tožničino posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti. In sicer je v I. točki izreka toženki naložilo, da se je v bodoče dolžna vzdržati vsakršnih nadaljnjih motilnih ravnanj z omejevanjem električne energije za poslovni prostor tožnice ter ji v III. točki naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožnice. V II. točki izreka je del tožbenega zahtevka, ki se glasi na takojšnji priklop poslovnega prostora nazaj na električno omrežje, zavrnilo, s pojasnitvijo, da je do priklopa prišlo že na podlagi izdane začasne odredbe.

2. Zoper I. in III. točko sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje toženka. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožnica je med postopkom spreminjala in prilagajala svoje tožbene navedbe glede motilnega ravnanja, pri čemer so bile navedbe podane na naroku za glavno obravnavo prepozne in neupoštevne. Toženka je tista, ki je opozorila na obstoj alternativne možnosti zagotavljanja električne energije (agregata), zato je napačen zaključek sodišča, da trditev ni podala. Povsem nepomembno je ali je agregat glasen ali ne, ključno je, da predstavlja alternativno možnost. Sodišče je samo sledilo navedbam tožnice, da druge možnosti za zagotovitev elektrike ni, dokaznega postopka v zvezi s tem pa ni izvajalo, kljub temu, da je dokazne predloge toženka pravočasno podala. Toženka nadalje meni, da je sodišče zmotno presodilo, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Ponovno izpostavlja, da ni elektrooperater in distribucije električne energije ne izvaja, zato zanjo določbe Energetskega zakona2 in Zakona o omejevanju električne energije3 ne morejo veljati. Toženka je zgolj sledila ključnim stališčem Agencije za energijo4, iz katerih jasno izhaja, na katere načine je mogoče urediti zatečeno stanje oskrbe z električno energijo. Utemeljeno se je odločila, da posamezne uporabnike, ki so vezani na njeno zasebno odjemno mesto, preneha oskrbovati z električno energijo. S tem je sledila upravnemu aktu Agencije, državnega organa in posledično ravnala zakonito. Sodišču očita, da je spregledalo dejstvo, da prisilna oddaja transformatorske postaje (TP) v najem pomeni dejansko razlastitev toženke, ki se ji že ves čas upravičeno upira. V posledici navedenega izpodbija tudi stroškovno odločitev in izpostavlja, da tožnica ni uspela v celoti.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v predmetni zadevi uveljavljala motenje posesti zaradi odklopa električne energije, v nočnih urah med 10. 3. in 11. 3. 2023. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka, kot lastnica transformatorske postaje (TP), izrecno priznala, da je izvršila odklop. Po pravnomočnosti začasne odredbe z dne 15. 3. 2023 pa je priklop na električno omrežje ponovno vzpostavila.

6. S posestnim varstvom se preprečuje samovoljna poseganja v posest drugega in se ohranja dotedanji način uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Naloga sodišča v t. i. motenjskih sporih je ugotoviti, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta, pri čemer pravica do posesti oziroma dobrovernost posestnika nista pravno pomembni (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika5). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, pri čemer tudi ni zagrešilo napak pri vodenju postopka.

7. Ne držijo pritožbeni očitki o tem, da je tožnica trditveno podlago spreminjala. Iz njenih vlog je namreč ves čas trajanja postopka jasno, da je kot motilno ravnanje uveljavljala odklop električne energije v noči z 10. 3. na 11. 3. 2023. Pri tem prav tako ni jasno, kakšna nova dejstva naj bi podajala na naroku za glavno obravnavo, saj pritožnica svojih zatrjevanj ne konkretizira. Nenazadnje ji je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve sklepa pravilno pojasnilo, da morebitne navedbe podane na prvem naroku, ne štejejo med (prepozne) novote.

8. Pritožnica neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču, da izveden odklop električne energije predstavlja protipravno ravnanje. Kot se je že pri odločanju o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo izreklo pritožbeno sodišče (v sklepu VSL I Cp 1256/2023), rešitev nastalega zatečenega stanja ni v odklopu električne energije končnim uporabnikom. Dodatno je pojasnilo, da je takšen odklop v nasprotju z energetsko zakonodajo.6 Pritožnica pri zatrjevanju zakonitosti svojega ravnanja ni uspela izkazati, katera zakonska podlaga dopušča njen poseg v tožničino posest (tretji odstavek 33. člena SPZ).

9. Nadalje povsem zmotno zatrjuje, da je njeno dejanje zakonito, saj je le sledila priporočenim načinom urejanja zatečenega stanja, ki ji jih je narekovala odločba Agencije. Tudi to ne drži. V odločbi Agencije je bilo ugotovljeno le, da ima omrežje (preko katerega je toženka izvajala distribucijo električne energije) javni značaj. Ter, da lahko distribucijo preko njega izvaja samo izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja (SODO). V primeru, da temu ni tako, pa je predvidena (obvezna) oddaja javnega dela omrežja v najem distribucijskemu operaterju.7 Da ni dvoma, da odločba Agencija takšnega ravnanja ne nalaga, se je pritožbeno sodišče izreklo tudi že v večih primerljivih zadevah, v katerih je toženka odklop električne energije opravičevala z navedeno odločbo.8 Takšne ugotovitve je v sklep povzelo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnica se z njimi ne sooči in jim zgolj na splošno nasprotuje, s ponavljanjem očitkov, na katere je bilo odgovorjeno že s sklepom sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice, da prisilni najem pomeni dejansko razlastitev, da ni zakonsko predviden in da ji ga ne moreta naložiti ne Agencija, ne sodišče, saj to ni v njuni pristojnosti. Ne odločba Agencije, ne izpodbijani sklep nista toženki nalagali obvezno sklenitev najemne pogodbe. Postopek pred Agencijo je bil ustavljen, ker toženka na dogovor ni pristala, kot navedeno v odločbi pa so nadaljnje aktivnosti za ureditev stanja v pristojnosti SODO. Sodišče prve stopnje je v točkah 19. do 22. obrazložitve sklepa ustrezno povzelo in pojasnilo zakonsko predvideno rešitev ugotovljenega zatečenega stanja. Slednja namreč izhaja iz prej veljavnega 82. člena EZ-19 in zdaj veljavnega 73. člena ZOEE.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo, da ima tožnica posest nad lastnim poslovnim prostorom in da je prepričljivo izkazala, da svoje dejavnosti brez električne energije ne more opravljati. Takšnih ugotovitev v ničemer ne spremeni toženkino poudarjanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, če ima tožnica druge možnosti za zagotovitev električne energije (kot na primer agregat). Slednje ni relevantno in motilnega ravnanja ne opravičuje. Ključno je namreč zadnje posestno stanje in dejstvo, da je toženka z izvršenim odklopom bistveno vplivala na dotedanji način uporabe tožničinih prostorov.

12. Pritožnica nasprotuje stroškovni odločitvi in poudarja, da tožnica ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom, ker je treba upoštevati, da je toženka priklop izvršila skladno s sklepom o začasni odredbi, kar ji ne more iti v škodo. Pritožbeno sodišče sledi pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, ki poudarja, da je bil cilj, ki ga je tožnica s tožbo zasledovala, v celoti dosežen. Nenazadnje je bil priklop električne energije izvršen ravno zato, ker ga je tožnica tožbeno uveljavljala. Pri tem pa ne gre spregledati, da je toženki v primeru neizvršitve sklepa o začasni odredbi grozila denarna kazen.

13. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene trditve pa neutemeljene. Ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanih delih potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa s svojim odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato njegov strošek za pravdo ni bil potreben. Pritožbeno sodišče je zato sklenilo, da krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 17/14, v nadaljevanju EZ-1. 3 Uradni list RS, št. 172/21, v nadaljevanju ZOEE. 4 V nadaljevanju Agencija. 5 Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ. 6 Podlage za odklop ni predvideval prej veljavni EZ-1 in jo ne predvideva zdaj veljavni ZOEE. Oba zakona sta sicer v 151. členu EZ-1 in 143. členu ZOEE predvidela taksativno določene primere, v katerih lahko elektrooperater (kar toženka ni) po predhodnem obvestilu odklopi uporabnika sistema. Med naštetimi primeri pa ni navedenega zatečenega stanja (oziroma njegove rešitve z odklopom). 7 Situacijo, kot je konkretna in obvezni najem, kot njeno rešitev je nenazadnje predvidel že sam Predlog EZ-1. 8 Glej VSL sklep I Cp 1114/2023 in VSL Sklep I Cp 985/2023. 9 Določba je sicer s sprejetjem ZOEE prenehala veljati, vendar jo je skladno s prehodnimi določbami, ki določajo, da se upravni postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZOEE, končajo po dosedaj veljavnih predpisih EZ-1, Agencija v nadzornem postopku še uporabila in se v odločbi nanjo sklicevala.