Jedro

Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odst. 50. čl. ZUS).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.1.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice S. z dne 2.3.1998, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo uvoznih carinskih dajatev v skupnem znesku 1.498.413,00 SIT za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po ECL z dne 24.5.1997 Carinske izpostave K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz predloženih upravnih spisov izhaja, da sporno blago, ki je bilo po enotni carinski listini (v nadaljevanju ECL) z dne 24.5.1997 deklarirano za tranzitni postopek (z rokom predložitve do 26.5.1997), ni bilo predano namembni carinski izpostavi oziroma da je bila potrditev carinskega izstopa lažna. Iz polja 50 ECL izhaja, da je v tem polju kot glavni carinski zavezanec vpisan tožnik. V navedeno polje se v skladu s 24. členom Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96) vpiše kot glavni zavezanec firma, naslov in sedemmestna matična številka carinskega deklaranta, ki je pri odpremnem carinskem organu predložil instrument zavarovanja za plačilo carine, če bi nastal carinski dolg. Vpiše se tudi ime in priimek odgovorne osebe, njena funkcija, datum, podpis ter odtisne žig. Kot izhaja iz določbe 125. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ) mora carinski zavezanec v tranzitnem postopku predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu. Po določbi 146. člena CZ ima neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz tranzitnega carinskega postopka, za posledico nastanek carinskega dolga, ki nastane v trenutku, ko bi morala biti obveznost izpolnjena. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu, ravnala pravilno, ko je tožniku po uradni dolžnosti na podlagi določila 154. člena CZ naložila plačilo carinskega dolga.

Tožnik je namreč s tem, ko je v polje 50 ECL vpisan kot glavni zavezanec, prevzel rizik, da bo nosil breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik blaga ne bi predal namembni carinarnici. Prvostopno sodišče je navedlo, da je odločalo na seji, ker so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa odločilna dejstva. Kot neutemeljene pa je zavrnilo tožbene ugovore v zvezi z odgovornostjo prevoznika ter morebitno kazensko odgovornostjo drugih oseb, ki so sodelovale pri dejanjih, povezanih s predmetno zadevo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi, toženi stranki pa naloži vračilo zneska carinskega dolga (1.499.413,00 SIT) ter stroškov postopka (vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi), podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta tožena stranka ter prvostopno sodišče napačno uporabila materialno pravo, ko sta na podlagi določbe 125. člena CZ ugotovila, da je tožeča stranka carinski zavezanec. V obravnavani zadevi je carinski dolg nastal na podlagi določbe 145. člena CZ. Krog zavezancev za plačilo carinskega dolga pa je omejen na le kategorije oseb, ki so navedene v 3. odstavku navedenega člena. Tožeča stranka ne spada v nobeno od navedenih kategorij, zato ne more biti carinski dolžnik. Slednja ni sodelovala pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora in na to tudi ni mogla vplivati. Povsem jasno je, da je za to odgovoren prevoznik L.K. Ne strinja se s stališčem, da je s tem, ko je v polje 50 vpisana kot glavni carinski zavezanec, prevzela absolutno odgovornost za nastanek carinskega dolga. Poudarja, da ni vedela, da je razbremenitev zadevne ECL s kontrolno številko ponarejena. Tožena stranka pa v upravnem postopku ni ugotavljala, da bi do odstranitve blaga izpod carinskega nadzora prišlo zaradi ravnanja tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo njenim dokaznim predlogom in ni pribavilo kazenskega spisa, ki se vodi zoper osebe, ki so sodelovale pri dejanjih v zvezi z obravnavano zadevo. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče kljub zahtevi, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, odločalo na nejavni seji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

V tožbi je tožeča stranka izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Predlagala je izvedbo dokazov in zahtevala, naj se opravi glavna obravnava. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Svojo odločitev je sprejelo na seji, ker je presodilo, da so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva.

Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. V predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje na seji iz 2. odstavka 50. člena ZUS. To pa je vplivalo na odločitev, saj je sodišče opustilo dolžnost preizkusa dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb (1. odstavek 14. člena ZUS).

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.

Zaradi ugotovljene kršitve se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih ugovorov.

K 2. točki izreka: Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka.