Jedro

Odvzem premoženjske koristi ne more biti predmet sporazuma o priznanju krivde.

Vse stranke postopka so imele možnost priči R. neposredno zastavljati vprašanja ter izpodbijati resničnost njegovih izjav in se z njim soočiti, zato kršitve pravic obsojencev do soočenja z obremenilno pričo niso podane.

Potek in pravilnost postopka podelitve zaščite R. nimata vpliva na sprejete zaključke v obravnavani zadevi, sodišče prve stopnje pa za presojo pravilnosti in zakonitosti postopka podelitve zaščite R. niti ni pristojno. Gre za izjavo, ki jo je R. podal v posebnem, ločenem postopku po določbah ZZPrič, ki je relevantna zgolj za odločitev o vključitvi v program zaščite in ne za obravnavani kazenski postopek. Ker sodišče z navedeno R. izjavo ni seznanjeno in se izpodbijana pravnomočna sodba nanjo ne opira, bi po presoji Vrhovnega sodišča zagovorniki morali izkazati, kako so podatki spisa Okrožnega državnega tožilstva vplivali na konkretni kazenski postopek.

Obramba ima v kazenskem postopku pravico z različnimi dokazi izpodbijati verodostojnost obremenilnih prič (in drugih dokazov), pri čemer je za oceno njihove verodostojnosti pristojno sodišče (tretji odstavek 16. člena ZKP in prvi odstavek 18. člena ZKP).

Po presoji Vrhovnega sodišča bi stališče zagovornikov, da hišne preiskave ni mogoče opraviti brez obvestila in navzočnosti imetnika stanovanja pri preiskavi, lahko privedlo do situacije, ko preiskave stanovanja (tudi v nujnih primerih) zaradi odsotnosti imetnikov stanovanja ali njihovih zastopnikov ne bi bilo mogoče opraviti.

V kolikor bi priča odgovarjala na vprašanja v zvezi s postopkom izvedbe zaščite, bi šlo za obid stopnje tajnosti spisa, prav tako bi se razkrila vsebina postopka zaščite priče. Poziv sodišča, da okrožna državna tožilka specificira svoj dokazni predlog, po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja kršitve določb ZKP; gre za dopusten poziv sodišča k naknadni konkretizaciji (pravočasno podanega) dokaznega predloga, ki je namenjen ekonomičnosti postopka.

V konkretnem postopku bi bilo obdolženca mogoče zaslišati preko videokonference.

Posplošene obrazložitve dokaznega predloga ni mogoče šteti za dokazni predlog, ampak za pripombo oziroma mnenje, ki nima pravnega učinka.

Ker je državna tožilka na prvem naroku za glavno obravnavo predstavila obe obtožnici, zagovornikove navedbe, da obsojeni z obtožnico ni bil seznanjen, niso utemeljene.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni S., V. in T. so dolžni plačati sodno takso; obsojeni S. v višini 1.500,00 EUR, obsojeni V. v višini 1.200,00 EUR, obsojeni T. pa v višini 900,00 EUR. Obsojena P. in M. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 28. 4. 2014: - M. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točki 1a in 1b izreka sodbe) in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po drugem odstavku 294. člena KZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Za kaznivo dejanje, opisano pod točkama 1a in 1b izreka sodbe, mu je določilo kazen enajst let zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka sodbe, pa mu je določilo kazen tri leta zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen trinajst let zapora; - D. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 (točka 1a izreka sodbe) in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1a izreka sodbe, mu je določilo kazen osem let zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka sodbe pa mu je določilo kazendve leti in šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen deset let zapora; - Ž. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, ki je opisano v točki 1b izreka sodbe ter mu izreklo kazen šest let zapora; - D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 (točka 1a izreka sodbe) in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1a izreka sodbe, mu je določilo kazen šest let zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka sodbe, mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen sedem let zapora; - D. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, ki je opisano v točki 1a izreka sodbe ter mu izreklo kazen osem let zapora; - M. U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, ki je opisano pod točko 1b izreka sodbe ter mu izreklo kazen osem let zapora; - N. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, ki je opisano pod točko 2 izreka sodbe ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, ki je opisano pod točko 2 izreka sodbe in mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora.

Sodišče prve stopnje je obsojencem v izrečene kazni vštelo čas, ki so ga prestali v priporu ter jim odvzelo droge in druge predmete, navedene v izreku sodbe. Obsojenemu S., V., T., Č. in B. je naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov kazenskega postopka ter sodne takse. Obsojenima S. in B. je prav tako naložilo plačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti. Obsojene P., M. in U. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 5. 2015 delno ugodilo pritožbam: - zagovornika obsojenega S. glede odvzema predmetov, - zagovornika obsojenega T. glede odvzema predmetov, - zagovornice obsojenega P. glede določene kazni za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. čl. KZ-1, ki mu jo je znižalo na pet let zapora, nato pa mu ob upoštevanju nespremenjene kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku po 294. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest let zapora, - zagovorniku obsojenega Č. glede izrečene kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, ki jo je znižalo na eno leto in šest mesecev zapora ter glede odvzema predmetov, - zagovorniku obsojenega B. glede izrečene kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, ki jo je znižalo na eno leto zapora, prav tako je navedenemu obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja, v ostalem pa je pritožbe zagovornikov obsojenih S., T., P., Č., B., v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojenega M., obsojenega V. in njegovega zagovornika, zagovornika obsojenega U. ter okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenim M., V. in U. je sodišče druge stopnje naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer obsojenemu M. plačilo sodne takse v višini 750,00 EUR, obsojenemu V. je naložilo plačilo sodne takse v višini 750,00 EUR ter potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika, obsojenemu U. pa je naložilo plačilo sodne takse v višini 630,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega S. pravočasno, dne 5. 10. 2015, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlagajo), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V. pravočasno, dne 29. 9. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega P. pravočasno, dne 14. 9. 2015, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe ter vrnitev zadeve spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje v novo odločanje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M. pravočasno, dne 21. 9. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlaga), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega T. pravočasno, dne 18. 9. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradibistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 27. 10. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljene. Navaja, da vse zahteve v pretežni meri izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec kot neutemeljene ocenjuje očitke, da je bila odvetnica B. H. nezakonito postavljena za R. zagovornico in da odvetnica R. ne bi smela zastopati po uradni dolžnosti. Navaja, da vložnik ni utemeljil vzročne zveze med domnevnimi kršitvami v zvezi s postavitvijo odvetnice za R. zagovornico po uradni dolžnosti in upoštevanjem posameznih dokazov oziroma formiranjem dokazne ocene. Vrhovni državni tožilec meni, da kršitve glede vpogleda v spis Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Tpp 25/2012 niso podane. Navaja, da so predmet kazenskega postopka lahko le podatki, s katerimi razpolaga sodišče, ne pa interni in drugi podatki, s katerimi razpolaga tožilstvo. Izjema od navedenega bi bila podana v primeru, da bi tožilstvo pri vlaganju podatkov v spis zlorabilo svoj položaj. Vrhovni državni tožilec navedbe zagovornikov obsojenega S. glede zakonitosti hišne preiskave ocenjuje kot neutemeljene. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca vložnik neutemeljeno zatrjuje, da je odvetnik, ki je bil navzoč ob hišni preiskavi, ravnal pristransko. Navaja, da se lahko hišna preiskava izjemoma začne brez vnaprejšnje izročitve odredbe in zahteve za izročitev osebe ali stvari, če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano. Ker vložnik ne zatrjuje, da so bili v hišni preiskavi najdeni predmeti, ki obsojenca obremenjujejo ali razbremenjujejo, vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in nezakonito pridobljenenimi dokazi ni izkazana. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca kršitve, ki naj bi bile povezane z dejstvom, da naj bi postopek tekel po dveh obtožnicah, niso podane. Obsojeni M. in njegov zagovornik sta se imela možnost seznaniti s podatki iz obeh obtožnic, zagovornik pa v zahtevi ni navedel, o katerih okoliščinah obtožbe obramba naj ne bi bila seznanjena.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B-1.

6. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 in naslednjih podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Tudi iz zakonskega besedila jasno izhaja, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Meje preizkušanja pravnomočne sodbe so v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Slednje je nujen pogoj za to, da bo lahko sodišče preizkusilo utemeljenost zahteve. Vložnik je dolžan, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, v zahtevi razločno pojasni oziroma utemelji, pri čemer se ne more sklicevati na navedbe, ki jih je podal v rednem pravnem sredstvu ali drugih vlogah.Pri tem ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo poseg sodišča po uradni dolžnosti tudi izven okvira, predpisanega v drugem odstavku 424. člena in v 427. členu ZKP, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

B-2.

Presoja kršitev, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavlja več vložnikov (prvi odstavek 420. člena ZKP)

8. Zagovornik obsojenega T. navaja, da T. R. (v nadaljevanju R.) v postopku pogajanj, na podlagi katerih je z Okrožnim državnim tožilstvom v Kranju sklenil sporazum o priznanju krivde, ni imel zagovornika (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 450a. člena ZKP). Po navedbah zagovornika obsojenega T. si je R. odvetnico B. H., ki je bila za njegovo zagovornico najprej določena v okviru brezplačne pravne pomoči, nato pa je bila postavljena po uradni dolžnosti, izbral, kar ni v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ZKP. Zagovorniki obsojenega S. navajajo, da so bila pogajanja med R. in okrožnim državnim tožilstvom v zvezi s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde (450a. člen ZKP) navidezna. S postopkom pogajanj je bil prikrit nedovoljen dogovor o skesanstvu oziroma o pričanju v korist obtožbe, ki ga je z. R. sklenilo okrožno državno tožilstvo. Po navedbah zagovornikov obsojenega S. je bil sporazum med tožilstvom in R. sklenjen pred R. izpovedbo z dne 12. 9. 2012. Zagovorniki trdijo, da navedeni sporazum (o skesanstvu) pred 12. 9. 2012 ni mogel biti izveden, saj bi R. v primeru izvedbe navedenega sporazuma imel položaj priče, pri čemer izpovedbe ne bi mogel podati v nenavzočnosti zagovornikov ostalih obsojencev. Ocenjujejo, da je tožilstvo z. R. sklenilo sporazum o nesorazmerno nizki kazni, s čemer je nedopustno vplivalo na R. odločitev za sklenitev sporazuma o priznanju krivde, kar predstavlja kršitev privilegija zoper samoobtožbo (4. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Zagovorniki obsojenega S. in V. navajajo, da je tožilstvo R. obljubilo izjemno nizko kazen in zaščito ob zahtevi, da obremeni obsojence v konkretni zadevi. Po navedbah zagovornikov obsojenih S.,V. in T. del dogovora med tožilstvom in R. predstavlja odločitev, da R. ni bila odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 450b. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki obsojenih S., V. in T. uveljavljajo kršitve kazenskega postopka, ki se ne nanašajo na konkretne obsojence; do uveljavljanih kršitev naj bi prišlo v postopku pogajanj (za sklenitev sporazuma o priznanju krivde po 450a. členu ZKP), v katerem je bil udeležen R.. Zagovorniki neutemeljeno navajajo, da naj bi uveljavljane kršitve vplivale na pravico obsojencev do neposrednega zaslišanja R. Kot sta obrazložili sodišči prve in druge stopnje, je postopek v trenutku, ko je bil R. zaslišan v preiskavi (dne 12. 9. 2012), tekel le zoper obsojenega U., ne pa tudi zoper ostale obsojence, saj je okrožna državna tožilka zahtevo za razširitev preiskave vložila dne 14. 9. 2012 (list. št. 342 spisa). Zagovorniki v zahtevah tako niso izkazali vzročne zveze med uveljavljanimi kršitvami ter položajem in pravicami obsojenih S., V. in T. v konkretnem kazenskem postopku.

10. Navedbe zagovornikov prav tako niso utemeljene. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišč prve in druge stopnje, da se je R. brez zagovornika z okrožno državno tožilko sestal v drugem postopku in sicer v postopku zaščite prič, ki obveznega zagovornika ne predvideva. Sodišči sta pojasnili, da je R. v postopku zaprosil za brezplačno pravno pomoč in skladno s prvim odstavkom 30. člena ZBPP v obrazcu za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da za svojo zagovornico predlaga odvetnico B. H. Navedena odvetnica je bila nato s sklepom sodišča skladno z določbami ZKP postavljena za R. zagovornico po uradni dolžnosti (točka 40 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 29 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11. Iz podatkov spisa izhaja, da je postopek pogajanj o priznanju krivde med R. in tožilstvom tekel hkrati s postopkom zaščite R. po Zakonu o zaščiti prič (v nadaljevanju ZZPrič). Generalni državni tožilec je za R. dne 31. 8. 2012 odredil nujne zaščitne ukrepe, R. pa je bil v program zaščite vključen s sklepom Komisije z dne 30. 11. 2012. R. je s tožilstvom sporazum o priznanju krivde sklenil dne 29. 11. 2012. Navedbe zagovornikov, da je bil sporazum med R. in tožilstvom sklenjen pred septembrom 2012, so pavšalne in nekonkretizirane, saj zagovorniki v zahtevi niso navedli okoliščin, ki bi utemeljevale njihove navedbe. Po določbi drugega odstavka 450b. člena ZKP odvzem premoženjske koristi ne more biti predmet sporazuma o priznanju krivde. Ker je skladno z določbami ZKP za odvzem premoženjske koristi pristojno sodišče, tožilstvo na dejstvo, da R. ni bila odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni imelo vpliva. Nadaljnje navedbe zagovornikov o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo in nizki kazni, ki je bila izrečena R., so pavšalne in nekonkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12. Zagovorniki obsojenega S., V., P. in T. uveljavljajo kršitev pravice do obrambe (3. alineja 29. člena URS) in navajajo, da sodišče prve stopnje obsojencem ter njihovim zagovornikom ni dovolilo vpogleda v spis Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Tpp 25/2012 glede postopka, v katerem je bila R. kot ogroženi osebi zagotovljena zaščita po določbah Zakona o zaščiti prič (v nadaljevanju ZZPrič). Po navedbah zagovornikov je sodišče prve stopnje pribavilo navedeni spis in obrambi sprva dovolilo, da vanj vpogleda, nato pa je dne 27. 1. 2014 spremenilo svojo odločitev ter vpogleda v spis ni dovolilo. Sodišče je spis nato vrnilo tožilstvu, pri čemer ni pojasnilo razlogov za spremembo svoje odločitve (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Po navedbah zagovornikov obravnavani spis nedvomno vsebuje dokaze, ki razbremenjujejo obsojence. Zagovorniki nasprotujejo stališču sodišč, da gre pri predlogu za vpogled v obravnavani spis za dokazni predlog. Ker je sodišče (lahko) vpogledalo v navedeni spis, sta se imela tožilstvo in sodišče možnost seznaniti z dejstvi, ki obrambi niso bila znana. Po določbah ZKP se ima obramba pravico seznaniti z listinami in drugimi dokazi, ki jih organi pregona posedujejo zoper obdolženca ali v njegovo korist, zato ni relevantno, ali je navedeni spis formalno postal del sodnega spisa. Ker sodišče obrambi ni dovolilo vpogleda v spis, se obramba do stališča sodišč, da podatki spisa ne bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja, ni mogla opredeliti (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 16. in 73. členom ZKP). Zagovorniki še navajajo, da oznaka navedenega spisa s stopnjo tajnosti „interno“ za odločitev o dovolitvi vpogleda v spis ob upoštevanju možnosti za anonimizacijo podatkov, ki bi lahko ogrozili sedanjo identiteto zaščitene priče (t. j. R.), ne more biti relevantna.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. V obravnavani zadevi je obramba predlagala, da sodišče prve stopnje pribavi in vpogleda v spis Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Tpp 25/2012 glede postopka, v katerem je bila R. kot ogroženi osebi zagotovljena zaščita po določbah ZZPrič. Sodišče prve stopnje je dne 23. 1. 2014 sklenilo, da se obrambi vpogled v navedeni spis dovoli (list. št. 3074 spisa), dne 27. 1. 2014 pa je s pisnim sklepom (list. št. 3080 spisa) spremenilo svojo odločitev in vpogleda v spis ni dovolilo. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišč prve in druge stopnje, da sme senat spremeniti sklep, ki se nanaša na procesno vodstvo(1). Predsednica senata je skladno s petim odstavkom 299. člena ZKP, po katerem se sklepi senata (in ne spremembe sprejetih sklepov) kratko obrazložijo, sklep z dne 27. 1. 2014 obrazložila na naroku za glavno obravnavo dne 29. 1. 2014 (list. št. 3136 spisa), zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

14. Navedbe obrambe, da je spis Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Tpp 25/2012 postal del sodnega spisa v predmetni zadevi, niso utemeljene. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pribavilo navedeni tožilski spis, ki je bil zapečaten, sodišče pa ga je hranilo ločeno od sodnega spisa v tej zadevi, in sicer v trezorju Urada predsednice sodišča (list. št. 3060 spisa). Na podlagi navedenih okoliščin je potrebno zaključiti, da tožilski spis ni postal del sodnega spisa, zato sodišče prve stopnje pri odločanju o vpogledu v spis Tpp 25/2012 ni odločalo o vpogledu v sodni spis, ampak o dokaznem predlogu obrambe, ki ga je zavrnilo. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi navedenih okoliščin zaključili, da se sodišče prve stopnje z vsebino navedenega spisa ni seznanilo. Zagovorniki z navedbami, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsebino navedenega spisa,kar naj bi vzbujalo dvom o nepristranskosti sodišča prve stopnje, izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se izpodbijana pravnomočna sodba ne opira in ne sklicuje na podatke ali listine navedenega spisa. Edino izjavo R., na katero se opira izpodbijana pravnomočna sodba, predstavlja njegova izpovedba, ki jo je podal na glavni obravnavi v konkretnem postopku, pri kateri so bili prisotni vsi obsojenci in njihovi zagovorniki. Vse stranke postopka so tako imele možnost priči R. neposredno zastavljati vprašanja ter izpodbijati resničnost njegovih izjav in se z njim soočiti, zato kršitve pravic obsojencev do soočenja z obremenilno pričo niso podane.

Sodišči sta obrazložili, da ima navedeni spis oznako interno (tretji odstavek 2. člena ZZPrič v zvezi z Zakonom o tajnih podatkih, ZTP), glede katere je višja državna tožilka sodišču prve stopnje dne 5. 2. 2014 sporočila, da je iz spisa ne bo umaknila (list. št. 3182 spisa). Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da je navedeni spis nastal v posebnem, (od konkretnega kazenskega postopka) ločenem postopku podelitve zaščite R. kot skesancu. Tako potek in pravilnost postopka podelitve zaščite R. nimata vpliva na sprejete zaključke v obravnavani zadevi, sodišče prve stopnje pa za presojo pravilnosti in zakonitosti postopka podelitve zaščite R. niti ni pristojno (točka 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 156 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Razkritje podatkov R. kot zaščitene osebe, ki se nahajajo v navedenem spisu, bi lahko ogrozilo življenje in varnost zaščitene priče, s čemer bi bil dejansko izničen namen, ki ga zasleduje ZZPrič (to je zaščititi priče in skesance pred povračilnimi ukrepi), zato obramba do razkritja takšnih podatkov ni upravičena. Tudi R. izjava glede storjenih kaznivih dejanj, ki jo je skladno z drugim odstavkom (v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka) 10. člena ZZPrič podal v postopku podelitve zaščite, za obravnavano zadevo ne predstavlja pomembnega dokaza. Kot že navedeno, gre za izjavo, ki jo je R. podal v posebnem, ločenem postopku po določbah ZZPrič, ki je relevantna zgolj za odločitev o vključitvi v program zaščite in ne za obravnavani kazenski postopek. Ker sodišče z navedeno R. izjavo ni seznanjeno in se izpodbijana pravnomočna sodba nanjo ne opira, bi po presoji Vrhovnega sodišča zagovorniki morali izkazati, kako so podatki spisa Okrožnega državnega tožilstva Tpp 25/2012 vplivali na konkretni kazenski postopek (t. i. vzročno zvezo med podatki navedenega spisa in obravnavanim postopkom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi odločilen oziroma pomemben dokaz predstavlja R. izpovedba, ki jo je podal na glavni obravnavi, pri kateri so bili navzoči obsojenci in njihovi zagovorniki, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.

16. Zagovorniki obsojenega S. in T. navajajo, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati odvetnika Z. S. in prebrati njegov dopis z dne 18. 3. 2014 (list. št. 3594), ki ga je posredoval sodišču. Odvetnik S. je R. zastopal v času, ko so med njim in okrožnim državnim tožilstvom potekala pogajanja za sklenitev sporazuma o priznanju krivde (450a. člen ZKP in naslednji). Zagovorniki navajajo, da bi z zaslišanjem in branjem dopisa odvetnika S. preverili R. verodostojnost. Po navedbah zagovornikov bi priča izpovedala o poteku pogajanj med R. in tožilstvom ter o trditvah R., da mu je obsojeni T. kljub temu, da je R. zastopal po uradni dolžnosti, plačal za njegovo obrambo (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena URS). Zagovorniki obsojenega T. trdijo, da izpodbijana pravnomočna sodba o zavrnitvi dokaznega predloga za branje dopisa odvetnika S. nima razlogov (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zaslišanje odvetnika S. in branje njegovega dopisa ne bi moglo vplivati na končno odločitev (točka 154 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa je v točki 14 obrazložitve sodbe navedenim razlogom pritrdilo, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam zagovornikov v zahtevah, ima obramba v kazenskem postopku pravico z različnimi dokazi izpodbijati verodostojnost obremenilnih prič (in drugih dokazov), pri čemer je za oceno njihove verodostojnosti pristojno sodišče (tretji odstavek 16. člena ZKP in prvi odstavek 18. člena ZKP). Ker okoliščine, o katerih bi izpovedal odvetnik S. (okoliščine postopka pogajanj po 450a. členu ZKP in plačila s strani obsojenega T.), v obravnavani zadevi ne predstavljajo odločilnih niti pomembnih dejstev, predlagana dokaza nista primerna za presojo R. verodostojnosti v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da je bila verodostojnost R. izpovedbe potrjena s številnimi izvedenimi dokazi (na primer z zaslišanjem carinikov, kriminalistov, italijanskega karabinjerja, listinskimi dokazi, izpisi prometnih podatkov o telefonskih komunikacijah, itd.), zato izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati na presojo verodostojnosti R. izpovedbe (točka 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 154 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Skladno z določbo tretjega odstavka 450a. člena ZKP se stranki kazenskega postopka z namenom sklenitve sporazuma o priznanju krivde pogajata o pogojih, pod katerimi bo obdolženec pred sodiščem priznal krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe(2). Ker se stranki pogajata o pogojih priznanja krivde(3)konkretnega obdolženca, vsebina oziroma potek pogajanj za kazenski postopek zoper ostale soobdolžence ni relevantna. R. je okoliščino, da naj bi odvetnika S., ki ga je zagovarjal po uradni dolžnosti, hkrati plačal tudi obsojeni T., izpostavil kot razlog, zaradi katerega odvetniku več ni zaupal. Gre za (subjektivno) prepričanje R., da je njegov zagovornik (po uradni dolžnosti) prejel plačilo od obsojenega T., zato ni izkazana verjetnost, da bi izvedba predlaganih dokazov izključila ali potrdila obstoj te okoliščine (t. i. neprimeren dokaz), ki poleg tega niti ne predstavlja odločilnega dejstva v zvezi s kaznivimi dejanji in krivdo obsojencev.

K zatrjevanim kršitvam, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenega S. 18. Zagovorniki obsojenega S. uveljavljajo kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navajajo, da preiskava obsojenčevega stanovanja na naslovu T. v Ljubljani ni bila opravljena skladno z določbami ZKP o hišni preiskavi ter 22., 29. in 36. členom URS, zato bi morali biti dokazi, pridobljeni s preiskavo stanovanja, izločeni iz spisa. Iz zapisnika o preiskavi stanovanja in poročila o opravljeni preiskavi izhaja, da obsojenemu S. (kot imetniku stanovanja) ni bila izročena odredba o preiskavi. Ker pri preiskavi stanovanja nista bila navzoča obsojenec in zagovornik, ki bi ga pooblastil obsojenec, je podana kršitev prvega odstavka 216. člena ZKP, po katerem ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi tisti, čigar stanovanje se preiskuje ali njegov zastopnik. Pri preiskavi stanovanja je bil navzoč odvetnik M. S., kateremu je bila v imenu obsojenca vročena odredba o preiskavi. Ker odvetnik M. S. ni imel položaja obsojenčevega zagovornika, obvestila navedenemu odvetniku o preiskavi stanovanja ni mogoče šteti za obvestilo zagovorniku o preiskovalnem dejanju po petem odstavku 178. člena ZKP.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila preiskava stanovanja in drugih prostorov na naslovu T. v Ljubljani, ki jih je uporabljal obsojeni S., opravljena na podlagi odredbe preiskovalne sodnice I Kpd 46037/2012 z dne 12. 9. 2012 (list. št. 366-20 spisa). Iz poročila o opravljeni hišni preiskavi z dne 20. 9. 2012 (list. št. 370 spisa) izhaja, da so policisti preiskavo navedenega stanovanja in drugih prostorov opravili dne 12. 9. 2012. Iz poročila nadalje izhaja, da obsojeni S. v času preiskave stanovanja pravosodnim organom ni bil dosegljiv, zato ga o preiskavi ni bilo mogoče obvestiti, prav tako pri preiskavi ni bil navzoč.

20. Pravica do nedotakljivosti stanovanja je zagotovljena s 36. členom URS. Skladno z drugim odstavkom navedenega člena ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. URS tako na podlagi odločbe sodišča dovoljuje vstop v stanovanje proti volji stanovalca, ne dovoljuje pa izrecno vstopa brez njegove vednosti(4). Skladno z določbama tretjega odstavka 36. člena URS in prvega odstavka 216. člena ZKP ima pravico biti pri preiskavi navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.

21. V skladu z navedenimi določbami mora biti hišna preiskava praviloma opravljena v navzočnosti osebe, katere stanovanje se preiskuje (ali njenega zastopnika), pred preiskavo pa ji mora biti izročena odredba o preiskavi. Po presoji Vrhovnega sodišča bi stališče zagovornikov, da hišne preiskave ni mogoče opraviti brez obvestila in navzočnosti imetnika stanovanja pri preiskavi, lahko privedlo do situacije, ko preiskave stanovanja (tudi v nujnih primerih) zaradi odsotnosti imetnikov stanovanja ali njihovih zastopnikov ne bi bilo mogoče opraviti.

22. V obravnavanem primeru je bila omejitev pravice obsojenca (ki je hkrati imetnik stanovanja, ki se preiskuje), da je navzoč pri preiskavi, dopustna zaradi obsojenčeve nedosegljivosti in nujnosti oprave navedenega preiskovalnega dejanja. Kot sta obrazložili sodišči prve in druge stopnje, gre v obravnavanem primeru za poseg v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), ki temelji na ustavno dopustnem cilju, to je pregonu, odkrivanju in dokazovanju kaznivih dejanj oziroma splošnem cilju zagotavljanja javne varnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da je bil poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja nujno potreben; istega dne so se hišne preiskave opravljale pri večih soobsojencih, s preiskavo pa ni bilo mogoče odlašati, saj bi obsojeni S. (v primeru odlašanja) lahko zabrisal sledove oziroma uničil dokaze, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja. V preiskavi stanovanja (in drugih prostorov) so bili najdeni sledovi kaznivega dejanja in predmeti, pomembni za kazenski postopek, zato je šlo za poseg, ki je primeren za dosego zasledovanega cilja. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da je obravnavani poseg glede na težo in način storitve očitanega kaznivega dejanja, pričakovanje, da bodo pri preiskavi najdeni predmeti, povezani s kaznivim dejanjem ter zmanjšano možnostjo za uspešno izvedbo preiskave v primeru, da bi čakali na prisotnost obsojenca oziroma njegovega pooblaščenca, sorazmeren s posegom v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Pri preiskavi stanovanja je za zastopanje pravic in koristi obsojenca skrbel odvetnik M. S., ki je (kljub dejstvu, da ga obsojeni S. ni pooblastil za zastopanje) nastopal kot garant pravic obsojenca. Iz zapisnika o preiskavi stanovanja izhaja, da odvetnik M. S. na izvedbo preiskave ni imel pripomb, obsojenec in njegovi zagovorniki pa prav tako niso imeli pripomb glede aktivnosti navedenega odvetnika pri opravljanju hišne preiskave (točki 6 in 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 119 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

23. Navedbe zagovornikov, da bi sodišče prve stopnje zaradi preverjanja R. verodostojnosti moralo ugoditi dokaznemu predlogu obrambe in pribaviti spise v kazenskih zadevah, v katerih je imel R. status obdolženca, niso utemeljene (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena URS). Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč prve in druge stopnje o nepotrebnosti izvedbe navedenega dokaza, saj je R. izpovedal, da je že bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja. Kot že obrazloženo, sta sodišči prve in druge stopnje zaključek o verodostojnosti R. izpovedbe sprejeli na podlagi drugih izvedenih dokazov (na primer z zaslišanjem carinikov, kriminalistov, italijanskega karabinjerja, listinskimi dokazi, izpisi prometnih podatkov o telefonskih komunikacijah, itd.), ki potrjujejo R. izpovedbo. Izvedba tega dokaza tako ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, niti vplivala na oceno verodostojnosti priče R. (točka 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 153 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

24. Zagovorniki obsojenega S. neutemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do soočenja z obremenilno pričo, saj mu ni omogočilo soočenja s pričo R. (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena URS). Obsojeni S. je imel na narokih za glavno obravnavo dne 29. 1. 2014 in 30. 1. 2014, na katerih je sodišče prve stopnje zaslišalo R., možnost priči postavljati vprašanja in se z njo soočiti, vendar te možnosti ni izkoristil (list. št. 3304 spisa). Iz zapisnikov o glavni obravnavi prav tako izhaja aktivna udeležba obsojenčevega zagovornika, ki je R. postavljal vprašanja. Obsojeni S. je v skladu s svojimi procesnimi pravicami, ki mu omogočajo, da se zagovarja ali se brani z molkom, pri čemer lahko način svoje obrambe spreminja v vseh fazah kazenskega postopka, svoj zagovor podal pred zaključkom kazenskega postopka dne 24. 4. 2014. Ker obsojeni S. pravice do soočenja z. R. ni izkoristil na narokih, na katerih je bil R. zaslišan, ni mogoče trditi, da mu je bilo v postopku soočenje s pričo R. onemogočeno.

25. Zagovorniki obsojenega S. neutemeljeno uveljavljajo kršitev določb 235a. člena ZKP, ki določajo postopek odveze varovanja uradne ali vojaške tajnosti in navajajo, da sodišče prve stopnje policistu E. pred njegovim zaslišanjem ne bi smelo pojasniti, da mu ni potrebno odgovarjati na vprašanja v zvezi z zaščiteno pričo R. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17. 4. 2014 (list. št. 3760 spisa) izhaja, da sodišče strankam ni dovolilo, da priči N. E. postavljajo vprašanja glede postopka izvedbe zaščite za R. po določbah ZZPrič. Sodišče je zaključilo, da priča na vprašanja ne bi mogla dati konkretnih odgovorov, saj v postopku zaščite R. ni bila aktivno udeležena.

Po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP so odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je zvedel pri opravljanju poklica, oproščeni dolžnosti pričevanja, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju svojega poklica, razen v primerih iz tretjega odstavka 65. člena ZKP ali če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi so te osebe odvezane dolžnosti varovanja tajnosti oziroma so dolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom. Privilegij varovanja poklicne skrivnosti se nanaša na tiste zaupne podatke o obdolžencu ali drugi osebi, ki jih je priča po predpisih ali kodeksu poklicne etike dolžna ohraniti v tajnosti(5). Celoten spis Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Tpp 25/2012, ki se nanaša na postopek izvedbe zaščite R., je označen s stopnjo tajnosti interno, ki tekom postopka ni bila umaknjena, zato niso bili izpolnjeni pogoji, pod katerimi bi bila priča odvezana dolžnosti varovanja tajnosti. V kolikor bi priča odgovarjala na vprašanja v zvezi s postopkom izvedbe zaščite, bi šlo za obid stopnje tajnosti spisa, prav tako bi se razkrila vsebina postopka zaščite priče (točka 17 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 176 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

26. Navedbe zagovornikov, da je bil R. tajni policijski sodelavec, so pavšalne in nekonkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zagovorniki z navedbami, da 1) obsojeni S. zanika sodelovanje z R. 2) je R. organizator obravnavanih kaznivih dejanj, 3) obsojenega S. dne 27. in 28. 8. 2011 ni bilo v Rimu, 4) je sodba konstrukt, nastal na podlagi R. pripovedovanja, izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer izpodbijajo dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K zatrjevanim kršitvam, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega V. 27. Zagovornik obsojenega V. uveljavlja kršitev načela enakosti orožij (22. člen URS) in pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena URS). Po navedbah zagovornika je sodišče prve stopnje s tem, ko je navigacijski napravi, zaseženi v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani K 14149/2012, pribavilo po uradni dolžnosti, saniralo napako okrožne državne tožilke, ki podatkov navigacijskih naprav, s katerimi je razpolagala že pred izvedbo predobravnavnega naroka, ni vložila v spis. Sodišče prve stopnje je nato izvedlo pregled podatkov navigacijskih naprav. Ker je sodišče prve stopnje navigacijski napravi pridobilo po uradni dolžnosti, sodišče ne bi smelo pozvati okrožne državne tožilke, da navede konkretne podatke navigacijskih naprav, ki naj jih sodišče pregleda na glavni obravnavi, ampak bi o tem moralo odločiti samo. Po navedbah zagovornika je sodišče okrožni državni tožilki podatke iz naprave Garmin poslalo v pregled, s čemer je ponovno neenako obravnavalo stranke postopka in s tem vzbudilo dvom v nepristranskost sojenja. Po navedbah zagovornika se sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe opredeljuje tudi do podatkov, pridobljenih iz navigacijske naprave Garmin, ki je bila zasežena v vozilu Citroën Berlingo, s katerimi obramba ni bila seznanjena (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. alinejo 29. člena URS).

28. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Zagovornik v zahtevi ni navedel dejstev, ki bi potrjevala njegove navedbe, da je okrožna državna tožilka s podatki iz navigacijskih naprav razpolagala pred izvedbo predobravnavnega naroka; gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Okrožna državna tožilka je v obeh obtožnicah, vloženih v obravnavani zadevi, predlagala, da sodišče prve stopnje pribavi in pregleda spis v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani K 1/1. Okrožna državna tožilka je svoj predlog specificirala in predlagala, da sodišče predvsem pregleda obe navigacijski napravi Garmin, zaseženi pri preiskavi vozil, ki ju je v kritičnem času uporabljal obsojeni V. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu okrožne državne tožilke ugodilo in zaprosilo za predložitev zaseženih navigacijskih naprav. Poziv sodišča, da okrožna državna tožilka specificira svoj dokazni predlog, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja kršitve določb ZKP; gre za dopusten poziv sodišča k naknadni konkretizaciji (pravočasno podanega) dokaznega predloga, ki je namenjen ekonomičnosti postopka. Vrhovno sodišče v zvezi s pošiljanjem podatkov okrožni državni tožilki zaključuje, da ne gre za neenako obravnavanje strank v tolikšni meri, da bi takšno ravnanje sodišča prve stopnje vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je podatke, pridobljene iz naprave Garmin, skladno z načelom neposrednosti vpogledalo na glavni obravnavi, s čemer je s pridobljenimi podatki seznanilo vse stranke postopka. Iz listin v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pribavilo dve navigacijski napravi Garmin, ki sta bili zaseženi v preiskavi osebnega vozila Mercedes ML, ki ga je uporabljal obsojeni V. Tako gre pri obrazložitvi sodišča druge stopnje glede navigacijske naprave Garmin, ki naj bi bila najdena v vozilu Citroën Berlingo, za očitno pomoto. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v obe zaseženi navigacijski napravi Garmin in podatke, ki so bili iz naprav zavarovani, vpogledalo na glavni obravnavi in tako stranke postopka seznanilo z vsemi podatki navedenih navigacijskih naprav, zato navedbe zagovornika niso utemeljene (točka 113 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 130 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

29. Zagovornikove navedbe, da 1) je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, s katerimi bi lahko preverili zakonitost dokazov, 2) je okrožna državna tožilka spreminjala dokaz, konkretno podatke, pridobljene iz računalnika enega izmed soobsojencev, 3) se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede načina, kako so bili podatki iz navigacijske naprave Garmin predloženi v konkretnem postopku, so pavšalne in nekonkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

30. Zagovornik z navedbami 1) glede naprave Garmin in sicer glede mape „old in current“, 2) glede dejstva, da naj bi bila naprava več ur priključena na policijski računalnik in da so ji ob tem izklopili sistemski čas, zato dokaz ni verodostojen, 3) da V. ni bil v Rimu, 4) da priča E. ni verodostojna, 5) glede zasega kolesa, 6) glede vloge V. v konkretni zadevi, 7) glede vsebine R. izpovedbe ter 8) glede prisotnosti kriminalista na sestankih med R. in okrožnim državnim tožilstvom, ne zatrjuje nobene kršitve zakona, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K zatrjevanim kršitvam, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica obsojenega P. 31. Zagovornica obsojenega P. meni, da obsojenčeva dejanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, niso odločilno prispevala k uresničitvi zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, zato gre pri obsojenčevih ravnanjih za nekazniva pripravljalna dejanja. Po navedbah zagovornice iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja, da je bil obsojeni P. v stiku z drogo. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec dvakrat prinesel denar, pri čemer ni dokazano, da je obsojenec vedel za obravnavane nezakonite dejavnosti. Ker obsojenec s svojimi ravnanji ni izpolnil zakonskih znakov kaznivih dejanj po prvem in tretjem odstavku 186. člena ter prvem odstavku 294. člena KZ-1, je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zagovornica še navaja, da se zaključki izpodbijane pravnomočne sodbe glede P. opirajo izključno na izpovedbo R., ki ni bila preverjena s kontrolnim dokazom.

32. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Pri kaznivem dejanju hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1 hudodelsko združbo predstavljajo najmanj tri osebe, torej poleg ustanovitelja združbe vsaj še dva člana, ki so združeni za izvrševanje hudih kaznivih dejanj. Hudodelska združba je splošen izraz za organizacijo, tolpo, zaroto, skupino ali kakšno drugo združbo za izvrševanje kaznivih dejanj, njihova splošna značilnost je hudodelski načrt za izvrševanje kaznivih dejanj(6) .

V primeru izvrševanja kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 v hudodelski združbi, mora storilec po ustaljeni sodni praksi pri izvrševanju kaznivega dejanja sodelovati in tako mora biti pri njem podano neko ravnanje, ki predstavlja objektivni element sostorilstva. Ni potrebno, da bi storilec, ki deluje v okviru združbe, uresničil vse zakonske znake (alternativnega) izvršitvenega dejanja pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki pomenijo trgovino s prepovedanimi drogami. Iz opisa mora izhajati, da je obsojenec kot sostorilec storil oziroma odločilno prispeval k uresničitvi (vsaj enega od) zakonskih znakov kaznivega dejanja(7) .

33. Iz opisa dejanja pod točko 1a izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil obsojeni P. spoznan za krivega, da je od decembra 2011 do junija 2012 nastopal kot odgovorna oseba, katerega naloga je bila predvsem vzdrževati povezavo med organizatorjem in hierarhično nižjimi člani ter posredovati finančna sredstva za stroške v zvezi s transportom kokaina in nagrade za izvajalce. Iz opisa dejanja pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojeni P. od marca do maja 2011 s R. ter obsojenimi S., M., Č. in B. deloval v okviru organizirane združbe z namenom izvrševanja kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, pri čemer so v nadaljevanju opisa navedene konkretne vloge obsojencev. V obravnavani zadevi je pomemben celoten opis dejanja, ki določa obsojenega P. kot člana hudodelske združbe, ki je deloval v okviru kriminalnega načrta - vsa ravnanja, tudi ravnanja obsojenega P., so bila usmerjena v promet z drogami. V opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je P. deloval po S. navodilih in da so preko P. hierarhično nižje uvrščeni člani hudodelske združbe komunicirali s S., s čemer je obsojeni P. odločilno prispeval k izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj (točka 59 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 189 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornica z navedbami, da P. ni imel stika z drogo, da ni vedel za nezakonite dejavnosti in da R. izpovedba ni preverjena z drugimi dokazi, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

34. Navedbe zagovornice, da je izrek sodbe nerazumljiv, da so zaključki sodišč nepravilni in sami s seboj v nasprotju (kršitev 2. točke prvega odstavlja v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP) ter da obrambi ni bilo omogočeno, da je prisotna pri izpovedbi R., ki se je izvajala preko videokonference, so nerazumljive in pavšalne. Vrhovno sodišče nekonkretiziranih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

35. Zagovornica z navedbami, da zaključek sodišč glede poznanstev med R. in obsojenci ni sprejemljiv ter da zaključek sodišč o dejstvu, da je bil R. zgolj policijski informator, ni potrjen z dejstvi in dokazi, ne uveljavlja nobene kršitve, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. Te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Zagovornica z navedbami, da je sodišče druge stopnje obsojenemu P. izreklo previsoko kazen, izpodbija primernost obsojencu izrečene kazenske sankcije (1. odstavek 374. člena ZKP), kar ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

K zatrjevanim kršitvam, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega M. 36. Po navedbah zagovornika obsojenega M. je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje bratov L. (F.) in V. S. Zagovornik navaja, da bi brata S. izpovedala o vsebini pogovorov ter ali je pri pogovorih med njima in R. sodeloval obsojeni M. Predlagani priči bi pojasnili razloge za dejstvo, da obsojeni M. več ni prišel v Rim ter kako je to dejstvo pojasnil R. (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena URS).

37. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da zoper L. in V. S. v Republiki Italiji teče sodni postopek, ki se razteza tudi na storitev kaznivih dejanj, ki se obravnavajo v konkretnem kazenskem postopku. Sodišči sta zaključili, da zaradi privilegija zoper samoobtožbo v primeru večih kazenskih postopkov glede istega kaznivega dejanja, iste osebe o istem kaznivem dejanju ni mogoče v enem postopku zaslišati kot obdolženca, v drugem pa kot pričo, zato sta dokazni predlog za zaslišanje bratov S. zavrnili (točka 26 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 137 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče ob upoštevanju dejstva, da zoper brata S. v Republiki Italiji teče kazenski postopek za kazniva dejanja, ki se obravnavajo v konkretnem kazenskem postopku, pritrjuje zaključku sodišč, da ju v tem postopku zaradi privilegija zoper samoobtožbo ni bilo mogoče zaslišati kot priči. V konkretnem postopku bi ju bilo na podlagi 10. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji, mogoče (ob upoštevanju pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za zaslišanje obdolženca preko videokonference) zaslišati kot obdolženca preko videokonference.

38. Po presoji Vrhovnega sodišča kršitev pravice do obrambe kljub navedenemu ni podana. Po ustaljeni sodni praksi(8)mora biti dokazni predlog strank določen (substanciran), nanašati se mora na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, mnenje, priporočilo, ki nima pravnega učinka. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. Zagovornik obsojenega M. je na predobravnavnem naroku z dne 19. 3. 2013 navedel, da bosta priči izpovedali, da so navedbe obtožbe o dogodkih v Rimu neresnične (list. št. 1610 spisa). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je takšna obrazložitev dokaznega predloga posplošena, zato teh zagovornikovih navedb ni mogoče šteti za dokazni predlog, ampak za pripombo oziroma mnenje, ki nima pravnega učinka. Zagovornik je zaslišanje bratov S. ponovno predlagal na naroku za glavno obravnavo dne 3. 4. 2014, pri čemer je obrazložitev dokaznega predloga ponovno posplošena. Zagovornik prav tako ni navedel nobenih (novih) okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno njuno zaslišanje, zato gre za prepozno podan predlog (4. točka tretjega odstavka 285a. člena in četrti odstavek 329. člena ZKP).

39. Zagovornik obsojenega M. uveljavlja kršitev prvega odstavka 273. člena ZKP, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob združitvi kazenskih postopkov vsakemu obsojencu vročiti obe obtožnici. Zagovornik v nadaljevanju uveljavlja kršitev 6. točke (pravilno 6. člena) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 22. in 29. člena URS ter navaja, da obsojeni M. z obtožnico z dne 11. 2. 2013 ni bil seznanjen, saj je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi zgolj na kratko povzela vsebino navedene obtožnice. Okrožna državna tožilka je navedeno obtožnico modificirala dne 3. 4. 2014, pri čemer je bil obsojeni M. ob navedeni modifikaciji v obtožnici naveden kot storilec obravnavanih kaznivih dejanj.

40. Po prvem odstavku 273. člena ZKP se obtožnica brez odlašanja vroči obdolžencu, ki je na prostosti. Kot izhaja že iz same določbe, se obtožnica vroči tistemu obdolžencu, na katerega se nanaša. V obravnavanem postopku je Okrožno državno tožilstvo v Kranju dne 17. 12. 2012 vložilo obtožnico zoper osem (od devetih) obdolžencev in sicer zoper D. M., Ž. T., D. P., D. V., T. R., M. U., N. Č. in M. B. Navedeno obtožnico je sodišče vročilo tudi obsojenemu M. in njegovemu zagovorniku. Okrožno državno tožilstvo v Kranju je drugo obtožnico, ki se je nanašala zgolj na obsojenega S., vložilo po njegovem prijetju dne 11. 2. 2013. Okrožna državna tožilka je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2013 predstavila obe obtožnici (list. št. 2110 spisa), zato zagovornikove navedbe, da obsojeni M. z obtožnico z dne 11. 2. 2013 ni bil seznanjen, niso utemeljene. Obramba je tekom kazenskega postopka imela možnost, da v obtožnico proti S. vpogleda in zaprosi za kopije navedene obtožnice. Okrožna državna tožilka je na naroku za glavno obravnavo dne 3. 4. 2014, na katerem so bili prisotni obsojenci in njihovi zagovorniki, modificirala obe obtožnici (list. št. 3646 spisa), pri čemer je šlo zgolj za redakcijske popravke, zato uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi zgolj navaja posamezne konvencijske in ustavne pravice, ki naj bi bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene, ne da bi konkretno navedel, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

41. Po neutemeljenih navedbah zagovornika obsojenega M. sodišče prve stopnje obrambi ni omogočilo prisostvovanja na zaslišanju R. v preiskavi dne 12. 9. 2012. Vrhovno sodišče zaključuje, da je bila obrambi pravica do zaslišanja obremenilne priče zagotovljena z zaslišanjem R. na glavni obravnavi; na zaslišanju so bili navzoči vsi obsojenci in njihovi zagovorniki, ki so R. lahko postavljali vprašanja in se z njim soočili. Ko je bil R. zaslišan v preiskavi, zoper ostale obsojence, z izjemo obsojenega U., še ni bila vložena zahteva za preiskavo in torej še niso bili v kazenskem postopku, zato na R. zaslišanje niso bili vabljeni in mu niso prisostvovali.

42. Navedbe zagovornika obsojenega M., da je bil predobravnavni narok za R. v nasprotju z določbami ZKP izveden po videokonferenci, niso utemeljene, saj je zaslišanje tako obdolžencev kot prič preko videokonference urejeno v 244a. členu ZKP, ki se smiselno uporablja tudi v fazi predobravnavnega naroka.

43. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik navedb o kršitvah 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni konkretiziral; njegove navedbe ostajajo na pavšalni ravni, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik z navedbami, da 1) obsojeni M. obsojenega S. pred obravnavnim kazenskim postopkom ni poznal, 2) da bi morala policija zagotoviti materialne dokaze proti obsojencem, 3) se sodba glede obsojenega M. opira zgolj na izpovedbo R., 4) da R. ne bi smela biti zagotovljena zaščita po določbah ZZPrič 5) je M. verjel, da sta šla s R. v Rim prodajati cigarete, pri čemer z dogodki v Rimu in s prevozom droge iz Brazilije v Evropo ni bil seznanjen in da 6) se je R. v Italiji dogovoril za sodelovanje z italijansko policijo, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane pravnomočne sodbe, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K zatrjevanim kršitvam, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega T. 44. Zagovornik obsojenega T. uveljavlja kršitev pravice do obrambe (3. alineja 29. člena URS), ko navaja, da bi sodišče prve stopnje pričo R. moralo soočiti tako s pričo M. P. kot tudi s pričo M. P. Po navedbah zagovornika bi sodišče s soočenjem navedenih prič preverilo R. verodostojnost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obsojenega T. v zvezi z navedenim dokaznim predlogom zgolj na splošno navedel, da naj bi se s soočenji prič preverjala R. verodostojnost. Zagovornik pa ni konkretiziral, katera odločilna dejstva, ki izhajajo iz R. izpovedbe, bi se ugotavljala z izvedbo soočenj; gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

45. Zagovornikove navedbe, da se sodbi opirata na pričanje skesanca, ki je posledica večkratnega nezakonitega ravnanja države, da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da so bile R. kršene ustavne pravice so pavšalne in nekonkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik z navedbami, da celotna dokazna ocena v zvezi z obsojenim T. temelji na izpovedbi R., izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

46. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteve pa so bile vložene tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

47. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojeni S. dolžan plačati sodno takso v višini 1.500,00 EUR, obsojeni V. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR, obsojeni T. pa je dolžan plačati sodno takso v višini 900,00 EUR. Vrhovno sodišče je sodne takse odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev. Vrhovno sodišče je obsojena P. in M. na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

(1) Tako tudi mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 649. (2) Mag. Štefan Horvat: Uvodna pojasnila Zakona o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 31. (3) Po prvem odstavku 450b. člena ZKP se lahko obdolženec in državni tožilec s sporazumom, s katerim obdolženec prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe, dogovorita 1) o kazni oziroma opozorilni sankciji in o načinu izvršitve kazni, 2) o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona, za kazniva dejanja obdolženca, ki niso zajeta s priznanjem, 3) o stroških kazenskega postopka in 4) o izpolnitvi kakšne druge naloge.

(4) Odločba Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997. (5) Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 545. (6) Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 720. (7) Tako tudi sodbe VSRS I Ips 3490/2009-65 z dne 14. 4. 2011, I Ips 747/2010-418 z dne 23. 6. 2011 in I Ips 395/2006 z dne 17. 5. 2007. (8)Na primer sodbe VSRS I Ips 117/2010 z dne 10. 2. 2011, I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 in I Ips 378/2007 z dne 27. 3. 2008).