Jedro

1. Uporaba varstvenega ukrepa po 2. odst. 386. člena carinskega zakona je vezana na prekršek, ki je sicer povod za uporabo tega varnostnega ukrepa, ki pa ni vezan le na težo prekrška, kajti za uporabo tega varstvenega ukrepa morajo biti izpolnjeni tudi splošni pogoji, določeni v 34. členu in posebni pogoji iz 2. odst. 37. člena zakona o prekrških.

2. Lastnik odvzetega vozila, s katerim je bil storjen prekršek, katerega pa je storila druga oseba, ni upravičen vložiti zahteve za sodno varstvo.

Izrek

Ob reševanju zahteve za sodno varstvo zagovornika kaznovane se odločbi organov prve in druge stopnje v izreku o varstvenem ukrepu odvzema osebnega avtomobila znamke GOLF razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva pooblaščenca za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Komisija za prekrške Carinarnice je z odločbo spoznala kaznovano za odgovorno prekrška po 2. točki 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 380b člena carinskega zakona in jo kaznovala s 35.000 SIT denarne kazni ter ji hkrati izrekla varstvena ukrepa odvzema blaga, s katerim je bil storjen prekršek in odvzem prevoznega sredstva - osebnega avtomobila znamke GOLF last njenega tasta. Pritožbo zagovornika in pooblaščenca lastnika avtomobila je Republiški senat za prekrške z odločbo navedeno v uvodu zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo prve stopnje.

V zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložil zagovornik kaznovane in kot pooblaščenec lastnika odvzetega osebnega avtomobila, navaja, da uveljavlja razloge kršitve postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike slovenije odločbi prve in druge stopnje glede varstvenega ukrepa odvzema osebnega avtomobila razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločitev.

I.

Ob reševanju zahteve zagovornika je bilo treba odločbi organov prve in druge stopnje v izreku o varstvenem ukrepu odvzema osebnega avtomobile znamke GOLF po uradni dolžnosti razveljaviti.

Zahteva nima prav kolikor uveljavlja, da je bil nezakonito izrečen varstveni ukrep odvzema osebnega avtomobila, ker lastnik tega avtomobila in oče kaznovane ni vedel zakaj bo avtomobil uporabljen. Pritrditi je zahtevi, da je po 2. odstavku 386. člena carinskega zakona varstveni ukrep odvzema prevoznega sredstva, ki je bilo izkoriščeno za prevoz orožja in streliva fakultativen. Vendar pa uporaba tega varstvenega ukrepa ni vezana na ugotovitev, ali je lastnik prevoznega sredstva, s katerim se ne opravlja prevoz v javnem prometu in ki ni storilec prekrška, vedel, da je bilo uporabljeno za storitev prekrška iz 2. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona. Za pravno presojo ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo tega vastvenega ukrepa ni relevatno dejstvo, na katerega se sklicuje zahteva. Zato se v tem delu ni mogoče strinjati z zahtevo, da sta organa prve in druge stopnje napačno uporabila materialni zakon.

Senat vrhovnega sodišča pa je ob obravnavanju zahteve zagovornika kaznovane spoznal, da je ni mogoče zanesljivo presoditi v tistem delu, ki se nanaša na izpodbijanje pravnomočne odločbe o tem, ali so ob ugotovitvi, da kaznovana ni lastnica osebnega avtomobila, ki je bil uporabljen za storitev carinskega prekrška, odvzem le-tega terjali splošna varnost ali varovanje življenja in zdravja ljudi. Organ prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, svojo odločitev o izreku varstvenega ukrepa, s katerim je bil kaznovani odvzet avtomobil uporabljen za storitev carinskega prekrška, oprl na določbo 2. odstavka 386. člena carinskega zakona in v obrazložitvi navedel, da je po njegovem mnenju stopnja družbene nevarnosti storjenega prekrška zelo visoka, posledice prekrška pa bi bile zelo nevarne in da "z varstvenima ukrepom želijo člani komisije (za prekrške Carinarnice Jesenice) zadostiti individualni kot tudi generalni prevenciji." Organ druge stopnje pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrek varstvenega ukrepa odvzema osebnega avtomobila utemeljuje s tem, da po določbi 2. odstavka 386. člena carinskega zakona vprašanje lastništva nima pomena in da se prevozno sredstvo odvzame, če obstoje pogoji za sicer fakultativni odvzem. Na to pa ob navajanju okoliščin, da je prav avtomobil omogočil obdolženi tihotapljenje večje količine orožja in streliva in sicer 10 nevarnih pušk, kar pomeni veliko grožnjo splošni nevarnosti ljudi in premoženja, meni, da je izrek varstvenega ukrepa utemeljen. Iz teh obrazložitev je moč sklepati, da je organ prve stopnje izrek varstvenega ukrepa odvzema osebnega avtomobila utemeljeval s težo storjenega prekrška in pri tem zasledoval razloge kaznovalne politike, organ druge stopnje pa da je razloge splošne varnosti in varovanja življenja in zdravja ljudi povezal z razlogi, ki so obstajali za odvzem tihotapljenih pušk in streliva.

Ob ugotovitvi, da je varstveni ukrep odvzema predmetov po 2. odstavku 386. člena carinskega zakona fakultativen, je pri odločanju o njegovi uporabi treba upoštevati poleg splošnih pogojev, ki izhajajo iz okvira splošnega namena izrekanja sankcij za prekrške, določenega v 2. odstavku 4. člena zakona o prekrških in njegovega posebnega namena določenega v 34. členu tega zakona, ki pomeni konkretizacijo splošnega in posebnih pogojev določenih v 1. in 2. odstavku 36. člena tega zakona, še posamezne pogoje, ki so v okviru splošnih in posebnih pogojev določeni v 37. členu tega zakona. Posebne določbe carinskega zakona (ta se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije, kolikor ne nasprotuje njenemu pravnemu redu), v katerih je za posamezne carinske prekrške predpisano, da se smejo odvzeti predmeti, ki so bili uporabljeni za prekršek, ki pomenijo konkretizacijo navedenih materialnopravnih določb zakona o prekrških, se morajo uporabljati v skladu s temi določbami. To izhaja tudi iz 3. odstavka 3. člena zakona o prekrških, v katerem je določeno, da veljajo določbe prvega dela tega zakona (materialnopravne določbe) za vse prekrške, ki jih določajo predpisi iz 1. odstavka tega člena. Med te predpise pa po določbi 1. odstavka 8. c. člena ustavnega zakona o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmana XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/91) štejejo tudi določbe carinskega zakona, v katerih so opredeljeni prekrški in zanje predpisane sankcije. Določba 2. odstavka 386. člena carinskega zakona, s katero je predpisano, da se sme vzeti prevozno sredstvo, ki je bilo izkoriščeno za prevoz orožja in streliva, ki je predmet prekrška iz 2. točke 1. odstavka 370. člena tega zakona, pomeni konkretizacijo določbe 2. odstavka 37. člena zakona o prekrških, vendar pa se neodvisno od nje ne more uporabljati. Uporaba tega varstvenega ukrepa je sicer vezana na prekršek, ki ga je storila kaznovana, toda storitev prekrška je le povod za uporabo tega varstvenega ukrepa, ki pa ni vezan le na težo prekrška, generalno preventivne in specialne namene kaznovalne politike, kot se navaja v obrazložitvi odločbe organa prve stopnje. Za uporabo tega varstvenega ukrepa morajo biti izpolnjeni tudi splošni pogoji določeni v 34. členu in posebni pogoji določeni v 2. odstavku 37. člena zakona o prekrških. Obrazložitev odločbe organa prve stopnje pa ne vsebuje nobenih dejstev, ki bi kazale na to, da bi z avtomobilom ,ki je bil uporabljen za tihotapljenje pušk in streliva, lahko kaznovana ponavljala prekrške in da odvzem tega avtomobila terjajo razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi. Enaka ugotovitev velja tudi glede obrazložitve organa druge stopnje, ki poleg tega uporabo varstvenega ukrepa odvzema avtomobila povsem neutemeljeno utemeljuje z razlogi, ki so sicer obstajali pri odvzemu tihotapljenih pušk in streliva. Ni namreč mogoče razumeti, zakaj naj bi razlogi za odvzem pušk in streliva obstajali tudi pri osebnem avtomobilu. Tem bolj, ker se sploh ni ugotavljalo, ali je bil ta avtomobil za to posebej prirejen in zaradi tega nevarnejši od drugih vozi te vrste.

Ob upoštevanju navedenih razlogov senat vrhovnega sodišča zaradi dvomov ali je bila ugotovljena prava podlaga za sklepanje o pogojih za zakonito uporabo varstvenega ukrepa odvzema osebnega avtomobila, kot to zatrjuje zagovornik, ko uveljavlja kršitev materialnih določb zakona o prekrških, zahteve ni mogel preizkusiti. Zaradi tega je bilo nujno uporabiti možnost predpisano v 207a. členu zakona o prekrških, to je, da sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni odločbi, zoper katero je zahteva vložena in po uradni dolžnosti s sodbo razveljaviti odločbo organov druge in prve stopnje glede izreka o varstvenem ukrepu odvzema osebnega avtomobila ter zadevo v tem obsegu na vrniti v novo odločanje organu prve stopnje.

II.

Zahtevo pooblaščenca lastnika odvzetega avtomobila je bilo treba zavreči kot nedovoljeno.

Po določbi 1. odstavka 200. člena zakona o prekrških smejo vložiti zahtevo za sodno varstvo le kaznovani njegov zakoniti zastopnik ali zagovornik. Lastnika odvzetega osebnega avtomobila, za katerega je vložil zahtevo za sodno varstvo njegov pooblaščenec, pa ni mogoče šteti kot upravičenega vlagatelja za sodno varstvo. Zato je senat vrhovnega sodišča v skladu z določbo 2. odstavka 204. člena zakona o prekrških to zahtevo zavrgel kot nedovoljeno.