Jedro

Sodišče je vezano na višino zahtevka za posamezno obliko nepremoženjske škode in ne more prisoditi odškodnine preko postavljenega zahtevka v okviru skupnega zahtevka kot seštevka uveljavljenih odškodnin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 3.428.761,00 SIT in mu povrniti 372.193,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 5.8.1995 ponesrečil pri delu pri drugi toženi stranki. Delo je bilo nevarno, zato je odškodninska odgovornost druge tožene stranke objektivna. Svojo odgovornost pa je imela zavarovano pri prvi toženi stranki. Tožniku je stroj stisnil in odtrgal končne členke na kazalcu, sredincu in prstancu leve roke. Prisodilo mu je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000,00 SIT, in zaradi skaženosti 500.000,00 SIT ter za strah 200.000,00 SIT. Priznalo mu je tudi odškodnino za premoženjsko škodo.

Zoper to sodbo se je tožnik pritožil. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Z revizijo tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe druge stopnje.

Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodbe druge stopnje, da je sodišče vezano na zahtevek glede posamezne vrste škode. Sodišče je namreč omejeno samo z višino celotnega tožbenega zahtevka. Telesne bolečine, ki jih je pretrpel in jih bo tudi v prihodnje, ga omejujejo v aktivnostih, kar mu povzroča tudi duševne bolečine. Zato je razmejitev posledic nesreče težavna in bi bilo pravilno, če bi sodišče prisodilo enotno odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje pa je obravnavalo samo zahtevka za telesne bolečine in za strah, ni pa odgovorilo na pritožbene navedbe glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. To pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zavzema se za priznanje celotne zahtevane odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 900.000,00 SIT in za strah v znesku 250.000,00 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/777 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je pravilno opredelila svojo nepremoženjsko škodo po posameznih oblikah pravno priznanih škod in sicer za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ter za strah. Za vsako od teh škod je opisala dejstva, od katerih je odvisna višina odškodnine, in za vsako od teh škod je postavila opredeljen denarni zahtevek. S tem je omogočila sodišču, da odloči o pravični denarni odškodnini za vsako posamezno obliko pretrpljene nepremoženjske škode. Če tožeča stranka ne bi ravnala tako in bi zahtevala samo skupno odškodnino, brez opredelitve za posamezne oblike škode, tožba ne bi bila popolna in bi sodišče moralo izvesti postopek po 109. členu ZPP (sklep posvetovanja vrhovnih sodišč 15. in 16.10.1986, Poročilo VS SRS II/86 str. 23). Iz tega izhaja vezanost sodišča na vsak posamezen zahtevek za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode. Sodišče torej pri odločanju o nepremoženjski škodi ni vezano samo na celoten zahtevek kot seštevek posameznih odškodninskih postavk, ampak tudi na vsak posamezen zahtevek, ki se nanaša na katerokoli od uveljavljanih pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Posledica takega stališča je, da sme instančno sodišče razveljaviti izpodbijano sodbo tudi samo glede odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode, kar kaže na samostojno odločanje. V takem primeru ni nobenega dvoma, da je v nadaljevanju postopka sodišče vezano na višino zahtevka za tisto obliko škode, o kateri še odloča. Tožeča stranka v pritožbi in v reviziji zastopa drugačno stališče, po katerem naj bi bilo sodišče vezano samo na skupni zahtevek, znotraj katerega pa bi lahko odločalo ne glede na posamezne zahtevke za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode. To stališče pa glede na obrazloženo ni pravilno. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko ni ugodilo takemu pritožbenemu predlogu.

Posamezne oblike nepremoženjske škode se res pogosto med seboj prepletajo, tako da je težko določiti mejo med eno in drugo obliko nepremoženjske škode. Tudi v obravnavanem primeru je mogoče pritrditi tožeči stranki, da se škoda zaradi telesnih bolečin prepleta s škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj telesne bolečine vplivajo tudi na zmanjšanje tožnikove aktivnosti. Vendar ta povezanost obeh oblik škode ni tolikšna, da bi onemogočala odločitev o vsaki škodi posebej. Tožeča stranka sama je v tožbi in v nadaljnjih vlogah ločila obe obliki škode in postavila za vsako svoj zahtevek. Tudi na podlagi izvedenskega mnenja je mogoče dovolj natančno razlikovati med obema oblikama škode, ki kljub povezanosti ostajata samostojni. Ugotovljene so telesne bolečine, ki jih je tožnik pretrpel in jih bo še v bodoče, poleg tega so ugotovljene duševne bolečine, ki jih tožnik prestaja in jih še bo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na delovnem in rekreativnem področju. Obojne bolečine, telesne in duševne, obstajajo ene poleg drugih in za vsake od njih je tožnik upravičen do denarne odškodnine (200. člen ZOR). Zato v obravnavanem primeru niso izkazane okoliščine, zaradi katerih v izjemnih najhujših primerih sploh ni mogoče ločiti med eno in drugo obliko škode in bi bilo iz tega razloga utemeljeno prisoditi enotno odškodnino.

V dosedanjem postopku je bila tožniku v celoti priznana zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT in zaradi skaženosti v znesku 500.000,00 SIT. Odškodnini za ti dve škodi nista predmet revizijske presoje, ker ni mogoče na račun delno zavrnjenega zahtevka za telesne bolečine in za strah odločati o odškodnini za duševne bolečine preko postavljenih zahtevkov.

Tožeča stranka je za pretrpljene in bodoče telesne bolečine zahtevala 900.000,00 SIT, prisojeno pa ji je bilo 700.000,00 SIT. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin sta zanesljivo ugotovljeni na podlagi izvedenskega mnenja dr. J. P. in sicer kot trajno hude 1 dan, občasne hude 2 dni, trajne srednje močne 1 teden in očasne zmerne 2 meseca. Pri tem so upoštevani tudi vsi zdravniški posegi, fizikalna terapija in kasnejše bolečine pri delu. Tudi če se upošteva, da so bile bolečine po prenehanju učinkov anastezije zelo hude in da se določenim bolečinam tožnik ni mogel izogniti v času, ko je bilo zdravljenje že končano, in bo to trajalo tudi v prihodnje, pomeni priznani znesek 700.000,00 SIT zadoščenje, ki je v skladu z merili po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Hkrati je tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, tudi z zadevo, na katero je tožeča stranka opozarjala v pritožbi.

Podobno velja za odškodnino za strah. Iz tega naslova je tožnik uveljavljal 250.000,00 SIT, priznano pa mu je bilo 200.000,00 SIT. S tem je ustrezno upoštevan hud strah takoj po nesreči, ko je videl, kaj se mu je zgodilo, in kasnejši strah za izid zdravljenja, pri čemer kakšni zapleti med zdravljenjem niso bili ugotovljeni.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).