Jedro

Začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep pa je tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja ter sorazmeren v ožjem smislu. Primeren je zato, ker se z njim preprečuje dostop oseb, ki so lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri različnih dejavnostih (tudi pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih v prostorih šol), s tem pa se posledično preprečuje tudi širjenje nalezljive bolezni in zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. Ukrep testiranja je nujen, ker na voljo ni drugih, milejših in enako učinkovitih sredstev za dosego zasledovanega cilja, teža posledic posega v pravice posameznika pa tudi odtehta pomen oziroma vrednost zasledovanega cilja varstva zdravja in življenja, ki predstavlja eno najpomembnejših ustavno varovanih vrednot.

Ukrep testiranja, ki je bil v 8. členu Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 predpisan kot pogoj za uresničevanje pravice otrok do zbiranja in združevanja ter izobraževanja v prostorih osnovnih šol, je bil skladen z načelom sorazmernosti in ustavno dopusten tudi z vidika zatrjevane kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih tožnica navaja v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravica do zbiranja in združevanja po 42. členu Ustave RS, pravice otrok po 56. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Ukrep testiranja je namreč milejši od pred tem veljavnega ukrepa splošnega zaprtja šol, ukrep je primeren za dosego želenega cilja, koristi ukrepa, ki so v zaščiti javnega zdravja, pa tudi pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.

Iz ugotovitev v obravnavani zadevi ne izhaja, da bi do šolanja tožnice na domu in s tem do posega v njeno pravico do izobraževanja prišlo prav zaradi dejanja toženke. Tožnica namreč ne zatrjuje, da ji je toženka fizično ali kakorkoli drugače s pozicije oblasti preprečila vstop v šolo in ji s tem neposredno onemogočila izobraževanje v prostorih šole. Zahteva po izpolnjevanju pogoja iz predpisa oziroma golo opozorilo ravnateljice toženke na obveznost testiranja, ki jo je določal že Odlok 174/2021 kot pogoj za udeležbo otrok pri pouku v prostorih šole oziroma opozorilo na posledice, ki sledijo po predpisih, če se oseba ne podredi obveznosti testiranja (to je obveznost šolanja od doma, ki jo je določal že sklep ministra), pa sama po sebi po presoji sodišča ne moreta predstavljati dejanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za neposredni vzrok nastale posledice (to je izobraževanja tožnice na daljavo).

Izrek

I.Tožba se zavrže v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da sodišče toženi stranki prepove pogojevati vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanje znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in ji naloži, da ji mora dopustiti obiskovanje šole ter da mora izvajati in ji zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po Zakonu o osnovni šoli in po potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT.

II.Tožba se zavrne v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi, da je bila zahteva tožene stranke oziroma njene odgovorne osebe, ravnateljice A. A., po trikrat tedenskem testiranju tožeče stranke na SARS-CoV-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 oziroma pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 nezakonita in neustavna ter da je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožeče stranke iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave RS.

III.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) je pri sodišču dne 22. 11. 2021 zoper Republiko Slovenijo in zoper Osnovno šolo B. vložila tožbo v upravnem sporu. S sklepom opr. št. 353/2021-4 z dne 8. 12. 2021 je sodišče zadevo razdružilo tako, da je odločilo, da se tožba z zahtevo za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na Republiko Slovenijo, obravnava pod opr. št. II U 353/2021, tožba z zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je vložena zaradi očitanih dejanj Osnovne šole B., pa se obravnava pod opr. št. II U 369/2021.

2.V tožbi, vloženi zoper Osnovno šolo B. (toženko v tem upravnem sporu), je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi, da je zahteva toženke po trikrat tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter da krši in nedopustno posega v pravice tožnice iz 2,. 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave RS. Zahtevala je tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tožbo je tožnica vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je bila s sklepom opr. št. II U 369/2021-15 z dne 19. 1. 2022 kot neutemeljena zavrnjena.

3.V tožbi tožnica navaja, da je Vlada RS z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 s spremembami; v nadaljevanju: Odlok 174/2021) domnevno z namenom omejevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 določila pogoje prebolevnosti, cepljenja ali testiranja (v nadaljevanju: pogoj PCT) (2. člen Odloka 174/2021). Za učence osnovne šole je bilo za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa določeno samotestiranje s testi HAG, pri čemer je bilo določeno, da se samotestiranje opravi v zavodu pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj (prvi odstavek 8. člena Odloka 174/2021). Na virus SARS-CoV-2 so se bili tako trikrat tedensko dolžni testirati (šesti odstavek 8. člena Odloka 174/2021) izključno zdravi otroci brez akutne okužbe dihal ali prebavil (IV. člen Protokola Ministrstva za zdravje). Odklonitev soglasja staršev za izvajanje testiranja je imelo za posledico popolno prepoved izobraževanja. Šola je namreč otrokom, katerih starši niso podali soglasja za testiranje, pisno prepovedala vstop v šolo ter jih za čas prepovedi zbiranja v prostorih šole napotila na izobraževanje na daljavo. Otroci se torej brez pisnega soglasja staršev za izvajanje testiranja niso smeli udeleževati osnovnošolskega izobraževanja v prostorih šole. V času šolanja otrok od doma oziroma v času njegove izolacije se proces izobraževanja sploh ni izvajal.

4.Kot pojasnjuje tožnica, je bila ob vložitvi tožbe stara 9 let, obiskovala pa je četrti razred Osnovne šole B. Na podlagi določb Odloka 174/2021, Sklepa Ministrstva za vzgojo in izobraževanje o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, navodil ministrstva ter neposrednih dejanj in zapovedi Osnovne šole B. je bila prisiljena podrediti se nezakonitemu ter neustavnemu testiranju, v kolikor se je želela izogniti izolaciji in obiskovati pouk v prostorih šole. Z navedenimi akti in zapovedjo Osnovne šole B. kot neposrednim dejanjem prisile je bilo poseženo v njene pravice, s tem pa so bile kršene tudi določbe 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., 57. člena Ustave RS.

5.Tožnica v nadaljevanju tožbe pojasnjuje, zakaj meni, da je zahteva po obveznem testiranju neustavna. Kot navaja, gre za povsem arbitraren ukrep brez sleherne strokovne podlage in brez dokazanega učinka na širjenje oziroma obvladovanje epidemije COVID-19. Glede samotestiranja s HAG testi meni, da predstavlja izjemno invazivno in agresivno metodo, ki lahko povzroči poškodbe nosne sluznice in krvavitve.

6.Toženka se v odgovoru na tožbo zavzema za to, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Kot navaja, čeprav tožnica zatrjuje, da Odloka 174/2021, Sklepa Ministrstva za vzgojo in izobraževanje o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, Okrožnice tega ministrstva z dne 12. 11. 2021 in Dodatnih pojasnil k okrožnici z dne 16. 11. 2021 ne izpodbija kot neustavnih oziroma nezakonitih, ampak nasprotuje posegu teh aktov v njene ustavne pravice, ta okoliščina ne spremeni dejstva, da vprašanje zakonitosti oziroma ustavnosti splošnega akta ne more biti predmet presoje pred upravnim sodiščem. Ker navedeni akti ne predstavljajo posamičnih aktov, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, tudi tožba po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) po njenem mnenju ni dopustna.

7.Toženka ob tem še opozarja, da je opredelitev spornega dejanja po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 obvezen sestavni del tožbe v kvazi-upravnem sporu in da tožnica v obravnavi zadevi tega dejanja, ki naj bi pomenilo poseg v ustavne pravice, ni določno navedla, zaradi česar bi bilo treba po njenem mnenju tožbo tudi iz tega razloga kot nedopustno zavreči.

8.V nadaljevanju odgovora na tožbo toženka pojasnjuje, da je temeljil Odlok 174/2021 na določbah 4., 32. in 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB), ki Vlado RS pooblaščajo, da zaradi varstva zdravja in življenja sprejme ustrezne ukrepe, ki preprečujejo širjenje nalezljivih bolezni, kakršna je bolezen COVID-19. Te določbe predstavljajo podlago za ukrep omejitve pravice do zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Pravno podlago za ukrep izobraževanja na daljavo pa je predstavljal 104. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP), ki je določal, da se z izobraževanjem na daljavo dosegajo realizacija ur in cilji, določeni z vzgojno-izobraževalnimi in študijskimi programi. Prepoved zbiranja ljudi v šolah ter posledično izobraževanje na daljavo sta po mnenju toženke nujna začasna ukrepa, ki zasledujeta komplementarna cilja, to je omejitev širjenja nalezljive bolezni ob zagotovitvi nadaljnjega izobraževanja učencev.

9.Čeprav po mnenju toženke ni sporno, da izobraževanje na daljavo ni in tudi ne more biti enako izobraževanju v razredu, zgolj drugačna oblika izobraževanja ne pomeni nezakonitega posega v pravico do izobraževanja. Izobraževanje na daljavo namreč izvaja ustrezno strokovno usposobljen kader, pri izobraževanju pa se izvajajo vsi sprejeti učni načrti, kar učencem omogoča, da dosežejo potrebne standarde znanja.

10.Odločitve o izobraževanju na daljavo ni sprejela toženka, saj je prepoved zbiranja učencev v prostorih šole, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT niti s samotestiranjem, določil že Odlok 174/2021. Šola je bila zgolj zavezana poskrbeti za izvajanje predpisanih ukrepov in za organizacijo izobraževanja na daljavo tistih učencev, ki predpisanih pogojev za udeležbo pri pouku v šoli niso izpolnjevali.

11.Zdravstvena stroka, ki se zaveda, da je tako z vidika izobraževanja kot tudi socializacije za otroke najustrezneje, da se izobražujejo v šoli, je zato Vladi Republike Slovenije predlagala ukrepa nošenja mask ter samotestiranja učencev, ki predstavljata bistveno milejša posega v pravice otrok kot ukrep splošnega zaprtja šol.

12.V nadaljevanju odgovora na tožbo toženka zanika očitek tožnice o invazivnosti in agresivnosti ter arbitratnosti ukrepa samotestiranja in pojasnjuje njegov pomen z vidika odkrivanja ter obvladovanja širjenja okužb z virusom COVID-19 med prebivalstvom ob hkratnem odprtju šol.

13.V vlogi z dne 5. 1. 2022 tožnica pojasnjuje, da izpodbija ravnanje toženke, s katerim ji je bilo onemogočeno izobraževanje in poseženo v njene ustavne pravice. Takšno ravnanje je po 4. členu ZUS-1 lahko predmet sodne presoje v upravnem sporu. Vztraja, da ji je toženka prepovedala izobraževanje brez ustrezne pravne podlage zgolj zato, ker se ni želela samotestirati. Zahteva po testiranju zdravih in necepljenih oseb predstavlja po njenem mnenju nedopustno diskriminacijo. Prepoved izobraževanja oziroma pogojevanje izobraževanja z nenehnim testiranjem pa, kot navaja, tudi ni skladna z zahtevami strogega testa sorazmernosti. Navaja še, da učencem v času izobraževanja na daljavo ni bilo zagotovljeno podajanje snovi preko interneta in tudi ne preverjanje oziroma ocenjevanje znanja. Zanje je bilo predvideno le samostojno obiskovanje spletnih učilnic (brez prisotnosti učiteljev) in domače naloge. Za doma šolajoče se otroke tako ni bilo predvideno doseganje nobenih izobrazbenih standardov, njihova pravica do izobraževanja ter usposabljanja za delo v družbi pa je bila s tem popolnoma izvotljena. Stališče, da pomeni izobraževanje na daljavo poseg v pravico do izobraževanja in usposabljanja, je v odločbi št. U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 zavzelo tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije.

14.V vlogi z dne 3. 2. 2022 toženka pojasnjuje razliko v načinu izvajanja PCR testiranja in samotestiranja ter poudarja, da je bilo v šolah z Odlokom 174/2021 zbiranje prepovedano le tistim otrokom, katerih starši niso privolili v samotestiranje otrok. Toženka ob tem še dodaja, da se je s starši tožnice zaradi njihovega nasprotovanja samotestiranju dogovorila, da so tožnico pod nadzorom ravnateljice ob dogovorjenih dnevih pred vstopom v šolo testirali kar starši sami.

15.V vlogi z dne 2. 2. 2022 je tožnica razširila tožbeni zahtevek tako, da je poleg ugotovitvenega zahtevka zahtevala še, da sodišče toženki prepove pogojevati vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanje znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in ji naloži, da ji mora dopustiti obiskovanje šole ter da mora izvajati in ji zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po Zakonu o osnovni šoli in po potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. V zvezi s tako razširjenim tožbenim zahtevkom je tožnica sodišču predlagala tudi izdajo začasne odredbe, o čemer je Upravno sodišče Republike Slovenije odločilo s sklepom opr. št. II U 369/2021-23 z dne 25. 3. 2022, s katerim je zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe kot nedopustno zavrglo.

16.V vlogi z dne 16. 2. 2022 toženka nasprotuje razširitvi tožbenega zahtevka, ki po njenem mnenju predstavlja spremembo tožbe v smislu 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu. Ker spremembe tožbe ne utemeljujejo po vložitvi tožbe nastale spremenjene okoliščine zadeve, toženka sodišču predlaga, da spremembe ne dovoli. Kot še dodaja, tudi ne držijo pavšalne in povsem neizkazane navedbe tožnice o neizvajanju izobraževanja na daljavo in neocenjevanju otrok, ki se šolajo od doma. V zvezi s tem še pojasnjuje, da vse šole po Sloveniji nimajo enakih pogojev za izvajanje izobraževanja na daljavo, zato to obliko izobraževanja vršijo po svojih zmožnostih, a v okviru zakonskih določil. Ker tožnica pouk obiskuje v šoli, ji pravica do vzgoje in izobraževanja tudi iz tega razloga po mnenju toženke ni bila kršena.

17.V vlogi z dne 5. 3. 2024 tožnica ponavlja trditve o arbitrarnosti pa tudi nepotrebnosti in neučinkovitosti ukrepa samotestiranja kot pogoja za izobraževanje otrok v prostorih šole.

18.V vlogi z dne 19. 4. 2022 toženka sodišče obvešča, da je dne 21. 2. 2022 začel veljati Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 22/22 z dne 19. 2. 2022; v nadaljevanju: Odlok 22/2022), ki za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela pogoja PCT ne določa več, kar pomeni, da je tožnici od dne 21. 2. 2022 dalje omogočeno obiskovanje pouka v prostorih šole brez samotestiranja. Ker torej prepoved zbiranja v šolah za učence, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, ne velja več, je odpadla tudi pravna podlaga za izvajanje izobraževanja na daljavo. Tožnica, ki lahko od uveljavitve navedenega odloka dalje obiskuje pouk v prostorih osnovne šole, kar je sicer izvajala tudi že prej, po mnenju toženke od tega dne dalje ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka, saj se njen pravni položaj, četudi bi bilo v tem delu tožbi ugodeno, ne more več izboljšati. Toženka se ob tem sklicuje še na odločbo št. U-I-793/21-13 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, v kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je bil ukrep testiranja zaradi zaščite pred širjenjem nalezljive bolezni COVID-19 ustavno dopusten.

19.V vlogi z dne 26. 4. 2022 tožnica pojasnjuje svoj pravni interes za vztrajanje pri ugotovitvenem tožbenem zahtevku, ki ga je v vlogi z dne 2. 8. 2023 po pozivu sodišča popravila tako, da zahteva, naj sodišče ugotovi, da je bila zahteva toženke oziroma njene odgovorne osebe, ravnateljice A. A., po trikrat tedenskem testiranju tožeče stranke na SARS-CoV-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 oziroma pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 nezakonita in neustavna ter da je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožeče stranke iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave RS. Ob tem pojasnjuje, da je toženka očetu tožnice posredovala obrazec za podajo soglasja za testiranje otroka, oče tožnice pa je v dopisu z dne 16. 11. 2021 izdajo soglasja za testiranje otroka odklonil. Naslednji dan, to je dne 17. 11. 2021, je oče tožnico pripeljal v šolo, čez slabih 10 minut pa je prejel klic ravnateljice A. A., naj pride po otroka, ker ta brez pisnega soglasja staršev pouka v prostorih šole ne sme obiskovati. Z opisanim ravnanjem ravnateljice je bil tožnici od dne 17. 11. 2021 dalje onemogočen vstop v šolo in izobraževanje brez podpisanega soglasja za testiranje. Tožnica se je od tega dne dalje šolala od doma na daljavo. Zaradi neustreznega oziroma pomanjkljivega izvajanja izobraževalnega programa oziroma zaradi njegovega pogojevanja z zahtevo po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma z zahtevo po testiranju, je bilo poseženo v njeno pravico do izobraževanja.

20.V vlogi z dne 4. 9. 2023 toženka navaja, da šola pri izvajanju obveznosti vsakokrat veljavnega odloka ni delovala oblastno in da je učence in njihove starše o obveznostih, ki jih je določal že odlok, zgolj obveščala oziroma jih nanje opozarjala. Pri izvajanju odlokov je bila toženka tudi sama zavezanka in kot taka podvržena sankcijam, kar izhaja tudi iz upravno sodne prakse, ki jo tožnica navaja v vlogi.

21.V vlogi z dne 13. 12. 2023 tožnica nasprotuje trditvi toženke, da dejanj šole ni mogoče šteti za oblastna. Takšno stališče namreč izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023, ki je spremenilo dotedanjo upravno sodno prakso. Navaja še, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije pogoj testiranja doslej presojalo le v zvezi s posegi v 32., 35., 51., 54. in 74. člen Ustave RS, ni pa še presojalo dopustnosti pogoja testiranja v zvezi s pravico otrok kot najranljivejše skupine prebivalstva do izobraževanja po 57. členu Ustave RS.

22.V vlogi z dne 21. 3. 2024 toženka poudarja, da vsak poseg v človekove pravice ali temeljne svoboščine sam po sebi še ni ustavno nedopusten in da je stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. U-I-793/21-13 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 mogoče uporabiti tudi v obravnavani zadevi, čeprav se sodišče v tej zadevi s vprašanjem dopustnosti samotestiranja v šolah ni izrecno ukvarjalo.

23.V vlogi z dne 19. 4. 2024 tožnica na poziv sodišča, naj pojasni svoj pravni interes za vztrajanje pri dajatvenem delu tožbenega zahtevka ter naj natančno navede obdobje, v katerem se je šolala od doma, odgovarja, da je dajatveni del zahtevka postavila v času, ko je bil Odlok 174/2021, ki je določal obveznost testiranja, še v veljavi. Dejstvo, da je s sprejetjem Odloka 22/2022 prenehala veljavnost pred tem veljavnega Odloka 174/2021, v posledici česar je odpadel pravni interes, tako ne izvira iz njene sfere. Tožnica nadalje pojasnjuje, da se je od doma na daljavo šolala le prvi teden, kasneje pa se je nezakoniti zahtevi toženke po samotestiranju podredila in se je šolala v razredu. To dejstvo pa za odločitev po njenem mnenju niti ni pomembno, saj predstavlja pogojevanje izobraževanja s testiranjem po njenem mnenju že samo po sebi kršitev ustavnih pravic ne glede na to, ali se je zahtevi otrok podredil ali ne.

24.V vlogi z dne 17. 5. 2024 toženka nasprotuje pavšalnemu očitku tožnice, da se v času epidemije COVID-19 izobraževanje na daljavo ni izvajalo ter pojasnjuje, na kakšen način je bilo izobraževanje v skladu s Sklepom o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Ur. l. RS, št. 138/21) v tem času organizirano (preko e-pošte in platforme MS Teams). Ob tem še dodaja, da je tožnica, razen v času od 17. 11. 2021 do 19. 11. 2021, ko se je ob uporabi aplikacije MS Teams tri dni šolala na daljavo, vse skozi redno obiskovala pouk ter se ob prisotnosti staršev in ravnateljice pred vstopom v šolo tudi redno samotestirala. Glede na navedeno po mnenju toženke v pravico do izobraževanja tožnice ni bilo poseženo.

25.V vlogi z dne 17. 6. 2024 tožnica navaja, da ni sporno, da se je dne 22. 11. 2021 vrnila v šolo in se podredila zahtevi toženke po samotestiranju. Ob tem vztraja, da je bilo pogojevanje udeležbe otrok pri pouku v šoli z izpolnjevanjem PCT pogoja nezakonito. S preprečevanjem oziroma omejevanjem pravice do izobraževanja je bilo po njenem mnenju poseženo v njene osebnostne pravice, to je v pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) in v nedotakljivost duševne celovitosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS).

K točki I izreka

26.Tožba v dajatvenem delu zahtevka ni dopustna.

27.Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2022 poleg v tožbi postavljenega ugotovitvenega zahtevka uveljavljala še dajatveni tožbeni zahtevek, za katerega pa sodišče ugotavlja (ne da bi se spuščalo v presojo, ali so po prvem odstavku 185. člena ZPP podani razlogi za dovolitev spremembe tožbe1), da zanj tožnica ne izkazuje več pravnega interesa. Z dajatvenim tožbenim zahtevkom, ki ga je tožnica postavila v času veljavnosti Odloka 174/2021, ki je za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa določal obveznost testiranja s HAG testi, tožnica od sodišča zahteva, naj toženki prepove pogojevati vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanje znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in naj toženki naloži, da ji mora dopustiti obiskovanje šole ter da mora izvajati in ji zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po Zakonu o osnovni šoli in po potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT.

28.Vsakdo, ki v upravnem sporu s tožbo zahteva varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati za to pravni interes, kar je ena od pozitivnih procesnih predpostavk, ki morajo biti podane za obravnavo tožbe po vsebini. Pravni interes tožnik izkaže, če iz okoliščin zadeve izhaja, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Če tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo ne more doseči, nima (več) pravnega interesa za sodno varstvo, saj morebitni uspeh v upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja.2 Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na obstoj pravnega interesa pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da je treba tožbo kot nedopustno zavreči tudi v primeru, ko je pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe oziroma ob postaviti tožbenega zahtevka, a je kasneje ta interes zaradi določenih razlogov (npr. zaradi spremenjenih okoliščin, lahko pa tudi zaradi spremembe pravnega predpisa) odpadel.3 Namen navedenega pravila je, da se iz nadaljnje vsebinske obravnave izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika.

29.Sodišče ugotavlja, da je bil dne 19. 2. 2022 v Uradnem listu RS, št. 22/2022 objavljen Odlok 22/2022, ki je začel veljati dne 21. 2. 2022 (16. člen), v katerem je bilo tudi določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka 174/2021 (15. člen). Odlok 22/2022 (niti katerikoli drug predpis) samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa v šolah ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožnici dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Tožnica, ki lahko od tega dne dalje šolo obiskuje brez izpolnjevanja pogoja PCT oziroma brez samotestiranja, ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka. Stanje, ki ga je tožnica želela doseči s sodbo, je bilo namreč doseženo že s sprejetjem Odloka 22/2022, ki je razveljavil Odlok 174/2021.4

30.Zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja po tretji alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 je mogoče uveljavljati le v primeru, ko zatrjevani poseg v človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino še zmeraj traja, v obravnavani zadevi pa je ta poseg, kot že obrazloženo, zaradi prenehanja veljavnosti Odloka 22/2022, prenehal. Zato je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v dajatvenem delu zahtevka zavrglo brez vsebinske obravnave.

K točki II izreka

31.Tožba v ugotovitvenem delu zahtevka, ki se nanaša na zahtevo po trikrat tedenskem testiranju tožnice, ni utemeljena.

32.V vlogi z dne 2. 8. 2023 je tožnica v tožbi postavljeni zahtevek, s katerim zahteva od sodišča ugotovitev, da je bilo z dejanjem toženke nezakonito poseženo v njene človekove pravice, na poziv sodišča, poslan v okviru materialnega procesnega vodstva, popravila oziroma podrobneje opredelila tako, da je navedla nezakonito dejanje (zahtevo toženke po trikrat tedenskem testiranju), čas, ko naj bi bilo dejanje storjeno (od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022) in organ (Osnovna šola B.) oziroma uradno osebo (ravnateljica osnovne šole), ki je očitano dejanje storila, navedla pa je tudi človekove pravice (iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave RS), v katere naj bi ji bilo z nezakonito zahtevo toženke poseženo. S tem je tožnica navedla vse obvezne sestavine tožbe, vložene zaradi kršitve človekovih pravic, ki jih določa tretji odstavek 30. člena ZUS-1, v zadostni meri pa je opredelila tudi tožbeni zahtevek, ki je po presoji sodišča sposoben vsebinske obravnave.

33.Tožnica je tožbeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev nezakonitega ravnanja toženke, utemeljila na določbi 4. člena ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko zahteva odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta (prva alineja), ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (druga alineja), prepoved nadaljevanja dejanja (tretja alineja) in odprava posledic dejanja (četrta alineja).

34.Oseba, ki pred sodiščem zatrjuje, da je do posega v njene pravice prišlo z dejanjem organa, mora v tožbi navesti razloge za nezakonitost očitanega dejanja, izkazati pa mora tudi, da je imelo prav to dejanje za posledico poseg v njene človekove pravice in temeljne svoboščine.

35.Po zatrjevanju tožnice je do posega v njene ustavne pravice prišlo zaradi zahteve toženke po trikrat tedenskem testiranju, čemur pa toženka nasprotuje in navaja, da očitano ravnanje osnovne šole, ki pomeni le izvršitev v predpisih določene obveznosti, po sodni praksi, na katero se sklicuje, ne pomeni oblastnega odločanja, zaradi česar upravni spor v obravnavani zadevi po njenem mnenju ne more biti dopusten.

36.Glede navedenega sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 zavzelo stališče, da so osnovne šole kot izvajalke javne službe dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja, in da je treba učencu v primeru, če v to razmerje, ki je javnopravne narave, šole posežejo enostransko s položaja moči in odklonijo izobraževanje v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, zagotoviti varstvo v upravnem sporu. Takšno ravnanje šole je po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oblastno in s tem lahko tudi predmet sodne presoje v upravnem sporu. S tem stališčem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izrecno odstopilo od svoje dotedanje prakse (na katero se sklicuje toženka), v skladu s katero je štelo, da osnovne šole (razen v primerih iz 60.a člena ZOsn) niso oblastveni organi in da zato s svojimi dejanji ne morejo posegati v pravice in svoboščine posameznikov smislu 4. člena ZUS-1. Tožnici je zato sodno varstvo zoper zatrjevane kršitve, ki naj bi jih zagrešila osnovna šola, zagotovljeno v upravnem sporu.

37.Ugotovitveni zahtevek v obravnavani zadevi temelji na nestrinjanju tožnice z določbo 8. člena Odloka 174/2021, ki je učencem osnovnih šol, ki niso izpolnjevali PCT pogoja in katerih zakoniti zastopniki niso predhodno pisno privolili v trikrat tedensko testiranje otrok s HAG testi zaradi izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, začasno prepovedal zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, določil pa je tudi, da se ti učenci v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, izobražujejo na daljavo. Možnost, da se vzgojno-izobraževalno delo na podlagi sprejetega sklepa ministra za izobraževanje z učenci v osnovnih šolah organizira v obliki izobraževanja na daljavo, pa je določil tudi prvi odstavek 104. člena ZZUOOP. Navedeno obliko izobraževanja je zakon predvidel za primer, ko bi se tak način izobraževanja izkazal za potrebnega za dosego želenega cilja, to je za omilitev in odpravo posledic COVID-19.

38.Po mnenju tožnice je pomenil z Odlokom 174/2021 predpisani ukrep testiranja zdravih otrok s testi HAG grob, nepotreben in prekomeren poseg v človeško telo in dostojanstvo (34. in 35. člen Ustave RS), po njenem mnenju pa je tudi omejeval oziroma onemogočal v ustavi zagotovljeno pravico tožnice do izobraževanja (57. člen Ustave RS).

39.Namen Odloka 174/2021 je bil preprečiti ponovne izbruhe in širjenje okužb ter zmanjšanje števila težjih potekov nalezljive bolezni COVID-19. V ta namen je odlok začasno določal različne ukrepe in z njimi povezane pogoje. Zaradi varstva zdravja in življenja ljudi je med drugim za večino področij življenja v družbi in za širok krog naslovnikov določil pogoj PCT. Kot pogoj za udeležbo osnovnošolskih otrok pri vzgojno-izobraževalnem programu v prostorih šole pa je v 8. členu določil pogoj trikrat tedenskega testiranja s testi HAG za samotestiranje, ki se je izvajalo ob predhodnem pisnem soglasju zakonitih zastopnikov otroka in pod nadzorom osebe, ki jo je določil ravnatelj.

40.Pogoj PCT (2. člen Odloka 174/2021) in dolžnost testiranja učencev osnovnih šol in dijakov s testi HAG za samotestiranje (8. člen Odloka 174/2021) sta bila z Odlokom 174/2021 Vlade RS, ki je temeljil na določbah ZNB (4., 31., 32., 39. člen), predpisana za dejavnosti, ki pomenijo zbiranje večjega števila ljudi in posledično predstavljajo povečano tveganje za širjenje virusa, oziroma za dejavnosti, katerih narava izvajanja že sama po sebi pomeni večje tveganje za širjenje okužb. Zaradi varovanja javnega zdravja in življenj, torej ciljev, ki so v javnem interesu, je bilo med drugim tudi v prostorih osnovnih šol začasno omejeno oziroma prepovedano gibanje tistih otrok, ki niso izpolnjevali pogoja PCT oziroma katerih starši niso privolili v njihovo testiranje s testi HAG. Za te otroke je bilo začasno na podlagi 104. člena ZZUOOP ter 8. člena Odloka 174/2021 s sklepom ministra izobraževanje začasno predvideno v obliki izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela od doma.

41.V obravnavani zadevi med strankama ni spora o tem, da se je v obdobju, navedenem v tožbenem zahtevku (v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022) zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja oziroma zaradi neprivolitve njenih staršev v samotestiranje s testi HAG, tožnica na daljavo od doma izobraževala le prvi teden, torej od srede, dne 17. 11. 2021 do petka, dne 19. 11. 2021, nato pa je od ponedeljka, dne 22. 11. 2021 do dneva začetka veljavnosti Odloka 22/2022, (potem, ko so njeni starši privolili v samotestiranje) svoje izobraževanje nadaljevala v prostorih osnovne šole.

42.Glede trditev tožnice o arbitrarnosti in nepotrebnosti ukrepa testiranja kot pogoja za izobraževanje otrok v prostorih šol sodišče pojasnjuje, da je skladnost pogoja PCT z določbami Ustave RS (med drugim tudi z vidika skladnosti pogoja testiranja z zahtevo po svobodi gibanja in varstvu telesne integritete) v odločbi št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 presojalo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je zavzelo stališče, da testiranje, ki je pogoj za to, da se lahko posameznik svobodno giba, in ki ga izvajajo strokovne osebe pooblaščenega izvajalca, in s katerim se s posebnim pripomočkom poseže v nosno-žrelno odprtino v telesu posameznika, sicer pomeni poseg v pravico do svobode gibanja posameznika iz prvega odstavka 32. člena Ustave RS in v pravico do telesne integritete iz 35. člena Ustave RS, vendar je po presoji sodišča ta ukrep, ki je utemeljen na določbah ZNB in je po mnenju stroke tudi dokaj neinvaziven, saj ne pomeni posebnega tveganja za posameznika, dopusten z vidika temeljnega ustavnega načela sorazmernosti (2. člen Ustave RS). Kot je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, zasleduje namreč začasni ukrep testiranja ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep pa je po mnenju sodišča tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja ter sorazmeren v ožjem smislu. Primeren je zato, ker se z njim preprečuje dostop oseb, ki so lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri različnih dejavnostih (tudi pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih v prostorih šol), s tem pa se posledično preprečuje tudi širjenje nalezljive bolezni in zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. Ukrep testiranja je nujen, ker na voljo ni drugih, milejših in enako učinkovitih sredstev za dosego zasledovanega cilja, teža posledic posega v pravice posameznika pa po presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije tudi odtehta pomen oziroma vrednost zasledovanega cilja varstva zdravja in življenja, ki predstavlja eno najpomembnejših ustavno varovanih vrednot.

43.Ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo na testiranje s PCR testi, veljajo smiselno tudi za ukrep samotestiranja s testi HAG iz 8. člena Odloka 174/2021, ki je z vidika načina izvedbe (odvzem brisa s palčko iz nosno-žrelne odprtine) ter namena, ki ga zasleduje (pravočasno odkrivanje okužb ter zamejitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19), podoben ukrepu testiranja s PCR testi, saj se z njegovo izvedbo (tako kot s PCR testiranjem) na podlagi zahteve, določene v predpisu, pod nadzorom druge osebe, posega v telesno integriteto posameznika. Razlika med testoma je predvsem v zanesljivosti dobljenega rezultata testiranja ter v osebi, ki test opravlja (v primeru PCT testa je to ustrezno usposobljena oseba zdravstvene stroke, v primeru testiranja s HAG testi pa je to kar testirana oseba sama oziroma otrok, ki je bil po Odloku 174/2021 dolžan test opraviti pod nadzorom osebe, ki jo je določil ravnatelj).

44.Ukrep testiranja, ki je bil v 8. členu Odloka 174/2021 predpisan kot pogoj za uresničevanje pravice otrok do zbiranja in združevanja ter izobraževanja v prostorih osnovnih šol, je bil kot skladen z načelom sorazmernosti po presoji sodišča ustavno dopusten tudi z vidika zatrjevane kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih tožnica navaja v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravica do zbiranja in združevanja po 42. členu Ustave RS, pravice otrok po 56. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Ukrep testiranja je namreč milejši od pred tem veljavnega ukrepa splošnega zaprtja šol, ukrep je primeren za dosego želenega cilja, koristi ukrepa, ki so v zaščiti javnega zdravja, pa tudi pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika, kot je to v odločbi št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije.

45.Z Odlokom 174/2021 predpisani ukrep samotestiranja otrok pa po presoji sodišča ni bil diskriminatoren in s tem tudi ne v nasprotju s 14. členom Ustave RS, saj je veljal za vse šolajoče se otroke, ki niso izpolnjevali pogoja PCT (deveti odstavek 8. člena Odloka 174/2021), to je niso preboleli COVID-19 ter tudi niso bili cepljeni oziroma testirani s testi PCR (2. člen Odloka 174/2021). Za različno obravnavo otrok, ki niso oziroma so izpolnjevali PCT pogoj, pa je tudi obstajal opravičljiv razlog v javnem interesu. Prebolevniki in cepljeni ter testirani s testi PCR so namreč po takratni oceni zdravstvene stroke predstavljali manjše tveganje za prenos okužb z virusom COVID-19 kot posamezniki, ki pogoja PCT niso izpolnjevali.

46.Glede očitka v tožbi, da je bilo z zahtevo toženke po trikrat tedenskem testiranju ter s šolanjem na daljavo tistih otrok, katerih starši se zahtevi po testiranju niso podredili, poseženo v pravico tožnice do izobrazbe in šolanja iz 57. člena Ustave RS, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo v navedeno pravico tožnice zaradi šolanja na daljavo v času od 17. 11. 2021 do 19. 11. 2021 dejansko poseženo že s Sklepom za izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, s katerim je minister izobraževanje na domu na podlagi pooblastila iz 104. člena ZZUOOP odredil za tiste otroke, ki pogoja PCT niso izpolnjevali in katerih starši skladno z določbo 8. člena Odloka 174/2021 niso privolili v alternativni milejši in enako učinkovit ter s tem ustavnodopusten ukrep samotestiranja, ki je bil zaradi varstva javnega zdravja določen kot pogoj za dovolitev zbiranja in izobraževanja otrok v prostorih šol. Iz ugotovitev v obravnavani zadevi ne izhaja, da bi do šolanja tožnice na domu in s tem do posega v njeno pravico do izobraževanja prišlo prav zaradi dejanja toženke. Tožnica namreč ne zatrjuje, da ji je toženka fizično ali kakorkoli drugače s pozicije oblasti preprečila vstop v šolo in ji s tem neposredno onemogočila izobraževanje v prostorih šole. Zahteva po izpolnjevanju pogoja iz predpisa oziroma golo opozorilo ravnateljice toženke na obveznost testiranja, ki jo je določal že Odlok 174/2021 kot pogoj za udeležbo otrok pri pouku v prostorih šole oziroma opozorilo na posledice, ki sledijo po predpisih, če se oseba ne podredi obveznosti testiranja (to je obveznost šolanja od doma, ki jo je določal že sklep ministra), pa sama po sebi po presoji sodišča ne moreta predstavljati dejanja, ki bi ga bilo mogoče šteti kot neposredni vzrok nastale posledice (to je izobraževanje tožnice na daljavo). Takšnega dejanja ne predstavlja niti poziv ravnateljice očetu tožnice dne 17. 11. 2021, naj pride v šolo po otroka, ker ta ne izpolnjuje pogoja PCT, določenega v Odloku 174/2021, ki mu je oče tožnice kljub možnosti izbire milejšega ukrepa, ki je bil na voljo, sledil. Toženki zato ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem glede na okoliščine obravnavane zadeve kakorkoli posegla v ustavi zagotovljene pravice tožnice v smislu določbe 4. člena ZUS-1. Izobraževanje tožnice na daljavo tako ni bilo posledica ravnanja toženke ampak veljavnih predpisov in odločitve staršev tožnice, ki so z zavrnitvijo soglasja za njeno testiranje zavrnili možnost izobraževanja tožnice v prostorih šole.

47.Upoštevaje obrazloženo sodišče zaključuje, da tožba v ugotovitvenem delu zahtevka ni utemeljena, zaradi česar je sodišče tožbo v tem delu ob smiselni uporabi prvega odstavka 63.člena ZUS-1 zavrnilo.

48.Na poziv sodišča sta stranki v postopku izrazili strinjanje, da sodišče v zadevi odloči brez opravljene glavne obravnave. Toženka je podajo soglasja pogojevala s tem, da sodišče kot nesporno med strankama ugotovi, da se je tožnica preko spletnih aplikacij od doma izobraževala v času od 17. 11. 2021 do 21. 11. 2021 in da se je nato dne 22. 11. 2021 zahtevi po testiranju s testi HAG podredila in je od tega dne dalje izobraževanje nadaljevala v prostorih šole. Ker je tožnica v vlogi z dne 17. 6. 2024 potrdila, da navedena dejstva zanjo niso sporna, je sodišče o vloženi tožbi na podlagi določbe pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez opravljene glavne obravnave na podlagi pisnih vlog strank ter predloženih listinskih dokazil.

K točki III izreka

49.Tožnica je v tožbi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbo deloma zavrglo, deloma pa zavrnilo, tožnica ni upravičena do povračila zahtevanih stroškov postopka upravnega spora na prvi stopnji. Pravno podlago za takšno odločitev predstavlja določba četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri nosi tožnik svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

-------------------------------

1V primeru, ko toženka po prejemu tožbe nasprotuje spremembi tožbe s postavitvijo drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP), je sprememba tožbe po prvem odstavku 185. člena ZPP mogoča, če jo dovoli sodišče, ki v posameznem primeru presodi, da bi bila dovolitev spremembe glede na vsebino zahtevka smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Če sodišče ugotovi, da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za zahtevek, s katerim spreminja tožbo, zahtevek zavrže, ne da bi v primeru, ko toženka spremembi nasprotuje, pred tem presojalo, ali bi dovolitev spremembe po vsebini lahko dokončno razrešila med strankama sporno pravno razmerje.

2Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 36. členu, stran 243.

3Več o tem dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Wedam Lukić in Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 181. členu.

4Sklep UPRS opr. št. I U 290/2022 z dne 14. 3. 2022.

5Sklep VSRS opr. št. I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023, 8. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

6Odločba USRS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, 32. točka obrazložitve.

7Tovrstna oblika izobraževanja na daljavo otrok, ki niso izpolnjevali pogoja PCT oziroma katerih starši niso privolili v samotestiranje, je predstavljala po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije omilitev splošnega ukrepa začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah (odločba št. U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021, 35. točka obrazložitve).

8ZNB Vlado RS v prvem odstavku 39. členu pooblašča za sprejem potrebnih ukrepov za preprečitev ali omejitve širjenja nalezljivih bolezni, kakršna je tudi bolezen COVID-19. S temi ukrepi, med katere sodijo tudi obvezni zdravstveno higienski pregledi (npr. testiranje), ki se lahko odredijo tudi za zdrave osebe, lahko Vlada RS zaradi zaščite zdravja in življenja ljudi tudi poseže v človekove pravice, če širjenja nalezljivih bolezni ni mogoče preprečiti drugače (odločba USRS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, točke od 54 do 57 obrazložitve).

9Odločba USRS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, 66. točka obrazložitve.

10Odločba USRS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, točke od 62 do 67 obrazložitve.

11Da so stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, zavzeta v zvezi s skladnostjo ureditve PCR testiranja z načelom legalitete (odločbi št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 in št. U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022), uporabljiva tudi pri presoji ustavne skladnosti ukrepa samotestiranja s testi HAG, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega soidšča Republike Slovenije št. U-I.821/21 z dne 22. 9. 2022, 8. točka obrazložitve.

12Z odločbo št. U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pomeni določba 104. člena ZZUOOP, ker daje ministru za izobraževanje preširoko polje proste presoje v zvezi z odreditvijo ukrepa šolanja na daljavo, poseg v pravici iz drugega odstavka 52. člena ter prvega odstavka 57. člena Ustave RS, kot takšna pa je tudi v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS. Ker pa bi z razveljavitvijo navedene določbe odpadla zakonska podlaga za odreditev šolanja na daljavo v primeru ponovne začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah, kar bi lahko privedlo še do hujšega posega v človekovi pravici do izobraževanja ter izobraževanja in usposabljanja, je sodišče zgolj ugotovilo neustavnost določbe, kolikor se nanaša na osnovne šole ter na šole in vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami, zakonske določbe pa ni razveljavilo, pač pa jo je do odprave ugotovljenega neskladja pustilo v veljavi (34. in 35. točka obrazložitve).

13Tako tudi VSRS opr. št. I Up 149/2022 z dne 28. 9. 2022, opomba št. 2.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) - člen 8

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.