Jedro

Po oceni sodišča je tožena stranka dodatno strokovno delo tožnika vrednotila v skladu s predloženimi dokazi in v skladu s Pravilnikom. Z dopisom je tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami in ga pozvala, da vlogo dopolni z manjkajočimi dokazi za izjemno napredovanje v naziv svetnik. Tožnik je vlogo dopolnil z dodatnimi dokazi, vendar je po oceni sodišča tožena stranka pravilno navedla, da s predloženimi dokazni ni zadostil zahtevi po dopolnitvi manjkajočih dokazov, s katerimi bi izkazal manjkajoče število točk.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnika v naziv svetnik, ki ga je vložila ravnateljica Osnovne šole A, kraj B, oseba AA dne 10. 5. 2001. V obrazložitvi navaja, da je pri pregledu predloga in dokazil, ki so bila priložena, ugotovila, da tožnik ob vložitvi predloga za izjemno napredovanje v naziv svetnik, ni izpolnil vseh predpisanih pogojev, ki jih zahteva 13. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovljeno je bilo, da ima univerzitetno izobrazbo, da je v vzgoji in izobraževanju zaposlen več kot 8 let, da je nadpovprečno uspešen pri svojem delu, da pa ni opravil različnih dodatnih strokovnih del, s katerimi bi zbral najmanj 38. točk po c) do f) razdelkih 18. člena pravilnika. Pri pregledu dokazil o dodatnem strokovnem delu je tožena stranka ugotovila, da je z opravljenim dodatnim strokovnim delom tožnik zbral 6 točk od zahtevanih najmanj 38 za dodatno strokovna dela, navedena v c), č), d), e) ali f) razdelku 18. člena pravilnika. O ugotovitvah je obvestila tožnika 31. 1. 2002 z zaprosilom, na katerega je tožnik 18. 2. 2002 poslal dopis s prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev predloga. Z dne 22. 3. 2002 je tožnik predlog za izjemno napredovanje v naziv svetnik dopolnil z mnenjem učiteljskega zbora k oceni delovne uspešnosti, s potrdilom ravnatelja zavoda, kjer je zaposlen, o avtorstvu raziskovalnih nalog, ki so bile vrednotene z dvema točkama ter potrdilom ACS. Pri pregledu dopolnila je tožena stranka ugotovila, da navedbe ravnatelja zavoda, da je bil tožnik avtor raziskovalnih nalog in bi zato raziskovalne naloge morale biti točkovane s 3 točkami po 3. alinei c) razdelka, ne držijo, saj je iz fotokopij kolofonov jasno razvidno, da je bil tožnik mentor učencem pri pripravi raziskovalnih nalog in je tovrstno delo mogoče uvrstiti le v b) razdelek ter vsako mentorstvo vrednotiti z dvema točkama. Iz prvega potrdila ACS je nedvoumno razvidno, da je tožnik 5 let vodil študijske krožke, kar je mogoče ovrednotiti izključno z dvema točkama po 15. alinei b) razdelka 18. člena pravilnika za vsako leto vodenja. Potrdilo, ki je bilo izdano naknadno in prejeto z dopolnilom k predlogu za napredovanje, je nejasno glede samega objekta potrjevanja in skuša le enačiti vodenje študijskih krožkov(ki je eksplicitno navedeno v b) razdelku) z razvojno-raziskovalnim delom, ki je v 18. členu navedeno v 5. alinei c) razdelka. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti po c), č), d), e) ali f) razdelku 18. člena pravilnika, zaradi česar je predlog zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja s presojo dokazov tožene stranke. Navaja, da je ob samem pozivu za dopolnitev vloge opazil, da je prišlo do nejasnosti in neustreznega razumevanja njegovih dokazil, zaradi česar je želel, da njegovo zadevo obravnava drug svetovalec, ni pa vedel, kako naj to doseže. Upa, da ima sedaj to priložnost, da bodo dokazila ocenili drugi strokovnjaki ter jih spoznali za verodostojna in v resnici za takšna, kot jih uveljavlja po pravilniku o napredovanju. Za vrednotenje s 3 točkami po c) razdelku pravilnika je uveljavljal, in pri tem tudi vztraja, naslednja prvič objavljena raziskovalna dela: "Žeja..." (samostojna publikacija), "K... " (samostojna publikacija), "Dobrote... " (samostojna publikacija), "Slabovidni... " (je v časopisu D objavljena raziskava pod rubriko znanost, ki jo je vodil gospod BB, naslov raziskave pa je "Dostopnost strokovne literature... "), "Ustvarjalnost... " (priročnik), "Po sledeh... " (didaktični videofilm). Poudarja, da z navedenimi naslovi ne uveljavlja svojega mentorskega dela, kot si je to po svoje razlagala višja svetovalka, pač pa avtorstvo oziroma soavtorstvo svojih raziskovalnih del, ki so bila prvič objavljena. Objavljeno raziskavo v časopisu D, ki jo je naročil Zavod BBB, višja svetovalka prav tako ni pravilno uvrstila in ovrednotila s 3 točkami po c) razdelku - 3. alinea, temveč jo je uvrstila med navadne članke. Zanimivo je, da je film in priročnik svetovalka uvrstila v c) razdelek in priznala 3 točke, ostalih publikacij pa ne, čeprav je bil pri vseh navedenih delih mentor raziskav, le da so pri priročniku in filmu sodelovali odrasli, pri drugih pa pretežno otroci in odrasli. Uveljavljal je, in jih še, referate na državnem in mednarodnem posvetu ali seminarju, vrednotene s 3 točkami. "Zmorem... " - referat o izobraževanju ljudi s posebnimi potrebami na republiškem simpoziju, ki ga je organizirala Zveza AAA in referat na mednarodnem seminarju v Portorožu, ki je potekal v organizaciji Rehabilitacijskega centra iz L in AAA, kar je svetovalka vse narobe razumela in zato narobe uvrstila in točkovala. Uveljavlja tudi svoje več letno sodelovanje z razvojno raziskovalno ustanovo, pri katerem se vsako leto sodelovanja ovrednoti s 3 točkami in sicer 7 let razvojno raziskovalnega sodelovanja s prav takšno ustanovo, to je z ACS, od 1994 do 2001. Tudi v tem primeru je svet. potrdilo ACS enostavno uvrstila med mentorstva v b) razdelek, po sodbi odgovornih na ACS, in ne samo po njegovi presoji, pa je takšno omalovaževanje njegovega in njihovega dela popolnoma neustrezno in celo žaljivo. Sodišče prosi, da navedena dejstva upošteva in ponovno presodi dokaze, po katerih je zbral 39 točk, kar bi moralo zadoščati za njegovo napredovanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da tožnik vztraja pri svojem subjektivnem vrednotenju dodatnega strokovnega dela. V 1. točki protislovno navaja, da z raziskovalnimi projekti (Žeja... , K... in Dobrote... ) ne uveljavlja svojega mentorskega dela, pač pa avtorstvo oziroma soavtorstvo svojih raziskovalnih del, čeprav je bil tožnik, kot dalje priznava v tožbi, mentor raziskav, pri katerih so sodelovali otroci. Iz dokazil, fotokopij kolofonov, je prav tako jasno razvidno, da je tožnik naveden kot mentor mladim raziskovalcem zgodovine OŠ A, in ne kot avtor raziskav. V skladu s 3. alineo b) razdelka 18. člena pravilnika, se mentorstvo učencem in drugim udeležencem izobraževanja in usposabljanja v okviru izvenšolskih raziskovalnih projektov eksplicitno vrednoti z 2 točkama in ne s 3 točkami po 3. alinei c) razdelka, po kateri se vrednoti objava raziskovalne naloge, katere avtor je učitelj. Po slednji alinei je tožena stranka lahko vrednotila raziskovalno nalogo z naslovom Ustvarjalnost... in analogno didaktični fideofilm Po sledeh... (irelevantna za presojo je uporaba izraza dokumentarni posnetek, čeprav je v državnem priznanju uporabljen prav ta izraz), saj je v dokazilih določno navedeno, da je avtor tožnik. Irelevantna za presojo je dalje navedba, da gre za samostojne publikacije, saj oblika objave ni v ničemer vplivala na vrednotenje zgoraj navedenega dela, prav tako je irelevantno tudi potrdilo ravnatelja zavoda o avtorstvu raziskovalnih del, saj ravnatelj zavoda ni pristojen za potrjevanje in ocenjevanje dela, ki je opravljeno v okviru izvenšolskih raziskovalnih projektov, torej izven zavoda. V zvezi z navedbami tožnika o vrednotenju članka, ki ga je objavil časopis D, z naslovom Slabovidni... , navaja, da se prispevek, objavljen v časopisu na eni strani, nikoli ni tretiral, kot raziskovalna naloga, marveč vedno kot članek. Tudi za tožnika bi bilo neenako, če bi pridobil za članek isto število točk, kot za zgoraj navedeno raziskovalno nalogo, ki obsega 13 poglavij. V zvezi s tožbenimi navedbami o vrednotenju predavanja na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda, ki se po 9. alinei b) razdelka eksplicitno vrednoti z 2 točkama, tožena stranka navaja, da na potrdilu AAA jasno in določno piše, da je tožnik opravil strokovno predavanje v okviru simpozija na temo zaposlovanja slepih in slabovidnih, in ne referata na državnem kongresu ali konferenci. Predavanje še ne pomeni referata (drugače bi na potrdilu pisalo referat), simpozij pa še ne pomni državnega kongresa ali konference (drugače bi na potrdilu pisalo državni kongres ali konferenca). Napačna je navedba, da je tožena stranka navedeno predavanje uvrstila v strokovno izobraževanje, saj ga je, kot je razvidno iz odločbe ovrednotila v skladu z 9. alineo b) razdelka. Pravilna pa je navedba, da je potrdilo o seminarju v L tožena stranka uvrstila v strokovno izobraževanje. Tudi ni pravilna navedba v tožbi, da je tožena stranka uvrstila vodenje študijskih krožkov pod mentorstva, saj ga je uvrstila pod 8. alineo b) razdelka, po kateri se ekplicitno vrednoti vodenje študijskih skupin. Iz obeh potrdil ACS nedvoumno izhaja, da je tožnik opravljal funkcijo vodje študijskih krožkov, tožnik pa je navedeno delo želel uveljaviti po 5. alinei c) razdelka, po kateri se vrednoti enoletno razvojno - raziskovalno delo. Termin enoletno razvojno raziskovalno delo ne pomeni na splošno enoletnega dodatnega strokovnega dela, saj bi se v nasprotnem primeru lahko s 3 točkami ovrednotilo vse enoletno dodatno strokovno delo, torej tudi delo, ki je navedeno v a) in b) razdelkih 18. člena pravilnika. Tako bi hipotetično lahko, sledeč logiki tožnika, ovrednotili skupno z 12 točkami na primer štiriletno sodelovanje v programskem sosvetu za vsebinski izbor programov izpopolnjevanja, ki se v skladu s 17. alineo b) razdelka vrednoti le z dvema točkama. Po mnenju tožene stranke presoja dokazov temelji na nedvoumni pravni podlagi, očitno pa je tudi, da tožnik neosnovano prikazuje svoje delo kot delo po c) do f) razdelkih 18. člena pravilnika, saj poskuša pridobiti kar 32 manjkajočih točk za izjemno napredovanje v naziv svetnik. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za med strankama sporno vrednotenje dodatnega strokovnega dela tožnika po določbah 18. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Ur. l. RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00, v nadaljevanju Pravilnik), pri čemer tožena stranka predložene dokaze vrednoti po razdelku b) 18. člena Pravilnika z 2 točkama, tožnik pa meni, da bi jih morala vrednotiti s 3 točkami po razdelku c) 18. člena Pravilnika. Po oceni sodišča je na podlagi podatkov v upravnih spisih tožena stranka dodatno strokovno delo tožnika vrednotila v skladu s predloženimi dokazi ter na podlagi določbe 18. člena Pravilnika. Z dopisom z dne 31. 1. 2002 je o svojih ugotovitvah tožnika seznanila, pri čemer mu je predočila, kako je vrednotila predložene dokaze, in navedla, da ne more upoštevati predloga, da se strokovno delo ovrednoti skupaj s 45. točkami po c) razdelku 18. člena Pravilnika, ker je iz priloženih dokazov razvidno, da večina strokovnega dela sodi v b) razdelek 18. člena Pravilnika. Tožnika je pozvala, da vlogo za izjemno napredovanje v naziv svetnik dopolni z manjkajočimi dokazili o opravljenem strokovnem delu, s katerimi bo izkazal še najmanj 32 točk iz c) do f) razdelkov 18. člena Pravilnika. Opozorila ga je tudi, da v kolikor ugotovi, da za izjemno napredovanje v naziv svetnik ne izpolnjuje vseh pogojev, ima možnost, da redno napreduje v naziv svetovalec po 10. členu Pravilnika. Tožnik je v zvezi s pozivom tožene stranke dostavil potrdilo o avtorstvu objavljenih raziskovalnih del OŠ A in potrdilo ACS o sodelovanju kot dopolnilo k že predloženim potrdilom dodatnega strokovnega dela, vendar se sodišče strinja s toženo stranko, da z navedenimi potrdili ni zadostil zahtevi po dopolnitvi manjkajočih dokazov, s katerimi bi izkazal manjkajoče število točk. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, zakaj dodatno poslanih potrdil ni mogla upoštevati in zakaj je tožnikovo vlogo za napredovanje zavrnila, in se sodišče z obrazložitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi v celoti strinja.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnila po določbi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00).