Jedro

Če sodišče ob preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ne gre za obtožbo upravičenega tožilca ali pa to spozna na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, je odločitev odvisna od tega, ali gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon ali za tisto, ki ga izključuje. V prvem primeru sodnik na podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena v zvezi s 429. členom ZKP zavrže obtožni predlog, če je postopek tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Če pa oškodovanec ni podal ovadbe ali predloga za pregon v roku iz 1. odstavka 52. člena ZKP in tega tudi ne more več pravočasno storiti, sodišče pa na glavni obravnavi ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, obtožbo državnega tožilca po 4. točki 357. člena ZKP zavrne, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Izrek

Ob reševanju zahteve vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi po uradni dolžnosti in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 11.02.2002 obsojeno L.G. spoznalo za krivo kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena ZKP. Obsojenki je po 2. odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 211. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in če v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovancu J.O. povrne premoženjskopravni zahtevek v znesku 774.900,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 02.02.1999 dalje do plačila.

Obsojenki je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec A.P. na podlagi 1. odstavka 421. člena ZKP v korist obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je prvostopenjsko sodišče na način, določen v 5. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kršilo določilo 19. člena ZKP v zvezi z 230. členom KZ, saj ni bila podana obtožba upravičenega tožilca. V predmetni zadevi državni tožilec ni upravičeni tožilec, saj je v postopku zanesljivo ugotovljeno, da sta oškodovanec J.O. in obsojena L.G. že od leta 1988 dalje živela v skupnem gospodinjstvu. V skladu z določbo 19. člena ZKP v zvezi s členom 230 KZ se zato pregon za opisano kaznivo dejanje tatvine začne na zasebno tožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 426. člena v zvezi z 19. in 5. točko 1. odstavka 371. člena ter 4. točko 357. člena ZKP, upoštevaje določbo 230. člena KZ sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožni predlog okrožnega državnega tožilca zavrne.

Zagovornica obsojene L.G., ki ji je bila zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, v celoti pritrjuje stališču vrhovnega državnega tožilca. Navaja tudi, da je pooblaščenec J.O. dne 10.02.2003 obvestil obsojenko, da bo predlagal preklic pogojne obsodbe, zato obsojenkina zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izvršitev pravnomočne sodbe zadrži. Ob reševanju zahteve vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

Po 1. odstavku 19. člena ZKP se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca. Za kaznivo dejanje iz 211. člena KZ, ki je bilo storjeno proti osebi, s katero živi storilec v skupnem gospodinjstvu, se pregon začne na zasebno tožbo. Če sodišče ob preizkusu obtožnega akta ne ugotovi, da gre za obtožbo upravičenega tožilca ali pa to spozna na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, je odločitev odvisna od tega, ali gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon ali za tisto, ki ga izključuje. V prvem primeru sodnik na podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena v zvezi s 429. členom ZKP zavrže obtožni predlog, če je postopek tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Tudi če sodišče druge stopnje pri obravnavi pritožbe ugotovi, da je podan primer iz 1. odstavka 352. člena ZKP, razveljavi s sklepom odločbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožni akt. Tako po 1. odstavku 426. člena ZKP ravna tudi Vrhovno sodišče, če ugotovi, da je podana katera od okoliščin, ki začasno preprečujejo kazenski pregon. Če pa oškodovanec ni podal ovadbe ali predloga za pregon v roku iz 1. odstavka 52. člena ZKP in tega tudi ne more več pravočasno storiti, sodišče pa na glavni obravnavi ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, obtožbo državnega tožilca po 4. točki 357. člena ZKP zavrne, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Pisno izdelana sodba sodišča prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 368. člena v zvezi s 429. členom ZKP ne vsebuje obrazložitve, ker nihče od upravičencev do pritožbe v zakonskem roku ni napovedal pritožbe. Zato je tudi povsem razumljivo, da iz pravnomočne sodbe ni razvidno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ugotovilo, da obsojenka in oškodovanec nista živela v skupnem gospodinjstvu. Glede na to, da je sodišče sprejelo obsodilno sodbo, je očitno izhajalo iz ugotovitve, da ni šlo za položaj, naveden v 230. členu KZ.

Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da sta oškodovanec J.O. in obsojena L.G. že od leta 1988 dalje živela v skupnem gospodinjstvu. Poudarja, da sta leta 1988 sklenila pogodbo o doživljenjskem preživljanju, s katero se je obsojenka zavezala oskrbovati oškodovanca, leta 1989 pa da se je obsojenka preselila ter živela v stanovanjski hiši O.-ja v S.B. Po trditvah v zahtevi je bilo tudi ugotovljeno, da je v letu 1998 oškodovanec svojo stanovanjsko hišo v S.B. prodal in se v novembru tega leta preselil v stanovanjsko hišo G.-jeve na naslovu L. na P., občina P., Upravna enota R. ob D. V tej hiši da sta celo stanovala v eni sobi, obsojenka da je oškodovanca oskrbovala, mu prala, kuhala ter ga negovala. Po presoji vrhovnega državnega tožilca zato ni dvoma, da je v času storitve kaznivega dejanja in več kot 10 let prej obsojena z oškodovancem živela v skupnem gospodinjstvu.

Kakor je bilo že pojasnjeno, navedene okoliščine iz izpodbijane pravnomočne sodbe, ki nima obrazložitve, niso razvidne.

Prvostopenjska sodnica je v pojasnilih o kršitvah določb kazenskega postopka, zatrjevanih v zahtevi, v predložitvenem poročilu zapisala, da je obsojenka v zagovoru povedala, da sta imela z oškodovancem pogodbo o dosmrtnem preživljanju, da je imel oškodovanec svojo sobo in da se sodišču ni postavilo vprašanje, da obsojenka živi v skupnem gospodinjstvu z oškodovancem, saj to iz dejanskega stanja, ugotovljenega na glavni obravnavi, ni izhajalo, niti ni tega izpostavila obsojenka.

Dejstvo, ali sta obsojenka in oškodovanec živela v skupnem gospodinjstvu, je pravno relevantno dejstvo, od katerega je odvisno, ali gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na zasebno tožbo. Glede na to, da je sodišče obsojenko spoznalo za krivo, je očitno izhajalo iz ugotovitve, da obsojena L.G. in oškodovanec J.O. nista živela v skupnem gospodinjstvu. Da bi bilo v kazenskem postopku nedvomno ugotovljeno nasprotno, kakor to v zahtevi zatrjuje vrhovni državni tožilec, iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja. Zato tudi ni mogoče sprejeti predloga zahteve, saj ta predpostavlja drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je glede navedenega dejstva sodišče ugotovilo v napadeni pravnomočni sodbi.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti tudi procesno odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo po 427. členu ZKP razveljavi po uradni dolžnosti. Na podlagi te določbe je Vrhovno sodišče, potem ko je spoznalo, da je podan tak dvom glede dejstva, da obsojena L.G. in oškodovanec J.O. nista živela v skupnem gospodinjstvu, ob reševanju zahteve vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.