Jedro

Okoliščina, da investitor ne gradi objekta povsem v skladu s projektom, še ni pravna podlaga za inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje, če niso izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji za tak ukrep.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za industrijo in gradbeništvo - Republiški gradbeni inšpektorat z dne 11.5.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo prvostopnega gradbenega inšpektorja, s katero je ta tožnikom dne 2.3.1992 naložil, da morajo po vročitvi odločbe ustaviti dela v južni polovici kletne etaže stanovanjskega dvojčka na parc. št. 95/7 in v roku dveh mesecev zapreti okenske in vratne odprtine na severni fasadi kletne etaže in izvršiti zasip kletne etaže. Prvostopni organ je ugotovil, da so tožniki kot investitorji pri gradnji kletne etaže odstopili od projekta za gradbeno dovoljenje in od gradbenega dovoljenja z dne 8.12.1981. Kletna etaža je zgrajena v celotnem tlorisu objekta in ne samo deloma, kot je predvideno s projektom. Na severni fasadi so napravljene okenske in vratne odprtine ter ni izveden zasip kletne etaže. Gradnja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem predstavlja gradnjo brez gradbenega dovoljenja. To pa je v nasprotju z določbo 1. odstavka 77. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86).

Tožniki so v pritožbi navedli, da je bil na gradbeni parceli, ko so jo kupili, napravljen po vsej dolžini globok izkop, primeren praktično za gradnjo s tremi etažami. Tožniki kot investitorji niso mogli drugega kot narediti na dnu izkopa temelje in graditi stavbo po gabaritih maksimalne višine, določene v lokacijskem dovoljenju. Vsi gabariti držijo, le na spodnji strani so res odprtine, kar pa ne predstavlja bistvenega odstopa od načrta. Parcela je na brežini, pod katero je garaža pobudnika inšpekcijskega ukrepa - soseda M.Z. zasipanjem kleti bi ogrozili tudi njegovo garažo. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo. Ko je organ prve stopnje ugotovil, da se ne gradi po vnaprej izdelani tehnični dokumentaciji, je na podlagi 2. alinee 2. točke 91. člena zakona o graditvi objektov utemeljeno ustavil gradnjo. Organ prve stopnje ni pristojen odločati o utemeljenosti odstopa gradnje od tehnične dokumentacije, ampak bi morali investitorji predložiti in utemeljiti spremembe tehnične dokumentacije pri organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje. Po 78. členu citiranega zakona predstavljata podlago za izdajo gradbenega dovoljenja projekt za izdajo gradbenega dovoljenja in pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Če se po izdaji gradbenega dovoljenja izvedba projekta pri gradnji tako spremeni, da to pomeni za objekt spremembo elementov, ki vplivajo na vse vrste pogojev, mora investitor po določbi 45. člena navedenega zakona predložiti organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje, spremembo tehnične dokumentacije.

Zoper to odločbo tožene stranke so tožniki sprožili upravni spor. V tožbi ponavljajo pritožbene navedbe in dodatno utemeljujejo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker iz spisa ni mogoče ugotoviti višinske razlike hiš in bližine objektov. Napačno je tudi uporabljeno materialno pravo, ker dela, ki so naložena z inšpekcijskim ukrepom, niso izvedljiva. Če bi tožniki izvršili zasip kletne etaže, bi se zaradi velike strmine vsa zemlja vsula na hišo soseda F. Tožniki predlagajo, naj sodišče razveljavi prvostopno in izpodbijano odločbo, tožena stranka pa ji naj povrne vse stroške tega postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi.

Sodišče je tožbi ugodilo, vendar iz drugih razlogov: V odločbi prvostopnega organa je navedeno, da je inšpekcijski ukrep izdan na podlagi 91. člena zakona o graditvi objektov, ni pa navedeno konkretno katera določba (točka iz tega člena), je bila podlaga za izrečen ukrep. Iz obrazložitve odločbe pa bi izhajalo, da je bil ukrep izrečen na podlagi 1. alinee 2. točke 91. člena navedenega zakona - da investitorji nimajo gradbenega dovoljenja. Toda iz podatkov spisa izhaja, da investitorji imajo gradbeno dovoljenje z dne 8.12.1981, da je bil pozneje obnovljen postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, ni pa podatkov o tem, ali je bil obnovljen tudi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. V tej zvezi sodišče meni, da tudi če investitorji ne bi imeli gradbenega dovoljenja, je to lahko le podlaga za ustavitev nadaljnje gradnje po 1. alinei 2. točke 91. člena citiranega zakona - in ne tudi za druge ukrepe, ki jih je investitorjem naložil prvostopni organ (zasip etaže ter zaprtje okenskih in vratnih odprtin).

Tožena stranka v izpodbijani odločbi kot pravno podlago za ukrep prvostopnega organa navaja določbo 2. alinee 2. točke 91. člena citiranega zakona. Po tej določbi je gradbeni inšpektor pooblaščen odrediti ustavitev nadaljne gradnje, če se objekt ne gradi po vnaprej izdelani tehnični dokumentaciji in utegne to spraviti v nevarnost stabilnost in obstoj objekta, življenje in zdravje ljudi, prometa in sosednjih objektov. V 1. odstavku 45. člena istega zakona, na katerega se tudi sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, je določeno, da mora investitor spremembo tehnične dokumentacije predložiti organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje, če se po izdaji gradbenega dovoljenja projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi, spremembo elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, na varnost objekta, na večjo porabo energije ali povzročajo večjo imisijo. Iz citiranih zakonskih določb po mnenju sodišča izhaja, da za odreditev inšpekcijskega ukrepa ustavitve nadaljnje gradnje po določbi 2. alinee 2. točke 91. člena ne zadostuje zgolj ugotovitev, da investitor ne gradi objekta po vnaprej izdelani tehnični dokumentaciji, ampak da mora biti ugotovljen tudi obstoj še nadaljnjega zakonskega pogoja, to je, da taka gradnja utegne ogrožati stabilnost objekta, življenje ali zdravje ljudi, promet ali sosednje objekte.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ v upravnem postopku ugotovil le obstoj gradnje v nasprotju s tehnično dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni pa ugotovil tudi obstoja nadaljnjega zakonskega pogoja, da zaradi tega utegne biti ogrožena stabilnost objekta, življenje in zdravje ljudi, promet ali sosednji objekti. Zato določba 2. alinee 2. točke 91. člena zakona o graditvi objektov, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, ni mogla biti pravna podlaga za izdajo inšpekcijskega ukrepa ustavitve nadaljnje gradnje in tudi ne za izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke.

Po določbi 1. točke 91. člena citiranega zakona lahko gradbeni inšpektor odredi, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi. Ta zakonska določba, po mnenju sodišča, daje gradbenemu inšpektorju pooblastilo, da lahko naloži investitorju, da v določenem roku izvede dela, s katerimi bo uskladil gradnjo s projektom oziroma mu glede na okoliščine gradnje naloži, da v določenem roku izvrši obveznost iz 1. odstavka 45. člena citiranega zakona, to je, da spremembo tehnične dokumentacije predloži organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje. Šele, če investitor ne bi ravnal po izdanem ukrepu, mu gradbeni inšpektor ustavi nadalnjo gradnjo na podlagi 3. alinee 2. točke 91. člena zakona o graditvi objektov.

Iz navedenih razlogov, po presoji sodišča, za izrečen inšpekcijski ukrep ni bilo podlage v 91. členu zakona o graditvi objektov; tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi tudi nepravilno uporabila določbo 2. alinee 2. točke 91. člena citiranega zakona. Zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2. odstavka 42. člena iz razloga po 1. točki 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo. O zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločilo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen).

Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).