Jedro

Prenehanje subjekta, pri katerem je odgovorna oseba delovala, ni upoštevna okoliščina pri izreku sankcije odgovorni osebi za storjeni prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 296/2013 z dne 17. 12. 2013 kršen drugi odstavek 15.a člena Zakona o prekrških, sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Davčni urad Koper je z odločbo o prekršku DT 71011-616/2013-5 z dne 18. 7. 2013 pravno osebo J. d.o.o. spoznal za odgovorno za prekršek po 1. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), za katerega ji je izrekel globo 1.200,00 EUR, odgovorno osebo Ž. T. pa za prekršek po tretjem odstavku 397. člena ZDavP-2 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, za katerega mu je izrekel globo 600,00 EUR. Poleg tega je prekrškovni organ storilcema naložil še plačilo sodne takse. Storilca sta zoper odločbo o prekršku vložila zahtevi za sodno varstvo, ki ju je prekrškovni organ s sklepoma DT 71011-616/2013-10 in DT 71011-616/2013-11, oba z dne 20. 8. 2013, zavrgel. Zoper taki odločbi prekrškovnega organa sta storilca vložila zahtevi za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo sklepa prekrškovnega organa o zavrženju zahtev za sodno varstvo odpravilo, odločbo o prekršku DT 71011-616/2013-5 z dne 18. 7. 2013 je na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) spremenilo tako, da se globa ne izreče, sicer pa je zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni, ter še odločilo, da se sodna taksa ne določi. 2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 67. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter kršitve prvega odstavka 14.b člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZP-1 in v zvezi s 5. točko 156. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, vendar sta se sodni pošiljki vrnili z oznako „ni dvignil“.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na določbo tretjega odstavka 103. člena ZUP, saj se po drugem odstavku 67. člena ZP-1 določbe ZUP smiselno uporabljajo le glede vročanja pisanj, vrnitev v prejšnje stanje pa je urejena v VIII. poglavju ZUP, na katerega ZP-1 ne napotuje. Sodišče bi določbe ZUP lahko uporabilo le v primeru napak pri vročanju, kar pa v konkretnem primeru ni podano, pa tudi storilca česa takega nista uveljavljala. Vrhovni državni tožilec ob sklicevanju na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani PRp 266/2013 z dne 28. 3. 2013, EPVDp 43/2012 z dne 23. 2. 2012 in PRp 140/2010 z dne 2. 2. 2011 zatrjuje, da bi sodišče ob smiselni uporabi določb ZKP o rokih v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 lahko uporabilo določbe od 89. do 91. člena ZKP o vrnitvi v prejšnje stanje. Po določbi 89. člena ZKP lahko sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje le, če storilec v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oziroma odda tudi pritožbo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje mora biti podan hkrati z vloženo pritožbo, ne pa šele naknadno s pritožbo zoper odločitev o zavrženju prepozno vložene pritožbe oziroma zahteve za sodno varstvo. V tej zadevi storilca nista podala predloga za vrnitev v prejšnje stanje ob vložitvi zahteve za sodno varstvo zoper odločbi o prekršku, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi določb ZKP zahtevi za sodno varstvo zoper sklepa o zavrženju zavrniti kot neutemeljeni, ne pa arbitrarno odločiti, da je zahteva za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo hkrati tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato vrhovni državni tožilec zatrjuje, da je sodišče z nepravilno uporabo tretjega odstavka 103. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 bistveno kršilo določbe postopka o prekršku na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, saj bi na podlagi drugega odstavka 67. člena ZP-1 moralo uporabiti določbe 89. člena ZKP.

5. Takim navedbam vrhovnega državnega tožilca ni mogoče pritrditi. V obravnavanem primeru gre za hitri postopek o prekršku. Če v ZP-1 ali drugem zakonu ni drugače določeno, se v hitrem postopku glede pristojnosti, zastopanja, jezika v postopku, vlog, vabil, zapisnikov, odločb, pregledovanja in prepisovanja spisov, rokov in narokov, vročanja in izločitve uradnih oseb smiselno uporabljajo določila ZUP (prvi odstavek 58. člena ZP-1). Določbe ZKP je v povezavi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 mogoče smiselno uporabiti le, kadar gre za redni postopek o prekršku. Obravnavani primer pa, kot rečeno, ni tak. Zato vrhovni državni tožilec neutemeljeno uveljavlja kršitev prvega odstavka 67. člena ZP-1. Prav tako se vrhovni državni tožilec neutemeljeno sklicuje na zgoraj navedene sklepe Višjega sodišča v Ljubljani, saj ne gre za primere, ki bi bili v bistvenem enaki obravnavanemu primeru. V sklepih PRp 266/2013 z dne 28. 3. 2013 in PRp 140/2010 z dne 2. 2. 2011 je sodišče obravnavalo predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo v rednem postopku o prekršku, v sklepu EPVDp 43/2012 z dne 23. 2. 2012 pa je sodišče obravnavalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z odločanjem in izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vrhovni državni tožilec ima prav le v delu zahteve, kjer zatrjuje, da ZP-1 ne napotuje na smiselno uporabo določb o vrnitvi v prejšnje stanje v ZUP ter da je o vrnitvi v prejšnje stanje tako po 103. členu ZUP kot po 89. členu ZKP mogoče odločiti le na predlog oziroma prošnjo stranke oziroma obdolženca, ne pa po uradni dolžnosti.

6. Nadalje vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev prvega odstavka 14.b člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1 in navaja, da sodišče ne v določbi 14.b člena ne v kateri drugi določbi ZP-1 ni imelo podlage za odločitev, da zaradi prenehanja pravne osebe ni izreklo globe tudi odgovorni osebi pravne osebe. Odgovornost odgovorne osebe je urejena v 15.a členu ZP-1, ki v drugem odstavku izrecno določa, da dejstvo, da je subjekt, pri katerem je delovala odgovorna oseba, prenehal obstajati, ne vpliva na odgovornost odgovorne osebe za prekršek. Odločitev sodišča, da se globa zaradi prenehanja pravne osebe slednji ne izreče, je po stališču vrhovnega državnega tožilca pravilna in skladna z določbo 14. b člena ZP-1. 7. V obravnavanem primeru je bila pravna oseba J. d.o.o. 8. 11. 2013 izbrisana iz Sodnega registra brez likvidacije, na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Kopru Srg 2013/34376 z dne 2. 9. 2013. Do izbrisa pravne osebe je torej prišlo po izdaji odločbe o prekršku in pred odločitvijo sodišča o vloženih zahtevah za sodno varstvo. Sodišče je v izpodbijani sodbi odločbo o prekršku na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZP-1 in ob uporabi 14.b člena ZP-1 spremenilo tako, da se globa pravni in odgovorni osebi ne izreče, sicer pa je ugotovilo, da zahtevi za sodno varstvo nista utemeljeni.

8. O enakem pravnem vprašanju je Vrhovno sodišče že odločilo v sodbi IV Ips 28/2014 z dne 20. 5. 2014, v kateri je obravnavalo tudi isto pravno in odgovorno osebo kot v obravnavanem primeru. Obrazložilo je, da se p rvi odstavek 14.b člena ZP-1 nanaša na vse tri statusne oblike in določa, da so pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, v primeru stečaja odgovorni za prekršek ne glede na to, ali je bil prekršek storjen pred začetkom stečajnega postopka ali med njim, vendar se jim ne izreče globa, temveč le odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi. Drugi odstavek 14.b člena ZP-1 se nanaša samo na pravne osebe in ureja njihovo odgovornost za prekršek v primeru njihovega prenehanja pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku. Pojem prenehanja ne zajema samo prenehanja s stečajem, temveč tudi druge možne oblike prenehanja pravnih oseb. Po drugem odstavku 14. b člena ZP-1 se pravno osebo, ki pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku preneha obstajati, spozna za odgovorno za prekršek, sankcije za prekršek in odvzem premoženjske koristi pa se izrečejo subjektu, ki je njen pravni naslednik, če je vodstveni ali nadzorni organ ali nosilec tega subjekta vedel za storjeni prekršek. Če tega ni vedel, se pravnemu nasledniku lahko izreče le odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi. Glede na ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila storilka prekrška pravna oseba J. d.o.o., 8. 11. 2013 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, Vrhovno sodišče ugotavlja in pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da je odločitev sodišča o obstoju odgovornosti pravne osebe za prekršek in o tem, da se ji globa na podlagi drugega odstavka 14. b člena ZP- 1 ne izreče, pravilna. Tako v zgoraj navedeni sodbi kot v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču vrhovnega državnega tožilca, da sodišče v določbi drugega odstavka 14. b člena ni imelo pravne podlage za to, da ni izreklo globe odgovorni osebi Ž. T. Po drugem odstavku 15. a člena ZP-1 odgovornost odgovorne osebe za prekršek ne preneha, če ji je prenehala zaposlitev ali ni več druge pravne podlage za delo v pravni osebi ali zanjo, za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, za državni organ ali samoupravno lokalno skupnost, kakor tudi ne, če je subjekt, pri katerem je delovala odgovorna oseba, prenehal obstajati ali opravljati dejavnost ali če ni več pogojev za ugotavljanje njegove odgovornosti za prekršek. Za obravnavani primer je torej treba ugotoviti, da prenehanje pravne osebe J. d.o.o. na odgovornost Ž. T. kot njene odgovorne osebe za storjeni prekršek ni imelo nobenega vpliva. V določbah drugega odstavka 14. b člena in drugega odstavka 15. a člena ZP-1 ni najti pravne podlage za odločitev, kakršno je sprejelo sodišče v obravnavi zadevi, da se odgovorni osebi v primeru prenehanja pravne osebe globa ne izreče. V zgoraj navedeni sodbi je Vrhovno sodišče presodilo, da zakonodajalec ni nenačrtno opustil take določbe pri odgovornih osebah, temveč je želel z odsotnostjo take določbe za odgovorne osebe uzakoniti pravilo, da prenehanje subjekta, pri katerem je delovala odgovorna oseba, ni upoštevna okoliščina pri izreku sankcije odgovorni osebi za storjeni prekršek. Taka ureditev je logična, saj se odgovornost odgovorne osebe za prekršek ugotavlja glede na čas izvršitve prekrška, poleg tega pa odgovorna oseba s prenehanjem pravne osebe ne preneha obstajati in zato ni nobene ovire, da se ji ne bi izrekla sankcija za storjeni prekršek. Prenehanje subjekta, pri katerem je delovala odgovorna oseba, po določbi drugega odstavka 15. a člena ZP-1 ne vpliva na odgovornost odgovorne osebe za prekršek in ne predstavlja pravno upoštevne okoliščine pri izreku sankcije odgovorni osebi za storjeni prekršek, zato je sodišče s tem, ko je z izpodbijano sodbo ob uporabi 14. b člena ZP-1 odločilo, da se odgovorni osebi globa ne izreče, kršilo določbo drugega odstavka 15.a člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec zato utemeljeno uveljavlja, da je sodišče v obravnavanem primeru z odločitvijo o spremembi odločbe o prekršku tako, da se odgovorni osebi globa ne izreče, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj zaradi take odločitve odgovorni osebi ni bila izrečena sankcija za prekršek, ki bi ji po zakonu morala biti izrečena (5. točka 156. člena ZP-1). S tako odločitvijo pa sodišče ni zagrešilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve tretjega odstavka 65. člena ZP-1, saj je to določbo glede na (sicer nepravilno) ugotovitev, da je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, spremeniti odločbo o prekršku, pravilno uporabilo.

C.

9. Ob povedanem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo tako, da je v zvezi z odločitvijo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da se globa ne izreče odgovorni osebi Ž. T., ugotovilo kršitev drugega odstavka 15.a člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1, ne da bi posegalo v izpodbijano pravnomočno sodbo. Sodišče je namreč izpodbijano sodbo sprejelo v korist storilca Ž. T., saj ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 15.a člena ZP-1 odločbe o prekršku glede odgovorne osebe ne bi smelo spremeniti in bi torej odločba o prekršku v odločbi o izreku globe odgovorni osebi morala ostati v veljavi. Zatrjevanih kršitev določb drugega odstavka 67. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 103. člena ZUP ter tretjega odstavka 65. člena ZP-1 Vrhovno sodišče ni ugotovilo, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.