Jedro

Glede na ugotovitev davčnega organa, da zavezanec ni napovedal vseh prihodkov, je pravilno ugotovljena davčna osnova za odmero davka iz dejavnosti tako, da je nenapovedani prihodek prištet k napovedanim prihodkom.

Izrek

Tožba, kolikor se nanaša na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993, se zavrne.

Obrazložitev

S tožbo, vloženo na vrhovno sodišče 5.5.1995, sta izpodbijani dve odločbi tožene stranke z isto številko in datumom, od katerih se ena nanaša na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993, druga pa na prometni davek za leto 1993. Ker se z eno tožbo lahko izpodbija le ena odločba, je sodišče zadevo po tožbi, kolikor se nanaša na odmero prometnega davka, izločilo in jo vodi pod opr. št. U 75/99. Z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave K. št. ... z dne 20.10.1994, s katero je bil tožeči stranki od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1993, odmerjen davek v znesku 2,603.342,90 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 s predmetom poslovanja avtoprevozništvo in trgovina s premogom napovedala 148,911.850,00 SIT prihodka, 124,896.379,00 SIT stroškov in dobiček v znesku 743.165,00 SIT. V odmernem postopku je davčni organ ugotovil, da je zavezanec v letu 1993 ustvaril 186,320.309,00 SIT prihodka, da znašajo stroški 146,490.058,00 SIT, dobiček pa 10,590.773,00 SIT. Te ugotovitve izhajajo iz zapisnika o opravljenem pregledu poslovanja tožeče stranke za leto 1993 dne 19.10.1994. Pri pregledu je davčni organ na podlagi faktur o nabavi premoga, knjiženih v knjigi prihodkov in odhodkov, ugotovil, da je tožeča stranka v letu 1993 nabavila več vrst premoga v skupni višini 18.191 ton. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je v davčni napovedi za leto 1992 prikazala končno zalogo premoga vseh vrst v višini 2.926,60 ton, kar se šteje kot začetna zaloga na dan 1.1.1993, v davčni napovedi za leto 1993 pa je prikazala končno zalogo na dan 31.12.1993 v višini 780 ton vseh vrst premoga. Iz teh podatkov je razvidno, da je v letu 1993 prodala 20.337,60 ton premoga, zmanjšanega za kalo v višini 6,5 %, to je 19.015,70 ton. Na podlagi zavezančevih izstavljenih faktur v letu 1993 je davčni organ ugotovil, da znaša celotna prodaja premoga 14,239.408 kg, kar pomeni, da prihaja do razlike med zavezančevimi izstavljenimi fakturami in ugotovitvami davčne inšpekcije glede količin premoga, s katerimi je zavezanec razpolagal v letu 1993. Zato je davčni organ razliko, ki znaša 4.776,292 kg, upošteval kot prodajo v letu 1993 in za že navedeni znesek povečal prihodek tožeče stranke v letu 1993. Tožena stranka nadalje navaja, da mora zavezanec po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92) vložiti pri pristojnem davčnem organu davčno napoved s podatki, ki so potrebni za odmero, do 28. februarja za preteklo leto. Iz podatkov v spisu tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka davčno napoved za leto 1993 oddala 28.2.1994, skupaj s prilogami, med temi tudi popisni list zalog trgovskega blaga na dan 31.12.1993, v katerem je navedeno, da znašajo zaloge 780 ton vseh vrst premoga. Na tej podlagi tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, s katerim tožeča stranka uveljavlja, da je pri naknadnem pregledu poslovnih knjig za leto 1993 ugotovljen nov poslovni izid, ker je ugotovila, da znaša končna zaloga vseh vrst premoga na dan 31.12.1993 1.480 ton in ne 780 ton, kot je napovedala v davčni napovedi za leto 1993, zaradi česar podaja novo davčno napoved.

Pritožbeni ugovor v zvezi s kalom, ki ga je davčni organ upošteval v višini 6,5 %, tožeča stranka pa meni, da bi moral biti upošteven večji kalo in se pri tem sklicuje na strokovno mnenje Rudnikov trbovlje in Velenje in prilaga njihove analize vzorcev premoga, tožena stranka zavrača z obrazložitvijo, da se te analize nanašajo na leto 1994 in na procent vlage v premogu, kar se ne more šteti kot kalo v premogu. Tožeča stranka bi morala predložiti ustrezna dokazila, da je imela v letu 1993 na deponiji dalj časa večje količine premoga in da ji je zato nastal večji kalo. Poleg tega je tožeča stranka v obrazložitvi davčne napovedi za leto 1993, ki jo je poslala davčnemu organu 26.9.1994, sama upoštevala 6,5 % kalo. Davčni organ je tudi na podlagi poizvedovanj pri organizacijah, ki se ukvarjajo z enako dejavnostjo ugotovil, da omenjeni kalo bistveno ne odstopa. Ker je po presoji tožene stranke davčni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, je zavrnila pritožbo tožeče stranke.

V tožbi tožeča stranka vztraja pri trditvi, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker skupni prihodek ni ugotovljen na podlagi fakturiranega zaslužka, ampak na podlagi ugotavljanja količin premoga, ovrednotenih v prihodek. Razlika med dobavljenim in prodanim premogom še ne predstavlja utemeljene domneve, na podlagi katere bi lahko organ ugotavljal prihodek zavezanca. V nobenem primeru pa listinski dokaz o količinah ni podlaga za ugotavljanje prihodka kot osnove za odmero davka. Tožena stranka ni upoštevala dopisa Rudnikov rjavega premoga Slovenije in Rudnika lignita Velenje, iz katerih izhaja, da iz analiz kemičnega laboratorija navedenih rudnikov ugotavljajo, da je v lignitu celokupne vlage kar 39,47 % in od te 30,5 % grobe vlage. Poleg izsušitve premoga se premog prične tudi drobiti oziroma razpadati v drobnejše frakcije, s tem v zvezi pa nastaja še dodatni količinski kalo. Izsušitev premoga in kasneje drobljenje skupaj pomeni lahko tudi manjko v višini 30 do 40 %.

Količine premoga torej ne morejo biti osnova za odmero davka od prihodka. Tudi ne drži zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila možnost dokazovati dejanski prihodek za leto 1993. Dokler postopek ni končan oziroma dokler se obravnava davčna prijava za leto 1993, je tožeča stranka kot davčni zavezanec upravičena uveljavljati vse tiste razloge in okoliščine, ki bodo pomagale raziskati resničnost podatkov davčne napovedi glede zavezančevega skupnega prihodka. Tožena stranka in prvostopni upravni organ pa s svojimi zaključki tožeči stranki to onemogočata. Tožena stranka v svoji odločbi govori tudi o novi davčni napovedi tožeče stranke, pri čemer pa ne pove, da gre praktično za pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, čeprav v tej pritožbi tožeča straka res v razpredelnici pod naslovom "nova davčna napoved" navaja številke, ki pa bistveno ne odstopajo od številk, podanih v davčni napovedi za leto 1993. Ker je po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba nezakonita, predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov, razvidnih iz odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 p.b. - ZD), ki je v obravnavanem primeru podlaga za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993, se davčna osnova za davek iz dejavnosti ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi. Če davčni organ ugotovi prihodke, ki jih zavezanec ni napovedal, te prihodke prišteje k napovedanim prihodkom. Tako ugotovljena davčna osnova se zniža le, če zavezanec dokaže, da je osnova nižja (1., 2. in 4. odstavek 43. člena).

Po presoji sodišča je na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika o pregledu zavezančevega poslovanja z dne 19.10.1994, pravilno ugotovljen prihodek, ki ga zavezanec ni napovedal, ter ta prištet k napovedanim prihodkom. Skupni prihodek je ugotovljen na podlagi podatkov, priloženih davčni napovedi za leto 1992, to je faktur o nabavi premoga, knjiženih v knjigi prihodkov in odhodkov ter podatkov o zalogah premoga. Na tej podlagi je ugotovljeno, koliko premoga je tožeča stranka prodala v letu 1993 in ta količina, zmanjšana za kalo v višini 6,5 %, upoštevana kot prodaja v letu 1993. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za ugotovitev davčne osnove tudi na podlagi listin o zalogah blaga in ne samo na podlagi faktur, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožena stranka je pravilno upoštevala 6,5 % kalo, zaradi razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Ne samo da je prvostopni davčni organ le sledil tožeči stranki, ki je v dopisu z naslovom "Obrazložitev davčne napovedi za odmero davka za leto 1993", sama upoštevala kalo v navedeni višini, je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil, s katerimi bi dokazala, da je v letu 1993 na deponiji imela dalj časa večje količine premoga, zaradi česar naj bi ji nastajal večji kalo od 6,5 %.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko trdi, da se lahko še v pritožbenem postopku uveljavljajo dejstva za ugotovitev pravega dejanskega stanja, vendar bi jih tožeča stranka morala tudi dokazati, kar pa jih v tem primeru ni. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila njen ugovor o upoštevanju novega obračuna, ki ga je uveljavljala kot "novo davčno napoved za leto 1993", ker naj bi pri naknadnem pregledu poslovnih knjig za leto 1993 ugotovila nov poslovni izid. Tožeča stranka zato tudi v tožbi ne more uspešno uveljavljati po vsebini enakih ugovorov.

Ker tožbeni ugovori niso utemeljeni, je sodišče tožbo, kolikor se ta nanaša na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, zavrnilo. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list, št. 50/97 in 65/97 popr.). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je določbe ZUP in ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.