Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni dolžan dokazovati, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (3. odstavek 272. člena ZIZ).
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki naloži, da ji je dolžna v roku treh dni izročiti ključ za odklepanje dvojnih kovinskih vrat, nameščenih na jugozahodni strani parc. št. 363/1 in omogočiti neoviran dovoz preko parc. št. 363/1 do parc. št. 363/2 ; v primeru kršitve izdane začasne odredbe pa da se ji izreče denarna kazen.
V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu za začasno odredbo ugodi, ali pa sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Graja stališče prvostopenjskega sodišča, da izkazuje le nastanek neposredne škode za gostilno Š. in s tem varuje njen interes, za kar pa ni legitimirana. Dejansko varuje svoj interes, in sicer iz lastninske pravice izhajajoča upravičenja. Kot lastnica nepremičnine je legitimirana varovati tudi koristi in interese najemnika. Navedla in konkretizirala je vsa dejstva, zaradi katerih lahko nastane posredno škoda tudi njej, prav tako kakšna škoda lahko nastane. Navedla je tudi podlago – najem. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve, zakaj najem ni tak temelj, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navedla je tudi konkretne okoliščine, zaradi katerih jo lahko bremeni najemnik in zaradi katerih lahko njej nastane materialna škoda. Nerazumljiv in nelogičen je zaključek, da s tem, ko nastaja škoda najemniku, njej ne nastaja nobena škoda. Ta izhaja že iz logičnega sklepanja. V nasprotju z 2. odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala dokazati resno in neposredno nevarnost, da jo bo najemnik bremenil za škodo, ki mu je nastala. Dovolj je že izkaz verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Ta pa je izkazana, saj je več razlogov zato, da ji taka škoda lahko nastane, kot pa nasprotno. Če pa je sodišče menilo, da ni v zadostni meri izkazala nevarnosti že s tem, ko je predložila dokazilo o številu zaposlenih v gostilni, bi moralo izvesti ostale predlagane dokaze – zaslišanje najemnika in zaposlenih v gostilni. Zato je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dodatno prilaga še listinske dokaze o dejstvih, nastalih po izdaji začasne odredbe – dopise, iz katerih še dodatno izhaja, da obstaja verjetnost nevarnosti nastanka škode tudi njej. Sodišče pa tudi ni presojalo drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer, da dolžniku ne bodo nastale hujše neugodne posledice z izdajo začasne odredbe, kot bi nastale njej brez njene izdaje. Zgolj splošna navedba, da zaradi predhodnih nekonkretiziranih navedb tega sodišče ni moglo presojati, ne zadostuje; odločitev v tem delu ni obrazložena.
Pritožba je utemeljena.
Materialnopravna podlaga za odločitev so določila 272. člena ZIZ, ki predpisuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predlagana začasna odredba predstavlja t. i. ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere namen je v začasni ureditvi spornega razmerja med strankama v izogib uporabi sile ali nastanku nenadomestljive škode. Pri takih začasnih odredbah je potreben restrektiven pristop, ker gre za izjemno sredstvo zavarovanja.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je obstoj terjatve izkazan z zadostno stopnjo – stopnjo verjetnosti, ne pa tudi s stališčem, da ni niti s stopnjo verjetnosti izkazana ena od nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki jih zatrjuje v predlogu za njeno izdajo tožeča stranka.
Pritrjuje pritožbeni graji glede stališča prvega sodišča, da tožnica s predlagano začasno odredbo ne varuje svojega pravnega interesa. Za vložitev predmetne tožbe je aktivno legitimirana tožnica, kot (so)lastnica nepremičnine v korist katere obstaja služnostna pravica (med drugim) hoje in vožnje. Aktivno legitimiran za konfesorno tožbo je namreč pri stvarnih služnostih, ki učinkujejo v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, le lastnik te nepremičnine. Tega ne spremeni dejstvo, da je tožnica nepremičnino oddala v najem. Zato s predmetno tožbo tožnica kot (so)lastnica zasleduje svoj pravni interes. Ker se z izdajo predlagane začasne odredbe zavaruje vtoževana terjatev, pa ima tudi za izdajo predlagane začasne odredbe pravni interes tožnica. Sicer pa je sodna praksa že zavzela stališče, da je nastajajoča škoda v okviru pravnega standarda nenadomestljive škode tudi, če nastaja v tolikšni višini in tako, da je upnik, dolžnik ali kdo tretji eksistenčno ogrožen (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 9/97).
Utemeljeno pritožba opozarja tudi na zadostnost navedb tožeče stranke v zvezi z utemeljevanjem možnosti nastanka premoženjske škode osebno tožnici. Tožnica je o tem podala konkretne navedbe, namreč da jo bo najemnik lahko bremenil, ker mu kot najemodajalka ni zagotovila nemotenega poslovanja lokala, zaradi česar bo v primeru neizdaje začasne odredbe lahko nastajala premoženjska škoda, lahko pa pride tudi do prenehanja poslovanja in posledične izgube zaposlitve tridesetih zaposlenih. S temi dejanskimi navedbami je opredelila materialno pravni temelj za morebitni odškodninski zahtevek napram njej. Pravdne stranke so skladno z razpravnim načelom (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, v nadaljevanju ZPP) namreč dolžne navesti dejstva, ne pa pravne podlage svojih zahtevkov (in ugovorov). Materialnopravno podlago mora iz dejanskih navedb (če so zadostne in v konkretnem primeru so) izluščiti sodišče, ki mora materialno pravo poznati. Tožnica je navedla kakšna škoda in zakaj lahko nastane najemniku, da jo ta lahko bremeni za škodo kot najemodajalko, pa je stvar obligacijskega, torej materialnega prava. Pri tem je potrebno opozoriti še, da se za presojanje obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe zahteva nižji dokazni standard – stopnja verjetnosti.
Prav pa ima pritožba tudi glede nadaljnjega zatrjevanega pogoja oziroma predpostavke za izdajo začasne odredbe. Če upnik (tožeča stranka) izkaže za verjetno, da bi dolžnik (tožena stranka) s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni dolžan dokazovati, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (3. odstavek 272. člena ZIZ). Tožnica je to predpostavko v predlogu za izdajo začasne odredbe smiselno zatrjevala z navedbami, da tožena stranka z izročitvijo ključev vrat, ki onemogočajo izvrševanje služnostne pravice, ne bo utrpela nobenih hujših posledic, saj se bo s tem zagotovilo le dosedanje izvrševanje služnostne pravice dovoza do nepremičnine.
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 272. člen ZIZ, v posledici česar ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Glede na naravo kršitve in značilnosti postopka zavarovanja (predviden je ugovor v primeru ugotovitve predlogu za izdajo začasne odredbe), je višje sodišče na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 355. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).
Prvostopenjsko sodišče naj ponovno oceni celotno trditveno in dokazno podlago tožeče stranke. Če dvomi v katero od v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevano dejstvo, bo moralo izvesti tudi v zvezi s temi trditvami predlagane dokaze – zaslišanje prič in strank (gl. dokazne predloge pod točko III. tožbe). Nato naj o predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno odloči, in sicer ob upoštevanju dejanskega stanja v času izdaje nove odločbe.