Jedro

ZDR v drugem odstavku 92. člena določa le minimalne odpovedne roke, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec iz poslovnih razlogov. Sodišče je pravilno presodilo, da je bilo v tožničinem primeru potrebno uporabiti določbe 64. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki za primer prenehanja delovnega razmerja za tožnico določajo daljši odpovedni rok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 10. 2006 delovno razmerje prenehalo po izteku trimesečnega odpovednega roka dne 31. 1. 2007 in ne 14. 12. 2006. Za čas od 14. 12. 2006 do 31. 1. 2007 je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, vključno z izplačilom plače ter toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova odpravnine izplača še 4.229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2007 dalje. Pri tem se je sklicevalo na za tožnico ugodnejše določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (kolektivna pogodba dejavnosti, Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami) glede odpovednih rokov in osnov za ugotovitev višine odpravnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Tako glede odpovednih rokov kot glede višine odpravnine navaja, da je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) podlage za te pravice tako po temelju kot glede dolžine oziroma višine odpravnine na novo uredil. Zato sodišče ne bi smelo uporabiti določb kolektivne pogodbe dejavnosti, ki so bile sprejete na podlagi drugačne zakonske ureditve. Poleg tega je sodišče zmotno razlagalo določbo 40. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, da pomeni „povprečna izplačana plača brez odtegljajev“ bruto plačo delavca.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni določno opredelila. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZDR se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

10. ZDR v drugem odstavku 92. člena določa le minimalne odpovedne roke, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec iz poslovnih razlogov. Zato je sodišče pravilno presodilo, da je bilo v tožničinem primeru potrebno uporabiti določbe 64. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki za primer prenehanja delovnega razmerja za tožnico določajo daljši odpovedni rok. Gre z vidika delavca za ugodnejšo določbo kolektivne pogodbe glede pravice do odpovednega roka, ki jo je v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDR potrebno upoštevati ne glede na to, da je bil v kolektivni pogodbi tak ugodnejši rok določen pred uveljavitvijo ZDR. Vrhovno sodišče je že večkrat ugotovilo, da ZDR v letu 2003 veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil, tako da so tudi po njegovi uveljavitvi veljale še naprej, kolikor niso bile v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami (1).

11. Podobna stališča je Vrhovno sodišče sprejelo tudi glede upoštevanja določb kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalce glede višine odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi v zvezi z vsebino 40. člena za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti je bilo že sprejeto stališče, da iz opredelitve, „da je osnova za odpravnino delavčeva povprečno izplačana plača brez odtegljajev, ne izhaja, da bi bila s tem določena kot osnova za odpravnino delavčeva izplačana neto plača, to je plača, zmanjšana za davek in prispevke“. Pri tem je sodišče ugotovilo, da je ob sklenitvi kolektivne pogodbe dejavnosti v letu 1994 veljal ZPDJVZ, ki je v 18. členu določal, da pripada delavcu, ki mu ni mogoče zagotoviti dela, ob prenehanju delovnega razmerja v zavodu, odpravnina v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, zmanjšana za prispevke in davke, za vsako leto dela v vzgojno izobraževalnih zavodih. To pa ne pomeni, da še v času veljavnosti tega zakona stranke v kolektivni pogodbi dejavnosti ne bi mogle določiti za delavce v vzgoji in izobraževanju ugodnejše osnove za izračun odpravnine. Če bi hotele ohraniti enako višino odpravnine, kot jo je zelo jasno določal zakon, določb o višini odpravnine v kolektivni pogodbi ne bi bilo, ali pa bi bila v kolektivni pogodbi odpravnina določena na enak način in z enako opredelitvijo, kot v zakonu. Drugačna opredelitev osnove za izračun višine odpravnine v kolektivni pogodbi dejavnosti, ki jo je samo po sebi potrebno razlagati, da je bila kot osnova določena delavčeva bruto plača, dejansko kaže na to, da so stranke že ob sklenitvi te kolektivne pogodbe dogovorile za delavce ugodnejšo osnovo. Vse eventualne pomisleke v zvezi z opredelitvijo osnove za izračun odpravnine pri toženi stranki pa je odstranila tudi razlaga odbora za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti, da v 40. členu te kolektivne pogodbe uporabljen izraz „povprečna izplačana plača brez odtegljajev“ pomeni bruto znesek povprečne plače delavca (objavljena v Ur. l. RS, št. 52/07 z dne 12. 6. 2007). Razlage posebnih organov, ki jih ustanovijo stranke kolektivne pogodbe z namenom, da se tudi na tak način doseže enotna uporaba določb kolektivne pogodbe, nimajo značaja (nove) pravne norme, pri kateri bi se lahko postavilo vprašanje njene retroaktivne veljavnosti. Navedena razlaga odbora za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti pomeni le, da je bilo določbo prvega odstavka 40. člena te kolektivne pogodbe že vse od njene sklenitve dalje razumeti tako, da je z njo kot osnova za izračun višine odpravnine dogovorjena delavčeva povprečna bruto plača (2).

12. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku za priznanje daljšega odpovednega roka in izplačilo razlike odpravnine na podlagi določb za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodbe VIII Ips 144/2006 do 146/2006 z dne 20. 6. 2006. Op. št. (2): Glej sodbo VIII Ips 270/2008 z dne 6. 11. 2008.