Jedro

Tožnik, ki je prišel v Republiko Slovenijo na študij, torej prostovoljno, od leta 1993 dalje pa nima več statusa študenta, pa tudi statusa tujca nima urejenega, ne izpolnjuje pogojev za priznanje begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil in s tem tudi ne pogojev za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1943/2001-8 z dne 19.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.11.2001 (1. točka), s sklepom pa ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje azila tožniku, rojenemu 1.1.1964 v kraju H., državljanu Z. in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 60 dni od pravnomočnosti odločbe. Svojo odločitev sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, da Ustava RS v določbi 48. člena priznava pravico pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, vendar pa ustava te pravice ne opredeljuje kot absolutno pravico. Tudi po določbi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odl. US in 124/2000, v nadaljevanju ZAzil) daje Republika Slovenija azil tujcem, ki ki zaprosijo za zaščito, vendar le iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija). Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje Republika Slovenija azil tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu 3. odstavka Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, a vseeno predstavljajo zadosten razlog, da se teh oseb ne vrne v njihovo izvorno državo (azil iz humanitarnih razlogov). Sodišče je sledilo odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, ker je ugotovilo, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik nesporno ni begunec oziroma oseba, ki je pobegnila iz matične države zaradi preganjanja, prav tako pa ni razlogov, da se ne bi vrnil v matično državo brez nevarnosti za svojo varnost ali fizično integriteto. Tožnik je prišel v Republiko Slovenijo v letu 1984, za azil pa je zaprosil zato, ker nima urejenega statusa tujca ter zaradi obveznosti do mladoletne hčerke, ki je slovenska državljanka, kar pa niso razlogi za priznanje azila po določbah ZAzil. Tožnik se pritožuje le zoper 1. točko izpodbijane sodbe in sklepa, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna azil v Republiki Sloveniji. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena in da bi mu bilo treba priznati azil v Republiki Sloveniji. Že v tožbi je opozarjal, da, po njegovem mnenju, pri odločanju o vlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in tudi ni bil pravilno uporabljen ZAzil. Opozarjal je tudi na kršitve Ustave RS in mednarodnih aktov, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil. V delu, kjer mu tožena stranka nalaga zapustitev ozemlja Republike Slovenije, gre, po njegovem mnenju, za kršitev prepovedi nevračanja. Dokazal je, v kakšnem položaju bi bil ob vrnitvi v domovino. Ob upoštevanju vseh navedb bi morala biti odločitev prvostopnega sodišča drugačna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica do azila ni absolutna pravica, pač pa da Republika Slovenija daje azil le tistim tujcem, ki potrebujejo azil iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji ali EKČP. Tožnik je nesporno prišel v Republiko Slovenijo v letu 1984 na študij, torej prostovoljno. Od leta 1993 nima več statusa študenta, pa tudi statusa tujca nima urejenega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo odločitvi tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, saj tožnik, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil in s tem tudi pogojev za priznanje azila.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, da so bile v postopku kršene tožnikove ustavne pravice. Tožnik svojih pritožbenih trditev o kršitvah njegovih ustavnih pravic ne navaja podrobneje, pač pa le posplošeno. Kršitve ustavnih pravic je po mnenju pritožbenega sodišča treba konkretizirati: navesti je potrebno, katere ustavne pravice, naj bi bile kršene, kateri državni ali drug organ naj bi jih kršil, s katerimi dejanji in kdaj so bile kršene te pravice. Ker tožnik v svoji pritožbi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni konkretiziral, pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev niti ne more preizkusiti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.