Jedro

Dokler gre za izoliran zemljiški dolg (fiduciarne zavarovalne pogodbe ni, zemljiško pismo ni bilo preneseno in ga lastnik nepremičnine, v konkretnem primeru dolžnik, poseduje sam) niti poplačilna pravica iz zemljiškega dolga niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato rubež zemljiškega dolga in zemljiškega pisma v konkretnem primeru ne omogoča poplačila upnikove terjatve v nadaljnjem izvršilnem postopku. Zgolj temu pa so namenjene predhodne odredbe.

Dolžnik je v predlogu za povrnitev stroškov navedel zgolj skupen znesek le-teh, ne da bi jih določno opredelil (po vsebini, višini in pravni podlagi) in tako že trditvenega bremena ni zmogel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep: - v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru z dne 22. 4. 2013 ugodi, sklep o zavarovanju Z 115/2013 z dne 12. 4. 2013 v točkah I, II in III izreka razveljavi, v tem obsegu predlog za zavarovanje z dne 9. 4. 2013 zavrne in se razveljavijo vsa opravljena dejanja zavarovanja, v IV. točki izreka pa spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške postopka v znesku 4.687,00 EUR, - v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka v znesku 9.863,70 EUR, sicer pa se pritožba zavrne in sklep v delu izpodbijane I. točke izreka, v katerem je zavrnjena zahteva dolžnika po povrnitvi stroškov ugovora, potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor z dne 22. 4. 2013 zoper sklep o zavarovanju Z 115/2013 z dne 12. 4. 2013 zavrnilo (točka I izreka) ter še odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 9.863,70 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da daje že nepravnomočna odločba o priznanju tuji sodni odločbi značaj domače nepravnomočne odločbe. Iz nobene od tujih sodnih odločb, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, ne izhaja, da bi upnik imel do dolžnika terjatev, zaradi zavarovanja katere je sodišče izdalo predhodne odredbe, saj je iz izreka sklepa o zavarovanju razvidno, da naj bi se zavarovala denarna terjatev v znesku 6.260.432,61 EUR, medtem ko se tuji sodni odločbi, ki naj bi bili podlaga za izdajo predhodnih odredb, glasita na plačilo zneskov v novih izraelskih šekelih (NIS). Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne, upniku pa naloži, naj dolžniku v osmih dneh po prejemu sklepa povrne stroške tega postopka v znesku 9.374,00 EUR, povečanega za plačane sodne takse, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od devetega dne po vročitvi sklepa dalje. Pooblaščenec dolžnika je zavezanec za DDV.

3. Na pritožbo je upnik odgovoril, v celoti prerekal navedbe pritožbe, in priglasil stroške odgovora nanjo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 4. 2013 zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 6.238.702,61 EUR dovolilo predhodno odredbo, s katero je v korist upnika v točki I izreka odredilo rubež zemljiškega dolga in zemljiškega pisma, izstavljenega na nepremičnini k.o. X, št. stavbe 000, št. dela stavbe 111 in k.o. Y, št. stavbe 222, št. dela stavbe 333, v točki II izreka za izvršitelja določilo M.D., ter še odločilo, da ta predhodna odredba velja do vključno osmega dne po pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa sodišča, izdanega v postopku priznanja tuje sodne odločbe (točka III izreka), da je dolžnik dolžan upniku v roku osmih dni plačati 4.687,00 EUR stroškov tega postopka, povečano za DDV, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (točka IV izreka), ter da se, kar upnik zahteva več, zavrne (točka V izreka). Iz obrazložitve tega sklepa (predzadnji odstavek na strani 4 in naslednji) je razvidno, da iz notarskih zapisov, s katerima je bil zemljiški dolg ustanovljen, izhaja, da v trenutku ustanovitve ni obstajal povezan pravni posel, na katerega bi se ustanovitev zemljiškega dolga nanašala. Za prvega imetnika zemljiškega pisma se šteje ustanovitelj, v obravnavanem primeru torej dolžnik, s čimer je pridobil pravico do poplačila iz vrednosti nepremičnine. Iz navedb in predloženih listin ne izhaja, da bi pravica iz zemljiškega dolga prešla na tretjo osebo in je nosilec pravic dolžnik. Sodišče zaključuje, da gre za pravico, ki jo je mogoče zarubiti (tretji odstavek 260. člena ZIZ). Upniku je potrebno priznati pravni interes, da prepreči izročitev zemljiškega pisma v zavarovanje terjatve do dolžnika, ki bo šele nastala. Zato je sodišče izdalo predhodno odredbo, s katero se po pravilih za zarubljene terjatve iz vrednostnega papirja dovoljuje rubež zemljiškega pisma, s čimer bo zavarovan upravičen pravni interes upnika pred nastankom nove terjatve tretje osebe, ki bi imela prednost pred upnikom pri poplačilu. V skladu s 108. členom ZIZ se rubež terjatve iz vrednostnega papirja, ki se prenaša z indosamentom, ter terjatve, za uveljavitev katere je sicer potreben ta papir, opravi tako, da izvršitelj odvzame dolžniku ta vrednostni papir, v obravnavanem primeru zemljiško pismo.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnik, kot ustanovitelj in prvi imetnik zemljiškega pisma (ker povezan pravni posel ne obstaja), pridobil pravico do poplačila iz vrednosti nepremičnine, ter da gre za pravico, ki jo je mogoče zarubiti (3. točka prvega odstavka 260. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), ni pravilno.

7. Zemljiški dolg je v skladu s prvim odstavkom 192. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom, nastane pa (med drugim) na podlagi enostranskega pravnega posla ustanovitelja, ki je lahko le lastnik nepremičnine (prim. prvi in drugi odstavek 194. člena SPZ).

8. Zemljiški dolg je primarno instrument za zavarovanje, s katerim lastnik zemljišča zavaruje lasten ali tuj dolg. Za zavarovalni zemljiški dolg gre v primeru, ko obstaja fiduciarna pogodba o zavarovanju obveznosti. Če pa lastnik nepremičnine (dolžnik) ne razpolaga s fiduciarno zavarovalno pogodbo, kot je v konkretnem primeru ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pa gre za izoliran zemljiški dolg, ki nima vpliva na poplačilo upnikov. Dokler gre za izoliran zemljiški dolg (fiduciarne zavarovalne pogodbe ni, zemljiško pismo ni bilo preneseno in ga lastnik nepremičnine, v konkretnem primeru dolžnik, poseduje sam) niti poplačilna pravica iz zemljiškega dolga (po izrecni določbi tretjega odstavka 199. člena SPZ poplačila zemljiškega dolga ne more zahtevati lastnik obremenjene nepremičnine) niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato rubež zemljiškega dolga in zemljiškega pisma v konkretnem primeru ne omogoča poplačila upnikove terjatve v nadaljnjem izvršilnem postopku. Zgolj temu pa so namenjene predhodne odredbe.

9. Glede na navedeno v 3. točki (niti v katerikoli drugi) prvega odstavka 260. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo dovoljene predhodne odredbe.

10. Ker pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) med drugim pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava, je pritožbi dolžnika ugodilo na način, razviden iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub temu, da je ugovoru ugodilo, pa je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi ugovora, da se zahteva dolžnika za povrnitev stroškov ugovornega postopka zavrne (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je v okviru predloga, podanega v ugovoru, zahteval, da se naloži upniku, naj mu povrne stroške tega postopka v znesku 9.342,00 EUR, vendar pa tak zahtevek ni v skladu z drugim odstavkom 163. člena, drugim odstavkom 155. člena ter prvim odstavkom 7. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je namreč v predlogu za povrnitev stroškov navedel zgolj skupen znesek le-teh, ne da bi jih določno opredelil (po vsebini, višini in pravni podlagi) in tako že trditvenega bremena ni zmogel. Sodišče sme namreč ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, zgolj ob pogojih iz drugega odstavka 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

11. Odločitev o pritožbenih stroških (točka II izreka tega sklepa) temelji na prvem odstavku 154. člena ter na v prejšnjem odstavku navedenih členih ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je tudi v pritožbenem predlogu navedel zgolj skupen znesek stroškov, ki naj mu jih povrne upnik, ne da bi jih konkretno opredelil, ni navedel, za katere takse in v kolikšnih zneskih naj bi šlo (dokazil o plačilu pritožbi ni priložil), prav tako pa tudi ni predložil nobene listine za svojo trditev, da je zavezanec za DDV, niti ni predlagal vpogleda v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV (prim. sklep II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009), zato mu pritožbeno sodišče priglašenih stroškov postopka ni priznalo. Ker je dolžnik s pritožbo uspel, upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.