Jedro

Določba 1. odstavka 48. člena KZ se uporablja v primerih, ko sodišče sodi že prej obsojeni osebi oziroma ji izreka kazen v novem postopku, ki v njem kazen še ni pravnomočno izrečena.

Zakon ne pogojuje dopustnosti izrekanja enotne kazni namesto dveh pravnomočno izrečenih kazni na podlagi 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP z okoliščino, da obsojenec še ni prestal kazni po prejšnji obsodbi.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se spremeni izpodbijani sklep in se obs. I.Š. ob upoštevanju pravnomočno izrečenih kazni 3 (tri) mesece zapora s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 19.10.1998 in 1 (eno) leto zapora s sodbo istega sodišča z dne 12.12.2002, ki se štejeta kot določeni, izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

V izrečeno enotno kazen se všteje čas že prestane kazni.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi 1. odstavka 48. člena KZ zavrnilo predlog obs. I.Š. z dne 2.4.2003, da se mu izreče ena sama kazen namesto že prestane kazni treh mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 19.10.1998, in kazni enega leta zapora, ki jo je takrat prestajal in mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 12.12.2002, s katero je preklicalo svojo pogojno obsodbo z dne 6.10.1999. Vrhovni državni tožilec je zoper sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker da je sodišče z njim prekršilo pravico, ki jo ima po 1. odstavku 48. člena KZ. Kazniva dejanja, zaradi katerih je bila obsojencu s sodbo izrečena kazen enega leta zapora, je storil v času od leta 1993 do 1995, torej preden je 14.12.1998 začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi. S tem je bil izpolnjen pogoj, da se obsojencu izreče enotna kazen. Okoliščina, da je obs. Š. kazen po prejšnji sodbi že prestal, ne vpliva na njegovo pravico, da se mu izreče enotna kazen v skladu z določbo 1. odstavka 48. člena KZ.

Predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obs. I.Š. na zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z vlogo z dne 2.4.2003 je obs. I.Š. predlagal, da se mu izreče enotna kazen zapora namesto dveh pravnomočno izrečenih kazni treh mesecev in enega leta zapora. V takem primeru sodišče s sodbo izreče eno samo kazen v skladu z določbami 1. točke 1. odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 2. odstavka istega člena. Sodišče se je torej v izpodbijanem sklepu nepravilno sklicevalo na določbe 1. odstavka 48. člena KZ kot na pravno podlago za izdajo sklepa. Te določbe se uporabljajo v primerih, ko sodišče sodi že prej obsojeni osebi oziroma ji izreka kazen v novem postopku, ki v njem kazen še ni pravnomočno izrečena. V tem pogledu tudi zahteva za varstvo zakonitosti nepravilno uveljavlja kršitev 1. odstavka 48. člena KZ.

Pravilno pa zahteva trdi, da okoliščina, ali je obsojenec prestal kazen, izrečeno s prejšnjo sodbo, ne vpliva na njegovo pravico, da se mu izreče ena sama kazen bodisi na podlagi 1. odstavka 48. člena KZ v postopku, ko je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, ali v postopku neprave obnove.

Po določbah 2. odstavka 407. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka istega člena se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, niso pa bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanje v steku. Sodišče v takem primeru z novo sodbo spremeni prejšnji sodbi tako, da izreče eno samo kazen. Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi, da zakon ne pogojuje dopustnosti izrekanja enotne kazni namesto dveh pravnomočno izrečenih kazni na podlagi 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP z okoliščino, da obsojenec še ni prestal kazni po prejšnji obsodbi, kot je to zmotno štelo sodišče v izpodbijanem sklepu. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče pa ni sprejelo predloga vložnika zahteve, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Glede na naravo ugotovljene kršitve 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP in 2. odstavka istega člena je ob uporabi teh določb ter določb o izreku enotne kazni za dejanja v steku po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ štelo kazni treh mesecev zapora in enega leta zapora, ki sta bili izrečeni z omenjenima sodbama, za določeni, nato pa je izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora.