Jedro

Pravnorelevantni vzrok škode je tisti škodni dogodek, katerega rednemu učinku ustreza konkretna škoda. Zatrjevana škoda v obravnavanem primeru ni adekvatna v razmerju z očitanim vzrokom. Zatrjevana škoda je nenavadna in izredna. Tožencu je ne moremo pripisati, saj med zatrjevano škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi pravnomočnosti sklepov o izvršbi in namestitvijo nabiralnika, ni naravne in logične povezave. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti se smejo pri iskanju odgovora na vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze upoštevati le tiste okoliščine, ki „običajno“, „praviloma“ v rednem teku stvari pripeljejo do škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 38.193,81 EUR odškodnine z obrestmi ter stroški. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 1.858,16 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh z zakonom določenih pritožbenih razlogov. Napada ugotovitev sodišča, da naj bi bila tožena stranka vzdrževalec prostorov, katerih najemnik je bila družba H. d.o.o. To dejstvo se pojavi šele v izpovedbi tožene stranke na zaslišanju 30. 5. 2014. Ta narok je bil že drugi narok za glavno obravnavo, na katerem ni bilo več mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Tudi če bi bil to šele prvi narok, tožena stranka s s svojim zaslišanjem ne bi mogla dopolnjevati trditvene podlage. Dejstva, ali je bila tožena stranka vzdrževalec poslovnih prostorov, naslovno sodišče sploh ne bi smelo ugotavljati. Navedeno pomeni, da je sodišče storilo kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je svojo sodbo oprlo na dejstvo, ki ga nobena od strank v postopku ni zatrjevala. Če bi to dejstvo tožena stranka pravočasno navedla, bi se lahko tožeča stranka na to navedbo odzvala, jo zanikala in v dokaz predlagala, naj tožena stranka predloži pogodbo o upravljanju vzdrževalnih del. Predlagala bi poizvedbe pri ZPIZ in ZZZS, če je bila tožena stranka v zvezi z opravljanjem vzdrževalnih del vključena v obvezna zavarovanja.

3. Tožeča stranka z namestitvijo poštnega nabiralnika s strani tožene stranke ni soglašala, zato bi moralo sodišče ob uporabi pravil o gestiji napraviti zaključek, da je tožena stranka ravnala protipravno. Kdaj je tožeča stranka opazila dodatni poštni nabiralnik ni pomembno za ugotavljanje protipravnosti. Tožena stranka je tudi po namestitvi poštnega nabiralnika obdržala dejansko oblast nad njim. To je priznala s tem, ko je kasneje sama odstranila nabiralnik brez pooblastila tožeče stranke.

4. Sodišče ne loči med navedbami tožeče stranke ter izpovedbo o njenih zaznavanjih. Če tožena stranka tožeče stranke ni obvestila o namestitvi spornega nabiralnika, to ne pomen zanikanja trditve, da je bil sporni nabiralnik nameščen. Izpovedba tožeče stranke, da namestitve spornega nabiralnika ni zaznala, je skladna z njenim zanašanjem na uveljavljen režim postopanja v zvezi s poštnimi pošiljkami (skupni nabiralnik). Šlo je za ustaljeni sistem v zvezi s poštnimi pošiljkami, ki je deloval in je bil glede na tesno povezanost akterjev razumljiv. Če bi že bilo potrebno namestiti nov nabiralnik, potem bi bilo logično, da bi se namestil za družbo S. d.o.o. Izpovedbi tožene stranke in A. A. sta bili protislovni, česar pa sodišče ni opazilo niti se do tega ni opredelilo. Bolj smiselno bi bilo, če bi tožena stranka in A. A. namestila nov nabiralnik za družbo S. d.o.o. Nov nabiralnik ni bil nameščen niti za družbo M., ki je v lasti tožene stranke.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik s tožbo vtožuje plačilo škode, ki je nastala njegovi družbi zaradi ravnanja toženca, ki je protipravno namestil nabiralnik za tožnikovo družbo, tožniku pa ključev nabiralnika ni izročil. V nabiralnik so bili vloženi trije (neutemeljeni) predlogi za izvršbo, vendar tožnik zoper njih ni mogel ugovarjati, saj jih ni prejel. Sklepi so postali pravnomočni, tožnikova družba je bila obremenjena za vtoževani znesek, kasneje pa izbrisana iz sodnega registra, zaradi česar je toženec dolgovani znesek dolžan plačati tožniku (kot edinemu družbeniku). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da toženec ni ravnal protipravno in zato ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti ter zahtevek zavrnilo. Ugotovilo pa je tudi, da opisane namestitve nabiralnika ni mogoče opredeliti kot ravnanje, katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

8. Pritožba napada ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil toženec vzdrževalec poslovnih prostorov na naslovu .... in da je bila namestitev nabiralnika v njegovi pristojnosti. Sodišče je prišlo do take ugotovitve na podlagi izvedenega dokaznega postopka in sicer zaslišanja toženca ter priče A. A. Pritožbeni očitek, da sodišče tega dejstva ne bi smelo ugotoviti, saj ga tožena stranka ni podala v svoji trditveni podlagi, je neutemeljen. Sodišče je ugotovilo, da je za namestitev nabiralnika toženca zaprosila lastnica prostorov A. A., in sicer ga je zaprosila, naj uredi, da se za vse najemnike oz. družbe na tem naslovu namestijo ločeni nabiralniki. Ob ugotovitvi sodišča, da je v isti nabiralnik pošto prejemalo več družb in da je bilo pošte vedno veliko, pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre za logično in sprejemljivo odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnik imel ključe od nameščenega nabiralnika, saj je verjelo izpovedbi toženca in priči A. A. Sodišče je ocenilo kot težko predstavljivo, da bi tožnik sprva imel dostop do ključa nabiralnika, potem pa bi naenkrat začel pošto dobivati na tla pred vrata in ne bi reagiral (izpovedba tožnika).

9. Pritožba napada tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in zatrjuje protislovnost izpovedb tožene stranke in A. A. Problematizira njuno odločitev o namestitvi novega nabiralnika za družbo H. d.o.o. ter sprašuje, zakaj ni bil nameščen nov nabiralnik za družbi S. d.o.o. in M. Sodišče je dokazno ocenilo tako izpovedbo toženca, priče A. A. kot tudi tožnika ter jih dokazno povezalo v celoto. Ocenjevalo jih je tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in na podlagi izvedenega dokaznega postopka napravilo zaključke, ki so življenjski in logični ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče izpovedbi tožnika ni sledilo, kar je argumentirano obrazložilo (primerjaj 9. točko obrazložitve). Verjelo pa je izpovedbi toženca in priče A. A. Njuni izpovedbi nista protislovni (kot trdi pritožba), ampak sta glede načina prejemanje pošte in odločitve o namestitvi novega nabiralnika smiselno enaki. Odločitev o namestitvi nabiralnika je prvostopenjsko sodišče ocenilo tudi kot življenjsko sprejemljivo (primerjaj 10. točko obrazložitve). Tudi če tožeča stranka ni namestila novih nabiralnikov za ostale družbe, to ne ovrže zaključkov prvostopnega sodišča. 10. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti je tudi vzročna zveza. Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, so dejansko stanje. Materialnopravno vprašanje pa je ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o vzročnosti ratio legis) oziroma, ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja (terorija o adekvatni vzročnosti). Pravnorelevantni vzrok škode je tisti škodni dogodek, katerega rednemu učinku ustreza konkretna škoda. Zatrjevana škoda v obravnavanem primeru ni adekvatna v razmerju z očitanim vzrokom. Zatrjevana škoda je nenavadna in izredna. Tožencu je ne moremo pripisati, saj med zatrjevano škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi pravnomočnosti sklepov o izvršbi in namestitvijo nabiralnika ni naravne in logične povezave. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti se smejo pri iskanju odgovora na vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze upoštevati le tiste okoliščine, ki „običajno“, „praviloma“ v rednem teku stvari pripeljejo do škode. Da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni adekvatna očitanem vzroku, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Štelo je, da opisane namestitve nabiralnika ni mogoče opredeliti kot ravnanje s predvidljivo posledico nastanka škode, kar še posebej velja ob dejstvu, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik imel ključ.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso razlogi, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku(1)).

(1) Ur. l. RS, št. 45/2008 – UPB-3, ZPP.