Jedro

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je šlo pri njeni udeležbi na predavanjih za službeno pot, kar bi pomenilo, da je upravičena do povračila višjih potnih stroškov v skladu z 10. členom Aneksa, ki določa kilometrino v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. S tem, ko se je udeležila izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bila napotena na službeno pot, ampak je bila z dela odsotna, tožena stranka pa ji je plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premalo plačanih potnih stroškov v višini 1.198,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2018 do plačila in 47,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila ter zahtevek za obračun 80,83 nadur v bruto znesku 857,81 EUR in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2018 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 504,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o izobraževanju civilnopravna pogodba, saj se je izobraževala v interesu tožene stranke. Z udeležbo na izobraževanju je izpolnjevala svojo delovnopravno obveznost iz 170. člena ZDR-1. Pri napotitvi na izobraževanje v drugem kraju ji je tožena stranka dolžna zagotoviti minimum pravic iz delovnega razmerja, zato se tudi s pogodbo o izobraževanju ne sme priznati manj pravic. Šlo je za vnaprej pripravljeno pogodbo, na katero ni mogla vplivati, v podpis jo je prejela že podpisano. Izobraževanja ni mogla odkloniti, saj bi ji sicer delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Višina stroškov, določena s kolektivno pogodbo, ne more biti predmet pogodbenega dogovarjanja. Avtonomija pogodbenih strank je omejena (9. člen ZDR-1). Če tožena stranka kot delodajalec v svojem interesu napoti delavca izven kraja opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, mu je dolžna povrniti kilometrino za občasno uporabo lastnega vozila v službeni namen v višini 18 % cene neosvinčenega bencina skladno z 10. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti. Dejstvo, da tožnica ni prejela niti ni sklenila dogovora o uporabi lastnega vozila v službene namene, ne vpliva na presojo, da je bila napotena na službeno pot. Takšno stališče je bilo sprejeto tudi v sodni praksi pritožbenega sodišča (odločbe Pdp 299/2007, Pdp 525/2016, Pdp 758/2016, Pdp 759/2016, Pdp 929/2016 in Pdp 417/2019). Izpodbijana odločitev zato predstavlja odstop od sodne prakse, pri čemer gre za delavce istega delodajalca. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listin, iz katerih izhaja, da tožena stranka šteje ure, porabljene za pot na izobraževanje, v delovni čas in jih je tožničinemu sodelavcu A.A. priznala kot nadure. Podana je neenaka obravnava. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in zahtevek iz naslova nadur pravilno zavrnilo na podlagi stališča, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o izobraževanju, pri čemer udeležba na izobraževanju ne pomeni službene poti. Pravilno je ugotovilo naslednja dejstva in zavzelo pravilna materialnopravna stališča: - da se pogodba o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe presoja po pravilih civilnega prava; - da sta v pogodbi o izobraževanju stranki določili, da bo tožena stranka tožnici izplačala stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91-I in nasl.) in Zakonom za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.) v višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela; - da v skladu z drugim odstavkom 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks; Ur. l. RS, št. 40/12) povračilo stroškov prevoza na delo in z dela znaša 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer, kar je tožena stranka tožnici tudi plačala; - da v konkretnem primeru ni šlo za službeno pot, saj tožnica ni opravljala dela, ampak se je izobraževala.

7. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je šlo pri njeni udeležbi na predavanjih za službeno pot, kar bi pomenilo, da je upravičena do povračila višjih potnih stroškov v skladu z 10. členom Aneksa, ki določa kilometrino v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer. S tem, ko se je udeležila izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bila napotena na službeno pot, ampak je bila z dela odsotna, tožena stranka pa ji je plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Tako stališče se je ustalilo v novejši sodni praksi (odločbe pritožbenega sodišča Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019, Pdp 512/2019), zato pritožbeno sklicevanje na starejše ali drugačne primere iz sodne prakse ni utemeljeno. Skladno s 170. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ima delavec sicer pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, vendar pa to ne pomeni, da je udeležbo na izobraževanju mogoče šteti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi v drugem kraju od tistega, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (prim. sodba VS RS X Ips 387/2011). Glede na to pritožba neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka glede višine povračila stroškov prevoza vezana na minimum pravic po zakonu in kolektivni pogodbi, ki se priznajo za službeno pot. Tožena stranka je tožnici pravilno povrnila stroške za prevoz na izobraževanje v višini, dogovorjeni s pogodbo o izobraževanju. Prav tako pravilno ni štela ur, ki jih je tožnica porabila za pot, kot ure, ko je opravljala delo (nadure).

8. Tožnica v pritožbi poudarja stališče sodne prakse, da za priznanje kilometrine v primeru službene poti sklenjen dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene ni nujen, kar pa glede na to, da ni šlo za službeno pot, v obravnavani zadevi ni bistveno. Tudi ni pomembno, ali je pogodba o izobraževanju čista civilnopravna pogodba ali pogodba delovnega prava, saj je določila pogodbe vselej treba uporabljati tako, kot se glasijo. V pogodbi o izobraževanju je povračilo stroškov prevoza na izobraževanje in z izobraževanja dopustno določeno v višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Na to ne vpliva tožničino vztrajanje, da na vsebino pogodbe o izobraževanju ni mogla vplivati niti to, v čigavem interesu je bila pogodba o izobraževanju sklenjena.

9. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dopis „Napotitev ... skupine policistov na izobraževanje za pridobitev višješolske izobrazbe policist – prevozi“ z dne 28. 11. 2018, iz katerega izhaja, da je tožena stranka priznavala po 2,5 uri za pot, in izpis povzetka mesečnega razporeda dela za A.A.. Za odločitev v tem sporu ni bistveno, kako je tožena stranka opredelila udeležbo na izobraževanja in priznala ure drugemu delavcu. Tožnica s sklicevanjem na morebitno nepravilno postopanje tožene stranke svojega zahtevka ne more utemeljiti.

10. Ker glede na navedeno niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).