Jedro

Zaradi zmotne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki je dejansko stanje glede višine opravljenih dvigov s strani toženca, ostalo neugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85053/2015 z dne 21. 7. 2015 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 5.226,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Kršilo je 8. člen ZPP, saj opravljena dokazna ocena vsebinsko ni prepričljiva. Spregledalo je, da je bil toženec do uvedbe stečajnega postopka dne 28. 5. 2014 edini zakoniti zastopnik tožnice in posledično odgovoren za zakonito poslovanje družbe. Kot direktor je edini upravljal z računom tožnice in je vedel ali bi moral vedeti, kaj je v poslovnih knjigah podjetja, ki ga je vodil, zavedeno. Tudi priči F. in P. sta izpovedali, da je bil toženec vedno na tekočem s celotnim poslovanjem družbe. Če zavedeni poslovni dogodki dejansko ne bi predstavljali posojila oz. če dejansko ne bi šlo za denar, ki ga je vzel toženec zase osebno, bi toženec zagotovo poskrbel za drugačno knjiženje, vendar tega ni storil. V tej zadevi ne more biti sporno, da je toženec sporna denarna sredstva v vtoževani višini prejel. Navedeno izhaja iz konto kartice, česar toženec v postopku ni zanikal. Toženec je prerekal navedbe tožnice, da je ta denar prejel kot posojilo, ne pa da je ta denarna sredstva dejansko prejel, kar bi moralo sodišče šteti za dokazano. Če je direktor izključno sam upravljal z računom tožnice, je povsem jasno, da je bil direktor tisti, ki je denar dvigoval, pa tudi sicer ni zatrjeval, da bi bil kdo drug pooblaščen za dvigovanje gotovine. Trdil je le, da sredstev ni prejel kot posojilo, temveč jih je porabil za tekoče poslovanje družbe tožnice. Te navedbe pa so ostale na ravni pavšalnega zatrjevanja. T. iz računovodskega servisa je izpovedala, da pisnih posojilnih pogodb niso imeli, zato je računovodstvo glede na dejstvo, da druge dokumentacije ni bilo, dvignjene zneske iz računa podjetja knjižilo kot posojila, kar je kot pravilno potrdil tudi izvedenec finančne stroke B. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Na toženca, ki je trdil, da denarja ni prejel kot posojilo, temveč je denar porabil za tekoče poslovanje podjetja, se je trditveno in dokazno breme prevalilo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je bil predmetni denar porabljen za redno poslovanje družbe, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preiskusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je za dokaz v tem delu uporabilo zgolj izpovedbo toženca o tem, da je denar porabil za poslovanje družbe, te izpovedbe očitno ni primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi, kar je kršitev 8. člena ZPP, saj če bi jo, bi moralo nujno priti do drugačnega zaključka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica od toženca vtožuje vračilo zneska 221.751,97 EUR. Trdi, da je toženec, ki je bil ustanovitelj, zakoniti zastopnik in direktor tožnice, od tožnice v času od 13. 7. 2007 do 31. 12. 2012 večkrat prejel različne vsote denarja, in sicer znesek v višini 587.810,36 EUR, vrnil pa ji je zgolj 366.058,39 EUR. Zato tožnica terja dolgovani znesek 221.751,97 EUR, ki je v konto kartici in bilanci družbe na dan 31. 12. 2013 zaveden kot posojilo tožencu. Toženec je zahtevku tožnice oporekal z navedbami, da s tožnico nikoli ni sklenil posojilne pogodbe in da vtoževanih denarnih sredstev nikoli ni prejel kot posojilo (list. št. 25) ter da ta sredstva niso bila pravilno knjižena in so bila porabljena za poslovanje tožnice, gospodarske družbe.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo stečajnega upravitelja tožnice, toženca ter priče, zaposlene pri tožnici, C., F., P. ter vodjo računovodskega servisa T., ki je vodila računovodstvo tožnice in postavilo izvedenca finančne stroke B. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena, da je toženec s strani tožnice prejel posojilo v višini 587.810,36 EUR v obdobju od 13. 7. 2007 do 31. 12. 2012 ter da je dolg toženca do tožnice iz naslova posojila (569. člen OZ) še 221.751,97 EUR, niti da je toženec dvige, ki so zavedeni kot posojilo, opravil v svojem imenu in za svoj račun (190. člen OZ). Štelo je, da tožnici ni uspelo izkazati obstoja pisne pogodbe niti dejanske izročitve denarja tožencu, ker je zavzelo stališče, da je dokazno breme o namenu toženčevih dvigov s tožničinega računa na tožnici. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je navedeno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Da je toženec denarna sredstva z računa tožnice dvignil, je tožnica izkazala z listinskimi dokazili, in sicer s konto kartico v prilogi A2 in svojo bilanco na dan 31. 12. 2013. Na tožencu, ki je trdil, da je navedena sredstva porabil za poslovanje družbe, pa je dokazno breme za podani ugovor, pri čemer pritožbeno sodišča ugotavlja, da je navedeni ugovor toženca tudi sicer pavšalen, saj bi moral toženec natančno in konkretno pojasniti, za kakšen namen poslovanja družbe so bili posamezni denarni dvigi iz računa opravljeni.

7. Zaradi zmotne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki (7. in 212. člen ZPP) je dejansko stanje glede višine opravljenih dvigov s strani toženca, ostalo neugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva pravilno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki, glede na postavljen ugovor zastaranja pa naj se o višini dolgovanega zneska izreče tudi ob pomoči izvedenca finančne stroke.

8. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).