Jedro

Opredelitve, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi ob poteku poskusne dobe (četrti odstavek 125. člena ZDR), ni mogoče razlagati tako, da rok za odpoved poteče zadnji dan poskusnega dela. Ob negativni oceni poskusnega dela z dnevom poteka poskusne dobe dejansko šele nastane razlog za izredno odpoved in je po naravi stvari šele takrat lahko sploh ugotovljen.

V pogodbi o zaposlitvi razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil naveden, tožnik pa je opravljal redno delo na sistemiziranem delovnem mestu. Ker torej razloga za sklenitev takega delovnega razmerja ni bilo, je bilo sklenjeno nezakonito in se na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in brez pravnega učinka. Ugotovilo je tudi, da je določba pogodbe o zaposlitvi o tem, da je pogodba sklenjena za določen čas nezakonita in je zato tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela vpisati delovno dobo v delovno knjižico in obračunati in izplačati nadomestilo plače. Zamudno sodbo je izdalo zato, ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v roku 15 dni od njenega prejema. Tožena stranka je zamudila rok za podajo izredne odpovedi, ker jo je podala po poteku poskusnega dela. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Iz tožnikovih navedb in predloženih listin izhaja, da je imel tožnik pri delu omejitve (s katerimi je bila tožena stranka seznanjena), zaradi katerih dela objektivno ni mogel opravljati tako, kot če teh omejitev ne bi bilo. V pogodbi o zaposlitvi mora biti razlog za sklenitev pogodbe določen čas naveden, sicer ga sodišče ne more preizkusiti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbo 41. člena ZDSS-1, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je rok za odgovor na tožbo 15 dni. Ker ne gre zgolj za ugotavljanje zakonitosti izredne odpovedi, bi moralo sodišče toženi stranki dati 30-dnevni rok za odgovor na tožbo vsaj v delu, ki se nanaša na transformacijo, reintegracijo in reparacijo. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 125. člena ZDR, ko je štelo, da je zadnji trenutek možne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ob poteku poskusnega dela. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožba sklepčna, ker so dokazi, ki jih je predložil tožnik, v nasprotju z dejanskimi navedbami, s katerimi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo na podlagi 39. člena ZDSS-1 poslati tožniku v dopolnitev. Sodišče druge stopnje naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do zatrjevane prekoračitve oziroma spremembe tožbenega zahtevka po sodišču prve stopnje v zvezi z datumom podaje odpovedi. Tožena stranka ponavlja tudi pritožbene navedbe o tem, zakaj je izpodbijana sodba napačna in zakaj nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče naj bi napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o transformaciji delovnega razmerja, saj 29. člen ZDR določa le, da mora pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebovati le čas, za katerega je sklenjena, in določilo o načinu izrabe letnega dopusta.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila sporna odpoved podana, ni v nasprotju z datumom, ki je na odpovedi naveden (5. 2. 2008). Glede na odločitev sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi in ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, pa datum vročitve odpovedi ni pomemben in ga ne v izreku ne v obrazložitvi sodbe tudi ni navedenega.

7. Tožena stranka zatrjevano kršitev 41. člena ZDSS-1 zmotno uveljavlja kot kršitev materialnega prava, saj bi lahko šlo le za postopkovno kršitev. Kot taka pa je neutemeljena. Predmet spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ugotovitev nezakonitosti sklenitve take pogodbe oziroma ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Za tovrstne spore pa je po drugem odstavku 41. člena ZDSS-1 predpisan rok za odgovor na tožbo 15 dni. Reintegracijski in reparacijski zahtevki so vezani na odločitev o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in taki zahtevki ne morejo biti podlaga za to, da bi bil zato rok za odgovor na tožbo daljši. Še manj to velja za stroškovni zahtevek.

8. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 318. člena ZPP), in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (4. točka 318. člena ZPP). Za sklepčnost tožbe zadostujejo navedbe o odločilnih dejstvih in ustrezni dokazni predlogi. Tožnik je v tožbi navedel, da tožena stranka pri oceni poskusnega dela ni upoštevala zdravstvenih omejitev in je predložil kot dokaz zdravniško spričevalo in odpoved, iz katere izhajajo razlogi za negativno oceno poskusnega dela. Med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi ni nasprotja. Tožnik je predložil tudi pogodbo o zaposlitvi, iz katere ni razviden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožba sklepčna in sodišču prve stopnje ni bilo treba postopati po določbah (takrat še veljavnega) 39. člena ZDSS-1. 9. Materialno pravo je bilo sicer deloma zmotno uporabljano, vendar to na končno odločitev ne vpliva.

10. Na podlagi četrte alinee prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. V skladu s četrtim odstavkom 125. člena ZDR se taka odpoved poda na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu ob poteku poskusnega dela. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer opredeljen v drugem odstavku 110. člena ZDR v tem smislu, da mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

11. Ob takih določbah je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešnega poskusnega dela potrebno glede začetka teka roka za odpoved upoštevati tudi določbe ZDR o poskusnem delu. Glede na določbe 125. člena ZDR lahko delavec pričakuje in zahteva, da se uspešnost njegovega dela ugotavlja z vidika dela v celotnem obdobju poskusne dobe. Opredelitve, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi ob poteku poskusne dobe (četrti odstavek 125. člena ZDR), glede na to ni mogoče razlagati tako, da rok za odpoved poteče zadnji dan poskusnega dela. Ob negativni oceni poskusnega dela z dnevom poteka poskusne dobe dejansko šele nastane razlog za izredno odpoved in je po naravi stvari šele takrat lahko sploh ugotovljen (enako sodba VIII Ips 212/2007 z dne 22. 4. 2008).

12. Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se s že pritožbo ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek; priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni jih pa tudi več mogoče izpodbijati. Tožena stranka, ki ne oporeka tožbi, čeprav ji je bilo to omogočeno, na ta način udejanji svojo pravico razpolaganja z zahtevkom nasprotne stranke. Posledica tega je, da se v materialnopravnem pogledu omeji možnost izpodbijanja zamudne sodbe samo na preizkus, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo ali drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to pa poskuša tožena stranka v reviziji, ko želi celovito obravnavati zadevo.

13. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pismeni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožnik. To je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru. V tožbi so bila navedena vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka in ta dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih predložil tožnik. Ta dejstva pa so taka, kot jih pravilno povzemata tako obrazložitev izpodbijane sodbe kot sodbe sodišča prve stopnje.

14. Glede poskusnega dela je bistvena dejanska ugotovitev, ki izhaja iz tožnikovih navedb in predloženih listin, da je imel tožnik pri delu zdravstvene omejitve, zaradi katerih so neutemeljeni očitki v zvezi z njegovim delom (nespretnost pri ročnih prijemih, spretnost vožnje paletnega vozička v zoženih prostorskih pogojih med stroji, pod strojem in na skladiščnem prostoru). Tožena stranka je bila s temi omejitvami seznanjena. Na podlagi takih dejstev je pravilna presoja sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved, to je neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tožena stranka ne more v reviziji uveljavljati, da pravnomočna zamudna sodba ne temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

15. Glede preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas pa je bistveno dejstvo, da v pogodbi o zaposlitvi razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni naveden, tožnik pa je opravljal redno delo na sistemiziranem delovnem mestu. Ker torej razloga za sklenitev takega delovnega razmerja ni bilo, je pravilna odločitev sodišča, da je bilo sklenjeno nezakonito in se na podlagi 54. člena ZDR zato šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Res je, da lahko delodajalec tudi še v sodnem postopku dokazuje obstoj razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Vendar to v primeru zamudne sodbe ne pride v poštev, saj se upošteva le navedbe v tožbi in dokazi tožnika, iz katerih pa izhaja, da razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo.

16. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).