Jedro

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se za besedo "povrniti" beseda "tožeči" zamenja z besedo "toženi."

II.V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točki izreka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 559,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžan v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (III. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje toženec. Sodbo izpodbija v obsodilnem deli (I. točki izreka) in glede stroškov (III. točka izreka), in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo spremeni na način, da dosojeno odškodnino zniža, vse s stroškovno posledico. Bistvo pritožbene graje je, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo priznati odškodnine za več oblik nepremoženjske škode hkrati ter da je dosojena odškodnina po posameznih predpostavkah previsoka. Navaja, da je tožnica upravičena le do odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj ima po navedenem členu pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti in odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju in drugemu spolnemu dejanju. Navedeno določilo tako vsebuje vse oblike nepremoženjske škode, do odškodnine zaradi več oblik nepremoženjske škode pa skladno s sodno prakso lahko pride zgolj, če se te pojavljajo v posebej izraziti obliki, do česar pa v predmetni zadevi ni prišlo. Tožnica namreč ni bila telesno poškodovana in se bolečina ni pojavila v dovolj izraziti obliki, zato ni upravičena do odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin. Podredno navaja, da je odškodnina prisojena v previsokem znesku, saj intenziteta bolečin sploh ni bila opredeljena prav tako na tožničinem ginekološkem pregledu ni bilo najti poškodb na telesu niti na spolovilu, slednjih pa ni izpostavila niti tožnica. Enako neutemeljeno je tožnici dosojena odškodnina za pretrpljeni strah, saj ta po vsebini primarno spada pod kršitev dostojanstva po 181. členu OZ, podredno pa je odmerjena odškodnina za to postavko odmerjena bistveno previsoko glede na primerljivo sodno prakso. Tožnica ni mogla utrpeti primarnega strahu, saj ni bilo nobenih razlogov, da bi se bala za svoje življenje, okoliščine, ki utemeljujejo sekundarni strah pa so vsebovane pri odškodnini zaradi kršitve dostojanstva. Prav tako previsoko odmerjena je odškodnina zaradi pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin, saj je tožnica določene težave imela že pred posilstvom, kritičnega večera je tožencu tožila o razpadu zveze, bila je žalostna in je jokala, kar pomeni, da so bili znaki depresije prisotni že pred škodnim dogodkom. Toženec dodatno izpostavlja zmoten zapis v III. točki izreka izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, kar je nelogično, saj bi v takem primeru tožnica morala povrniti stroške sama sebi. Pravilno bi bilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške.

3.Tožnica je podala odgovor na pritožbo in se v njem obrazloženo zavzela za njeno zavrnitev ter hkrati priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka,1 na ugotovljeno dejansko stanje2 pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja. Sodišče prve stopnje je zgolj zagrešilo pisno pomoto v izreku o stroških postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7.Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 17. 4. 2021, ko je bila s strani lastnega očeta posiljena. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva lastne hčerke po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika. Temelj obveznosti povrnitve nepremoženjske škode je pritožbeno nesporen, sporna ostaja višina dosojene odškodnine.

8.Neutemeljena je pritožbena graja, da je tožnica upravičena le do odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ,3 ne pa ostalih oblik nepremoženjske škode po 179. členu OZ, ker niso bile izražene v dovolj intenzivni obliki.4 To ne drži. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki.5 Tak je bil tudi primer v predmetni zadevi, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 25. in 26. točke, 30. in 31. točke ter 33. do 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je sodišče prve stopnje tožnici upravičeno prisodilo odškodnino tudi po 179. členu OZ iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9.Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da je dosojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka, ker je bilo trajanje bolečin kratko, intenzivnost bolečin pa nizka. Toženec je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje posilstva, sam obstoj fizičnih bolečin tožnice med nasilnim aktom izhaja že iz opisa protipravnih dejanj toženca v pravnomočni kazenski sodbi glede istega historičnega dogodka, na katero je civilno sodišče vezano.6 Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da posledici posilstva je tožnica trpela bolečine 2 dni, bila pregledana v ginekološki ambulanti, kjer je bila podvržena neprijetnemu ginekološkemu pregledu, prav tako se je ambulantno zdravila zaradi težav na duševnem oziroma psihičnem področju, njeno psihoterapevtsko zdravljenje, ki je posledica škodnega dogodka, pa še vedno traja. Glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin in zdravljenja je sodišče prve stopnje prisojeno odškodnino pravilno umestilo med primere podobnih nepremoženjskih škod iz sodne prakse,7 zato sodišče druge stopnje zaključuje, da prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 1.000,00 EUR ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 179. členu OZ.

10.Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu v višini 4.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo C. C., ki je tožnico tudi osebno pregledala izhaja, da je tožnica utrpela primarni strah, ki je ob fizično nasilnem posilstvu trajal ves čas protipravnega dejanja, ker pa ni vedela, kako dolgo bo njeno trpljenje ob posiljevanju še trajalo, se je zbala za svoje življenje. Ker toženčevega ravnanja kljub trudu ni mogla ustaviti, se je krepil primarni strah, na telesnem nivoju pa je doživljala skrajno hud vdor v njeno osebno integriteto, ki je povzročal občutke razpada oziroma uničenja, ki so prav tako podlaga za strah za življenje. Sekundarni strah pa je pri tožnici prisoten celo še dandanes. Odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje se glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, upoštevajoč primerljivo sodno prakso, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje, ne pokaže kot previsoka.

11.Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnici odmerjena previsoka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker naj bi imela tožnica določene težave že pred posilstvom. Na te ponavljajoče navedbe je odgovorilo že sodišče prve stopnje v točkah 32. do 37. obrazložitve, ne glede na to pa sodišče druge stopnje poudarja, da iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je tožnica sicer že pred škodnim dogodkom imela psihične težave in bila obravnavana zaradi njih, vendar so te izzvenele in nimajo nobenega vpliva na njeno duševno zdravje in niso v vzročni zvezi z zatrjevano škodo zaradi škodnega dogodka, saj gre za povsem drugo duševno motnjo kot v preteklosti. Pojasnila še je, da je tožnica zaradi razpada zveze prišla k tožencu in pred nasilnim dejanjem bila žalostna in jokala, saj je iskala tolažbo, vendar ta žalost in jok ne pomenita psihične motnje, ampak gre za normalno čustveno reakcijo zaradi razpada zveze, kar pa je ni mogoče šteti kot odklonsko oziroma pataloško. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so posledice škodnega dogodka tožnico ovirale na vseh področjih osnovnih in vsakdanjih aktivnostih, kot je skrb zase, prehranjevanje, spanje, delo v službi, prostočasne aktivnosti in psihosocialni stiki. Neposredno po dogodku in še nekaj tednov po njem je bila njena dnevna struktura popolnoma porušena, funkcionirala je s stopnjo nekajletnega otroka, potrebovala je stalno nego in pomoč svoje matere. Pri tožnici je še vedno prisotnih polno znakov travmatiziranosti, najhujše posledice pa se kažejo pri psihosocialnih stikih in telesni samopodobi, v bodoče bo zelo ovirana pri navezovanju stikov, predvsem z moškimi. Spolnosti še zelo dolgo ne bo zmogla, možno tudi, da nikoli več v svojem življenju. Ne gre spregledati, da je bila tožnica ob dogodku komaj polnoletna, pri očetu pa je iskala tolažbo, kar je slednji zlorabil na skrajno zavržen način. Vsa drugačna pritožbena polemiziranja se tako pokažejo kot brezpredmetna, odmerjena odškodnina iz naslova duševnih boležin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 9.000,00 EUR pa ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

12.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.

13.Pritožba pa ima prav, da sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe ne bi smelo odločiti, da je tožnica dolžna sama sebi povrniti pravdne stroške, temveč jih je dolžna povrniti tožencu, ker je le-ta deloma v pravdi uspel, kot izhaja iz 40. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da iz 46. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov tožnica dolžna tožencu povrniti 541,36 EUR pravdnih stroškov, je sodišče druge stopnje temu ustrezno spremenilo odločitev o stroških iz III. točke izreka izpodbijane sodbe.

14.Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi glede stroškov delno ugodilo in v III. točki izreka delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (6. alineja 358. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka) pa pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15.Toženec sam krije nastale mu stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, saj sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bil odgovor na pritožbo potreben. Tožnica je namreč argumentirano prerekala vse toženčeve pritožbene trditve. Iz navedenih razlogov mora toženec tožnici povrniti stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (sestava odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife - OT v višini 750 točk, 2 % za materialne stroške po 11. členu OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22% DDV znese 559,98 EUR (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Višje priglašeni stroški niso utemeljeni. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Ta rok sicer predstavlja paricijski rok, to je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka pa je ta rok tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Pritožba ne uveljavlja postopkovnih kršitev.

2Pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno ni sporno.

3V skladu z navedeno določbo ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

4Navedeni člen določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

5V tej zvezi glej VSRS sodba II Ips 414/2010 z dne 12. 12. 2013 tč. 14 in nasl. ter tudi Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, komentar dr. Jadek Pensa k 181. členu, str. 1051).

6Priloga A3, " … čeprav ga je prosila naj neha, ker jo boli, ..." in "... ter ga še večkrat prosila naj neha, saj jo boli ...".

7Opomba št. 8 izpodbijane sodbe.

8Neto plača oktobra 2023 na zaposlenega znaša 1.441,96 EUR.

9Sodišče druge stopnje se ob tem sklicuje na sodno prakso v primerljivih zadevah kot jo je navedlo že sodišče prve stopnje v opombi št. 8 izpodbijane sodbe, dodatno upoštevana pa je tudi sodba VSRS II Ips 414/2010 z dne 12. 12. 2013, kjer vrhovno sodišče v točki 17. povzame primerljive judikate, njihovo dejanski stan in višino odškodnine.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -