Jedro

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je spoštovanje zakonov in predpisov lahko že samo po sebi pogoj za varnost življenja in zdravja ljudi, vendar meni, da bi moralo sodišče prve stopnje to načelno opredelitev v obravnavanem primeru, ko je predmet ravno vprašanje, ali je za postavitev spornega objekta potrebno gradbeno dovoljenje ali ne, presojati tudi z vidika, da je tožeča stranka pred začetkom gradnje šotora najprej pridobila izjavo proizvajalca, da je šotor izdelan v skladu s standardom o začasnih objektih DSIST EN 13782 oziroma privzetim standardom PSIST prEN 13782:2001.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Izvršitev Odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 28.5.2007, se začasno odloži do pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

V upravnem sporu je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto dne 28.5.2007, s katero je bilo tožeči stranki med drugim naloženo, da mora v 6 mesecih od prejema odločbe odstraniti montažni objekt v gradnji na zemljišču s parc. št. 15 in 16, k.o..., z jekleno nosilno konstrukcijo, tlorisnih dimenzij približno 60 m x 25 m, višine v kapi približno 6 m, ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo inšpektorata zavrnila, izrek odločbe pa dopolnila s 6. točko, v kateri tožečo stranko opozarja, da bo v primeru neizpolnitve začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah. Hkrati s tožbo je tožeča stranka po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS -1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07-sklep US) vložila tudi zahtevo za odložitev izvršitve odločbe organa prve stopnje do izdaje pravnomočne odločbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo navedeni predlog za izdajo začasne odredbe, ker je presodilo, da pri upoštevanju načela sorazmernosti varstvo zdravja in življenja ljudi pretehta zatrjevano gospodarsko škodo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožeča stranka uspela izkazati, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, saj gre za že dogovorjene pogodbene obveznosti (predložena pogodba z dne 26.7.2000, aneks k pogodbi z dne 17.9.2007), predvsem pa za veliko število zaposlenih, tako da bi izvršitev odločbe imela posledice ne samo na njeno premoženjsko stanje, ampak bi bilo ogroženo tudi njeno poslovanje. Pri odločanju o začasni odredbi pa je treba skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank ter glede na okoliščine vsakega konkretnega primera tehtati med posledicami, ki bi jih zaradi zavrnitve imela tožeča stranka, in posledicami, ki bi zaradi izdaje začasne odredbe nastale za javno korist. Pri inšpekcijskih ukrepih je javna korist podana že s tem, da je vodenje inšpekcijskih postopkov v javnem interesu, saj je inšpekcijski nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov nedvomno v javnem interesu. S spoštovanjem zakonov in predpisov se zagotavlja ustvarjanje pogojev za varstvo življenja in zdravja ljudi, ki se v obravnavanem primeru, ko gre za področje gradenj, kaže tudi v skrbi za varnost zaposlenih, ki bi delali in se zadrževali v spornem šotoru, saj ni mogoče trditi, da je zagotovljena njihova varnost, predvsem glede na bližajočo zimo, sneg in posledično obremenitev strehe, glede na to, da gre za šotor tako velikih dimenzij. Pri upoštevanju načela sorazmernosti vrednote življenja in zdravja ljudi po mnenju sodišča prve stopnje pretehtajo zatrjevano gospodarsko škodo, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero bi zadržalo izvršitev inšpekcijske določbe do odločitve v tem upravnem sporu, zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena v zvezi z 82. členom ZUS (pravilno ZUS-1) in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je izkazana težko popravljiva gospodarska škoda, ki bo nastala tožeči stranki, napačna pa je odločitev v delu, kjer ugotavlja intenziteto prizadetosti javne koristi. Zaradi tega je tudi napačna presoja testa sorazmernosti, zato je posledično izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Pri tem pojasnjuje, da gre za montažni in začasni objekt, namenjen skladiščenju, zato za postavitev šotora ni pridobila gradbenega dovoljenja, ker je bila prepričana, da ga ne potrebuje, ker šotor izpolnjuje vse zahtevane pogoje za enostavni objekt v smislu tretjega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO 1-UPB 1, Uradni list RS, št. 104/04), za katerega pridobitev gradbenega dovoljenja ni predpisana. V postopku postavitve šotora je upoštevala vse veljavne predpise, zlasti ZGO-1, Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03, 130/04 in 100/05; v nadaljevanju Pravilnik) in Priporočila investitorjem enostavnih objektov za šotore za skladiščenje, ki jih je izdalo pristojno Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Priporočila). Skladno s temi predpisi je tožeča stranka za šotor najprej pridobila izjavo proizvajalca, da je šotor izdelan v skladu s standardom o začasnih objektih DSIST EN 13782 oziroma privzetim standardom PSIST prEN 13782:2001, po predpisanem statičnem preizkusu šotora pa je bil tožeči stranki za šotor izdan tudi ustrezen certifikat o izpolnjevanju predpisanih standardov. Prvostopni upravni organ je namreč izdal izpodbijano odločbo, da tožeča stranka za postavitev šotora potrebuje gradbeno dovoljenje, ravno zaradi tega, ker je tožeča stranka konstrukcijo šotora preizkusila in na šotoru izvedla posebno statično in gradbeno tehnično preverjanje. Zato po mnenju tega organa šotor ne more predstavljati enostavnega gradbenega objekta, ker ne izpolnjuje osnovnega pogoja iz 1. 9. točke 2. člena ZGO-1, po kateri je enostavni objekt konstrukcijsko manj zahteven objekt, ki takega preverjanja ne potrebuje. Tožena stranka je v svoji odločbi z dne 13.9.2007, pritrdila pritožbi tožeče stranke in ugotovila, da je sporni šotor tožeče stranke možno opredeliti kot enostaven objekt, če je za ta objekt izdan zahtevan certifikat. Ker pa je napačno presodila, da tak certifikat ni bil izdan (oziroma ni bil izdan pravočasno), je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Iz tožbe in tožbi priloženih dokazov pa nesporno izhaja, da je bila za šotor podana zahtevana izjava proizvajalca o izpolnjevanju standardov, ko je bilo opravljeno statično in gradbeno tehnično preverjanje pa tudi certifikat (izdaja certifikata pred preizkusom po postopku za pridobitev certifikata ni mogoča). Sodišče prve stopnje pa tega dejstva ni upoštevalo, pač pa je pavšalno ugotovilo, da ni mogoče trditi, da je zagotovljena varnost zaposlenih, ki bi v tem šotoru delali in se tam zadrževali, zlasti glede na bližajočo se zimo, sneg in posledično obremenitev strehe, ker gre za šotor večjih dimenzij. Ta trditev tudi nima opore v spisu oziroma je z vsebino listin v spisu v neposrednem nasprotju. Iz listin in navedb v spisu izhaja, da je šotor tožeče stranke enostaven objekt, ki je postavljen v skladu z vsemi predpisi, ima izdan certifikat in tudi opravljen statični preizkus, zato je podana tudi absolutno bistvena kršitev postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Pritožbeno sodišče se v konkretnem primeru strinja, da je tožeča stranka uspela izkazati, da bi ji bila z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadejana težko popravljiva gospodarska oziroma poslovna škoda, predvsem pa se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, s tem pa se strinja tudi tožeča stranka, da je treba v okviru načela sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 dati vrednotam življenja in varstva ljudi vselej absolutno prednost pred gospodarsko koristjo.

Vendar pritožbeno sodišče pri pregledu celotne dokumentacije v spisu pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno ugotovilo, da sporni objekt tožeče stranke ne zagotavlja ustrezne varnosti za življenje in varnost ljudi, tako da ga je treba odstraniti še pred izdajo pravnomočne odločbe o vloženi tožbi tožeče stranke. Pri tem pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožbenim navedbam, da so podane bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da za sporni objekt ni mogoče trditi, da je glede na bližajočo se zimo, sneg in posledično obremenitev strehe ter zaradi velikih dimenzij, zagotovljena varnost ljudi, ni imelo podlage v spisu oziroma je ta ugotovitev z vsebino listin v neposrednem nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev obrazložilo le s tem, da se s spoštovanjem zakonov in predpisov, še posebej pa na področju gradbeništva, zagotavlja ustvarjanje pogojev za varstvo življenja in ljudi ter v obravnavanem primeru tudi za varstvo zaposlenih, ki bi delali na spornem objektu. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je spoštovanje zakonov in predpisov lahko že samo po sebi pogoj za varnost življenja in zdravja ljudi, vendar meni, da bi moralo sodišče prve stopnje to svojo načelno opredelitev v obravnavanem primeru, ko je predmet ravno vprašanje, ali se za postavitev spornega objekta potrebno gradbeno dovoljenje ali ne, presojati tudi z vidika, da je tožeča stranka pred začetkom gradnje šotora najprej pridobila izjavo proizvajalca, da je šotor izdelan v skladu s standardom o začasnih objektih DSIST EN 13782 oziroma privzetim standardom PSIST prEN 13782:2001. Po predpisanem statičnem preizkusu šotora pa je bil tožeči stranki za šotor izdan tudi ustrezen certifikat z dne 17.5.2007 (2. točka 9. člena in 1. točka prvega odstavka 11. člena Pravilnika), o izpolnjevanju navedenih predpisanih standardov, pred izdajo katerega je treba po standardu DSIST EN 13728, ki določa pogoje za izdajo takega certifikata, opraviti statično nosilnost in varnost konstrukcije in v ta namen opraviti statični obračun. Zato pritožbeno sodišče meni, da je iz tožbenih in pritožbenih navedb tožeče stranke in iz vseh listin v spisni dokumentaciji utemeljeno zaključiti, da je sporni objekt dovolj varen in da ne bo ogroženo življenje in zdravje ljudi, glede na to, da so bil opravljeni izračuni nosilnosti konstrukcije in njene stabilnosti oziroma statično ter gradbeno preverjanje objekta, saj omenjeno preverjanje zahteva preverjanje objekta tako po konstrukciji kot tudi z vidika podnebnih vplivov v konkretnem okolju oziroma v okolju, v katerem je postavljen. Glede na to, da je tožeča stranka uspela izkazati težko popravljivo škodo, ki bi ji nastala s porušitvijo spornega objekta, in da iz listin, priloženih v spisni dokumentaciji, izhaja, da je objekt statično in sicer varen in da je o tem tudi izdan ustrezen certifikat, pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da niso podane tudi nobene druge okoliščine, s katerimi bi bile prizadete javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, zato je na podlagi 1. in 2. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v povezavi drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo.