Jedro

Tožnikova kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, saj je eden izmed zakonskih znakov tega dejanja tudi direkten naklep storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Iz ravnanja tožnika ne izhaja, da bi kršil delovne obveznosti z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, izhaja pa, da je kršitev najmanj posledica njegove hude malomarnosti ali celo eventualnega naklepa. Tožnik je namreč vedel, da mora toženo stranko najkasneje v roku 8 dni obvestiti o spremembi podatkov o prihodih in odhodih z dela iz oziroma v drug kraj od tistega, o katerem je bila tožena stranka obveščena. Ker pa je tožnik vedel, da mu tožena stranka v obravnavnem obdobju obračunava stroške prevoza na delo in z dela po spornega dne izpolnjenih podatkih, in je to dopuščal, je torej v nastanek posledice privolil. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi, ali ni to kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prav tako pa se tudi ni opredelilo, ali ima tožnikovo ravnanje tudi naravo kršitve delovnih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi sklenjene s toženo stranko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku št. ... z dne 11. 10. 2019 in da delovno razmerje tožniku na tej podlagi ni prenehalo in še traja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ, mu za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu povrniti stroške postopka v višini 1.043,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izvršitev dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa ji naloži v plačilo stroške tako postopka na prvi stopnji kot tudi pritožbenega postopka. Pri odločitvi, da ni podanega tožnikovega namena, je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo odločilna dejstva in zmotno uporabilo materialno pravo. Že na podlagi v sodbi ugotovljenih dejstev bi moralo ugotoviti tudi tožnikov namen, kot zadnji manjkajoči znak kaznivega dejanja goljufije. Ugotovilo je, da je tožnik kršil 11. člen Navodil o pogojih in načinu obračunavanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in 36. člen ZDR-1 dolžnost obveščanja, s tem pa je izpolnjen prvi sklop, da je tožnik kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja. Moralo bi še ugotoviti kršitev po 37. členu ZDR-1 in sicer prepoved škodljivega ravnanja. Povsem nelogično je sklepanje sodišča, da ker ima tožnik razloge, da je na delo prihajal iz A. in po delu prihajal tja (bolna mama), to izključi njegov namen za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Čeprav bi imel tožnik utemeljene razloge, da se je na delo in z dela vozil iz A., ga to ne odvezuje dolžnosti, da to javi delodajalcu. Tožnik pa ni podal razlogov, zaradi katerih bi mu sodišče prve stopnje lahko verjelo, da ni imel namena oškodovati tožene stranke za plačilo potnih stroškov. Napačna pa je tudi ocena dejstva, da je tožnik delodajalcu prijavil spremembo kraja prihoda na delo in z dela 11. 9. 2019, ko se je dejansko preselil, kar je bilo še pred zaključkom poročila detektiva. Ocenilo je, da to dejstvo potrjuje tožnikove navedbe, da je spremembo priglasil z veljavnostjo od začetka septembra, ko se je dejansko preselil. Ravno iz tega pa izhaja, da se je ves čas zavedal, da bi to spremembo moral prijaviti prej, da bo zaradi tega dobil povrnjenih manj potnih stroškov, zato iz tega jasno izhaja namen, pridobitve premoženjske koristi , ki mu dejansko zaradi prihodov in odhodov z dela iz A. in v A. ne bi pripadali. Tožniku je bila določba 11. člena Navodila o pogojih in načinu obračunavanja potnih stroškov za prevoz na delo in z dela nedvomno znana, saj je februarja 2018 vložil vlogo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela z začasnega prebivališča, na tej vlogi pa se je zavezal, da bo delodajalcu sporočil vsako spremembo, ki lahko vpliva na pravico do povračila in na višino povračila. Sodišče pa je to spregledalo in sledilo tožniku, da se ni zavedal, da bi moral javiti spremembo. S tem pa je sodišče prve stopnje tudi arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse, do katere se niti z besedo ni opredelilo. Bistveno pa je kršilo tudi določbe pravdnega postopka, saj je zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje tožnikove mame ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč kot pomembno dejstvo štelo, da je bila tožnikova mama hudo bolna, kar je ugotovilo iz njene izjave in na podlagi tega zaključilo, da iz tega razloga manjka tožnikov naklep, kot znak kaznivega dejanja goljufije. Prav tako je napačno ocenilo dokaze (zdravniške izvide tožnikove matere), o katerih je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2019 navedla, da iz njih ni mogoče razbrati ničesar, ker gre le za datume pregledov, ki pa ne sovpadajo z relevantnim obdobjem avgust in delno september 2019, saj je datum zadnjega predloženega 28. 6. 2019. S tem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem je pritožbene navedbe prerekal kot neutemeljene in predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasil je tudi stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja: - da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi lažnega prikazovanja kraja, iz katerega se je vozil na delo in z dela, zaradi katerega mu je izplačevala višje povračilo stroškov, kot bi mu jih izplačevala iz kraja, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela. Ugotovila je, da ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), zato mu je na podlagi 1. odstavka 110. člena ZDR-1 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pred tem mu je omogočila zagovor; - da je imel tožnik na podlagi 1. odstavka 130. člena ZDR-1 pravico do povračila stroškov za prevoz na in z dela, da je dne 21. 2. 2018 podal vlogo, s katero je uveljavljal povrnitev stroškov iz B. v višini kilometrine za uporabo lastnega prevoznega sredstva za prevoz na in z dela, dne 11. 9. 2019 pa je od 2. 9. 2019 uveljavljal povračilo stroškov iz A.; - da je na podlagi 1. odstavka 11. člena Navodila toženke ... povračilo na podlagi obrazca mogoče uveljavljati samo za tekoči in naslednje mesece in zato tožnik ni mogel povračila uveljavljati za avgust 2019 in da mora za vsako spremembo podatkov delavec v 8 dneh vložiti nov obrazec v primeru, če se je več kot trikrat mesečno vozil na delo in z dela iz drugega kraja, kot je naveden na oddanem obrazcu; - da je tožena stranka detektiva pooblastila za kontrolo pravilnosti podatkov; - da iz poročila detektiva izhaja, da je tožnik odšel na delo iz A. in se po delu vrnil v A. vsaj med 8. in 9. avgustom, med 12. in 13. avgustom in med 28. in 29. avgustom ter da je v A. prespal vsaj med 23. in 24. avgustom 2019, v preostalih v poročilu navedenih dnevih (27., 28. in 29. avgust ter 10. september 2019) pa se je tudi nahajal v A..

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikovo ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 210. člena KZ-1, saj tožnik ni imel namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist, ker je bila njegova mati po smrti njegovega očeta bolna, tako da je moral skrbeti zanjo in da se je dejansko k njej preselil na začetku septembra 2019, da pa je tožnik kršil 11. člen Navodila o pogojih in načinu obračunavanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, ker se je več kot trikrat mesečno vozil na delo in z dela iz drugega kraja, kot ga je toženi stranki navedel, spremembe pa ji ni prijavil, s tem pa je kršil tudi obvestilno dolžnost po 36. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Ta tožnikova kršitev pa po stališču sodišča prve stopnje ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z dne 1. 9. 2013, v katerem je zaradi razmejitve hujših kršitev od ostalih določeno, da je delavcu mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 v primeru kršitev, ki imajo za posledico smrt, hudo telesno poškodbo, ogrozitev človeških življenj, škodo večjo od 25.000,00 EUR ali ogrožanje ali bistveno motenje delovnega procesa ali bistveno oteženo poslovanje. Teža tožnikove kršitve je primerljiva le disciplinskim kršitvam.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikova kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, saj je eden izmed zakonskih znakov tega dejanja tudi direkten naklep storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. 9. Sodišče prve stopnje je, ker ni vezano na delodajalčevo pravno kvalifikacijo, zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo še po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ali je tožnik z ugotovljenimi očitanimi ravnanji huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem storil kršitev po 36. členu ZDR-1 in 11. členu navodil tožene stranke, vendar pa je preuranjeno na podlagi 2. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožene stranke, zaključilo, da je neutemeljen tudi odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 10. Iz ravnanja tožnika ne izhaja, da bi kršil delovne obveznosti z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, izhaja pa, da je kršitev najmanj posledica njegove hude malomarnosti ali celo eventualnega naklepa. Tožnik je namreč vedel, saj je tak obrazec izpolnil 21. 2. 2018, da mora toženo stranko najkasneje v roku 8 dni obvestiti o spremembi podatkov o prihodih in odhodih z dela iz oziroma v drug kraj od tistega, o katerem je bila tožena stranka obveščena. Ker pa je tožnik vedel, da mu tožena stranka v obravnavnem obdobju obračunava stroške prevoza na delo in z dela po dne 21. 2. 2018 izpolnjenih podatkih, in je to dopuščal, je torej v nastanek posledice privolil. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi, ali ni to kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prav tako pa se tudi ni opredelilo, ali ima tožnikovo ravnanje tudi naravo kršitve delovnih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi sklenjene s toženo stranko.

11. Pravilnik tožene stranke v 2. členu res določa primere, v katerih je delavcu mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi, vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki v tem členu niso navedene. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tudi v zvezi s kršitvama, ki ju je ugotovilo, presojati ali so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da torej ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

12. Ker sodišče prve stopnje ni celovito presodilo, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, opustilo celovito presojo, je s tem storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se razlogi za tako odločitev ne dajo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Ugotovilo je, da samo kršitve postopka ne more odpraviti, saj sodišče prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih ni presojalo.

13. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je tožnik storil tudi kršitev po 37. členu ZDR-1 in kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na ugotovljene kršitve, pa naj ugotovi tudi ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ob uporabi določbe 1. odstavka 109. člena ZDR-1 možno do izteka odpovednega roka.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.