Jedro

V predmetni zadevi je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ oz. FURS) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine najprej združila več davčnih postopkov zoper tožnika v enega (točka 1 izreka), nato pa sklenila, da je tožnik dolžan plačati glavnico v znesku 2.478,65 EUR, stroške davčne izvršbe v znesku 300,00 EUR, torej skupaj dolgovano obveznost v višini 2.778,65 EUR (točka 2 izreka). Pri tem je v isti točki izreka navedla, da omenjene obveznosti glavnice temeljijo na več v sklepu posamično navedenih sklepov Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici in Okrajnega sodišča v Celju, na posamično navedenih odločbah in sklepih Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, na posamično navedenih odločbah in sklepih Medobčinskega inšpektorata in redarstva Maribor, na podlagi posamično navedenih seznamov izvršilnih naslovov FURS, na podlagi posamično navedenih sklepov in odločbe Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, na podlagi plačilnega naloga Inšpektorata RS za delo, na podlagi sklepa in plačilnega naloga Medobčinskega inšpektorata in redarstva Mestne občine Novo mesto in Občine Straža, na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru, stroški davčne izvršbe pa imajo podlago v več posamično v izpodbijanem sklepu navedenih sklepih o davčni izvršbi. Odločila je še, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika, kot je določeno v točki 3 izreka; da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 4 izreka) in da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 5 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so Medobčinski inšpektorat in redarstvo Maribor, Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici, Okrajno sodišče v Celju. Inšpektorat Republike Slovenije za delo in Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve kot predlagatelji organu poslali predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenimi izvršilnimi naslovi. Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovanih denarnih obveznosti, je bilo treba zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik).

2. Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnila. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Toženka navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje obvezne sestavine iz 151. člena tega zakona, pri čemer pa je prisotna pomanjkljivost pri navajanju podatkov izvršilnih naslovov, ki jih specificira na 3. in 4. strani drugostopenjske odločbe. Ne glede na to pomanjkljivost pa ocenjuje, da gre le za pisne pomote, ki ne vplivajo na samo odločitev v stvari in jih lahko organ na podlagi določb 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kadarkoli popravi. Pripominja, da je organ pristojen v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor nedvomno spadajo tudi naložene obveznosti tožniku, pri čemer postopka izvršbe ni mogoče šteti kot obtožbo tožnika brez javnega sojenja. Hkrati pa velja na tem mestu dodati, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe (kar je skladno tudi s sodno prakso1). Glede na to, da z izvršilnimi naslovi odmerjene obveznosti niso bile poravnane v roku, so predlagatelji izvršbe potrdili izvršljivost izvršilnih naslovov in organu podali predlog za izterjavo, ta pa je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijan sklep o davčni izvršbi. Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), toženka pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V predmetnem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni toženke ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Tožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo, toženka pa ne ugotavlja kršitev načel upravnega oz. davčnega postopka. Ugotavlja še, da slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mora izvrševalec sklepa, ko sklep izvršuje, upoštevati izvzetja in omejitve (177. in 178. člen ZDavP-2). Pojasni pa še, da ni pristojna za ustavitev postopka davčne izvršbe, temveč je to v skladu s 155. členom ZDavP-2 v pristojnosti organa.

3. Toženka ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, ki vsebujejo klavzulo izvršljivosti. Tožnik pa tudi ne navaja, da bi terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega akta že poravnal. Zato so neutemeljeni tudi njegovi očitki, da organ pred izdajo izpodbijanega akta ni ugotovil vseh dejstev, potrebnih za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Toženka tako ugotavlja, da je organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, pri čemer organ tudi ni ugotovil očitanih, pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave RS, Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Protokola k njej, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ZDavP-2 in ZUP.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da postopki FURS niso zakoniti, saj ni bilo v skladu z Ustavo RS in EKČP izvedenega nobenega pravdnega postopka, v katerem bi s sodbo ugotovili dolg ter njegovo višino. Poseg v zasebno lastnino brez sodbe sodišča pomeni kršitev z ustavo in s konvencijo pridobljenih pravic. FURS mu ni omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo odločbe (146. člen ZUP) ter ga ni zaslišal (9. člen ZUP). Gre za bistveno kršitev pravil postopka. V skladu s 6. členom EKČP ni bil izveden noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. Ni bila izvedena javnost sojenja na sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter ni bilo možnosti priprave obrambe in zagovora po 29. členu Ustave RS. Sklicuje se na 3., 14., 22. - 27., 33., 153. člen Ustave RS, 1. člen Protokola 7. - 9. člen ZUP ter 5., 6. in 155. člen ZDavP-2. Zaradi neupoštevanja citiranih določb gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258. in 288. členu KZ-1. Hkrati je FURS postopal v nasprotju s 14. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enakopravnost pred zakonom ter 22. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic in enake možnosti. Meni, da ima pravico do povračila škode, povzročene v postopku z neupoštevanjem ZUP, Ustavo RS ter EKČP. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi v celoti. V vlogi z dne 28. 6. 2021 še prereka navedbe toženke.

5. Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega akta.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora je odločitev organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave RS, EKČP in Listine EU.

8. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače. 9. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi (prvi in drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavani zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

10. Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, so izvršilni naslov v skladu s 146. členom ZDavP-2 odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Vse navedene listine so izvršilni naslovi tudi v konkretni zadevi, kot razvidno tudi iz prvo- in drugostopenjske odločbe (3. in 4. stran obrazložitve - drugostopenjski organ je delno dopolnil oz. popravil navedbe izvršilnih naslovov, ki jih je v izpodbijanem aktu podal organ), ki jim tožnik ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu ne ugovarja, tudi ne ugovarja njihovi izvršljivosti in ne dolgovanim obveznostim, ki iz teh izvršilnih naslovov izhajajo, pa tudi ne njihovi višini, zato vsemu navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 11. V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spadajo tudi vse obveznosti, določene v navedenih izvršilnih naslovih iz prvo- in drugostopenjskega akta. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. 12. Tožnik ne v pritožbi in ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovane obveznosti. Posledično ob obstoju izvršljivih izvršilnih naslovov, na podlagi katerega tožnik predlagatelju izvršbe dolguje znesek v višini 2.778,65 EUR, v zvezi s 15. členom Ustave RS tudi niso izkazane kršitve 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola h EKČP, kot to zatrjuje tožnik.

13. Sodišče izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnimi naslovi tožniku naložena obveznost ni bila poravnana v roku, so predlagatelji izvršbe potrdili izvršljivost izvršilnih naslovov in organu podali predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetih predlogov ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

14. Sodišče sicer ugotavlja, da je pravilno tudi stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ni zatrdil, da bi bila navedena potrdila o izvršljivosti izpodbita (in tega tudi ne izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.2 Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

15. Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to so veljavni izvršilni naslovi, opremljeni s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. 16. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče toženke. V predmetni zadevi je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Toženka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov (oz. več njih) ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika.

17. Ostale tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave RS, EKČP in Listine EU, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Tožnik namreč ni pojasnil, razen v delu zasebne lastnine in zaslišanja, do česar se je sodišče že opredelilo, zakaj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, da je bil izdan zadevni izpodbijani akt. Navajal je sicer, da mu je bila zaradi nezaslišanja onemogočena obramba, pri čemer pa sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo. Tožnik pa niti v pritožbi niti v tožbi sicer ni pojasnil, glede česa si v tem času ni mogel zagotoviti obrambe. Glede ugovora, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan brez vsakršnega postopka, v katerem bi lahko neposredno sodeloval, pa sodišče le pripominja, da je bil postopek davčne izvršbe tudi v konkretni zadevi izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

18. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo, saj dejansko stanje v zadevi ni sporno (saj so bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in tožnik dolga ni poravnal). O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP3. Sodišče je zato odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 227/2003 in Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 191/2009. 2 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005. 3 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.