Jedro

Tožeča stranka je svojemu dokaznemu bremenu zadostila, dokazala je obstoj pogodbenega razmerja med njo in toženo stranko, nasprotno dejstvo, da podpis tožene stranke ni bil njen, pa bi morala dokazati tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45505/2013 z dne 15. 4. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka. Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 143,60 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka zatrjevala, da pogodb, na katerih temelji tožbeni zahtevek tožeče stranke, ni sklenila. V dokaz svojih trditev je predlagala, da tožeča stranka predloži nalog za dvig gotovine z dne 21. 10. 2011, splošne pogoje za opravljanje plačilnih storitev in osebni dokument podpisnika naloga. Sodišče tožeče stranke na predložitev listin ni pozvalo, tožeča stranka pa listin ni predložila. Tožena stranka je zadostila svojemu dokaznemu bremenu in je breme dokazovanja obstoja listin prevalila na tožečo stranko. Razlogovanje sodišča, da bi morala tožena stranka v dokaz svojih trditev, da predmetnih pogodb ni podpisala, predlagati postavitev izvedenca grafologa, je napačno in neutemeljeno. Tožeča stranka namreč zatrjuje obstoj pogodbenega razmerja in pristnost podpisa tožene stranke na pogodbah, zato gre opustitev dokaznega predloga postavitve izvedenca grafologa v breme tožeče in ne tožene stranke. Stališče sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da ni sklenila pogodb, je napačno. O zatrjevanem dejstvu, da sta pogodbi res sklenili pravi stranki, ni dokazne ocene in se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče ni ravnalo po 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz sodbe ni razvidno, na podlagi česa sodišče šteje za dokazano dejstvo, da avtomatsko obnavljanje dovoljene prekoračitve sredstev ni bilo dogovorjeno. Iz listin v spisu izhaja, da sta si pogodba o prekoračitvi in zahtevek za odobritev prekoračitve sredstev na transakcijskem računu v nasprotju, zato bi sodišče moralo izčrpno in poglobljeno oceniti obe listini ter navesti, kateri listini verjame in kateri ne. Sodišče je ugotovilo, da iz izpisa prometa izhaja, da je tožena stranka na dan vložitve izvršbe skupno dolgovala 1.945,92 EUR, kljub temu, da so si listine v nasprotju in da iz njih izhaja, da je bilo v dobro računa knjiženih več sredstev kot v breme. V dobro računa je bilo knjiženo 7.298,04 EUR, v breme pa 4.526,26 EUR. Strošek prenosa v izterjavo 5,52 EUR je bil storniran, iz izpisa prometa in stanja po računu št. 9709466457 izhaja, da je stanje 0,00. Iz listine izpis prometa in stanja po računu št. 9609368568 prav tako izhaja, da je stanje 0,00. Iz izpisa prometa, obračuna zamudnih obresti in prikaza skupnega dolga pa izhaja, da del terjatve predstavlja tudi storniran znesek 5,52 EUR, storniran znesek 1,90 EUR in 32,91 EUR zakonskih zamudnih obresti, za katere ni jasno, za katero obdobje so obračunane. Višina stroškov prenosa v izterjavo in stroškov opomina sploh ni izkazana. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, kljub temu, da so zatrjevana dejstva tožeče stranke o višini tožbenega zahtevka v nasprotju z dokazi, ki jih je sama predložila.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker se torej v sporu majhne vrednosti sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbijati, so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje neupoštevne in sodišču druge stopnje nanje ni treba odgovarjati.

6. V skladu s 3. odstavkom 457. člena ZPP obrazložitev sodbe v sporu majhne vrednosti obsega kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno. Ob povedanem je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v dokazni oceni navesti še bolj podrobne razloge, kot jih je dejansko podalo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 11. 3. 2008 sklenili pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa, 18. 10. 2011 pa še pogodbo o dovoljeni prekoračitvi sredstev na transakcijskem računu. V slednji je bilo določeno, da mora uporabnik na dan poteka roka (torej do 18. 11. 2012) izkoriščeno prekoračitev sredstev v celoti povrniti oziroma jo poravnati z novo odobreno prekoračitvijo sredstev. Avtomatsko obnavljanje ni bilo dogovorjeno. Sodišče je pojasnilo, da je to dejstvo razvidno iz zahtevka za odobritev prekoračitve sredstev na transakcijskem računu (A12), zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka že po spornem dvigu (1.500,00 EUR) na pošti, na račun dvakrat prejela celo osebni dohodek, dne 26. 7. 2012 pa tudi nakazilo DURS-a v višini 679,50 EUR, zato je zaključilo, da je šlo za račun tožene stranke, ki je bil odprt z njenim podpisom pogodbe. Navedlo je, da bi, glede na to, da so bili navedeni prejemki prejeti po opravljenih poštnih dvigih, tožena stranka, če bi nekdo zlorabil njen račun, to gotovo opazila, kar velja tudi za mesečne odtegljaje iz naslova sklenjenega varčevanja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dokazi, ki jih je tožena stranka specificirala na list. št. 78 za odločitev o sporu niso pravno pomembni in sodišču tožeče stranke ni bilo treba pozivati na njihovo predložitev. Tožeča stranka je svojemu dokaznemu bremenu zadostila, dokazala je obstoj pogodbenega razmerja med njo in toženo stranko, nasprotno dejstvo, da podpis tožene stranke ni bil njen, pa bi morala dokazati tožena stranka. Sodišče prve stopnje je razloge navedlo (tudi glede dejstva, da je pogodbi sklenila tožena stranka) in očitek, da se sodbe ne da preizkusiti, ni utemeljen.

9. Tožena stranka šele v pritožbi konkretizirano nasprotuje vtoževanemu znesku glede stroškov prenosa v izterjavo v višini 5,52 EUR, glede zneska 1,90 EUR in glede 32,91 EUR zakonskih zamudnih obresti. Navedbe glede teh zneskov prvič podaja šele v pritožbi, zato so tovrstne navedbe prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Te navedbe hkrati predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno. Tudi glede zatrjevanega nasprotja med posameznimi listinami, je ugotoviti, da navedbe niso utemeljene, delno pa so nedopustne. Tako navaja, da je bilo v obdobju od 18. 10. 2011 do 8. 1. 2013 v dobro računa knjiženih 7.298,04 EUR, v breme pa 4.526,26 EUR, torej naj bi bilo v dobro knjiženih več sredstev kot v breme. Vendar pa tožena stranka zanemari, da je bilo že na dan 18. 10. 2011 na računu negativno stanje v višini 2.807,78 EUR, v dobro pa je bil knjižen tudi znesek 1.900,59 EUR, ki je bil prenesen v izterjavo. Tudi na stornirane zneske in stanje 0,00 EUR na računu se tožena stranka sklicuje neutemeljeno, saj s tovrstnimi navedbami poskuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).