Jedro

Prejem dveh anonimnih pisem domnevne vojske za osvoboditev Kosova, za katero tožnik ni vedel pojasniti, zakaj naj bi mu grozila s smrtjo, ne more biti razlog za utemeljen strah za lastno življenje in zato že iz prošnje za azil izhaja kot očitno, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.4.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnjo tožnika za priznanja azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in še odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je menila, da iz tožnikove prošnje izhaja kot očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje in da je prišel v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov, saj je v prošnji navedel, da je izvorno državo zapustil, ker je bil nadlegovan s strani pripadnikov Vojske za neodvisnost Kosova, in sicer naj bi prejel dve njihovi pismi s pozivom, da naj se jim pridruži. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) sledilo odločitvi in utemeljitvi tožene stranke in to v sodbi tudi zapisalo. Strinjalo se je z razlogi za odločitev tožene stranke, do katere je ta po presoji sodišča prve stopnje prišla na podlagi pravilne uporabe materialnega prava in zadostne ter konsistentne dokazne ocene. Menilo je le, da bi morala tožena stranka pojem preganjanja vezati na določbe 9., 6. in 7. člena Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC, saj uporabljeno stališče tožene stranke ne ustreza minimalnim standardom iz citiranih določb direktive. Ta napaka pa ni imela nobenega vpliva pri uporabi materialnega prava.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi. Ugotovitve sodišča prve stopnje so po mnenju tožnika v nasprotju s podatki in dokazi v spisu, saj naj bi tožnik že v tožbi navedel, da ima v izvorni državi težave z ilegalno vojsko, ki se imenuje vojska za neodvisnost Kosova, ki se bori za združitev Albanije. Dobil je dve anonimni pismi, v katerih so ga pozivali, naj se jim pridruži, ker bo drugače ubit. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo tožnika, s čimer je kršilo načelo zaslišanja in bi moralo pritožbeno sodišče že zaradi tega izpodbijano sodbo razveljaviti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 6.3.2006 izhaja kot očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Prejem dveh anonimnih pisem neke domnevne vojske, za katero tožnik ni vedel pojasniti, zakaj naj bi mu grozila s smrtjo, in ki naj bi jih prejel več kot mesec dni pred odhodom iz izvorne države, ne more biti razlog za utemeljen strah za svoje lastno življenje, zaradi katerega naj bi bil tožnik deležen mednarodne zaščite. O Vojski za neodvisnost Kosova, ki naj bi mu grozila, tožnik ni vedel izpovedati ničesar, razen to, da so zamaskirani in da delujejo ponoči. Na podlagi teh tožnikovih navedb v prošnji za priznanje azila je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka imela podlago za uporabo tako imenovanega pospešenega postopka po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil in za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene.

Vrhovno sodišče je v številnih primerih tudi navedlo, da organ, pristojen za odločanje o azilu v Republiki Sloveniji, lahko v tako imenovanem pospešenem postopku odloči le na podlagi podatkov v prosilčevi prošnji in morebitnih drugih dokazov, ki jih prosilec priloži k prošnji. V tem postopku, ki je po svoji pravni naravi skrajšani upravni postopek, prosilca ni treba zaslišati. Ker pa tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel, v čem naj ne bi obstojali razlogi za uporabo pospešenega azilnega postopka, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni razpisalo predlagane glavne obravnave in ni zaslišalo tožnika.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot nedopusten, saj je po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo tako.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.