Jedro

1. Zakon o obligacijskih razmerjih je v 2. odstavku 279. člena dopustil izjemo od načela, da je anatocizem prepovedan, in dopustil procesne obresti. V danem primeru je tožeča stranka (med drugim) zahtevala tudi kapitalizirane obresti do vložitve tožbe, te prištela h glavnici in od vložitve tožbe dalje do plačila zahtevala zamudne obresti. Med strankama ni sporno, da toženec ni plačal obresti (ne pogodbenih ne zamudnih), in da so obresti zapadle. Zato tudi ni ovire, da bi sodišče tožniku nudilo pravno varstvo ne le za terjatev glavnice, ampak tudi za procesne obresti (2. odstavek 279. člena ZOR).

2. V obravnavanem primeru sta stranki dogovorili obresti in obrestno mero tako za čas posojila kot za primer zamude.

- Pogodbene obresti so plačilo za prepustitev rabe denarja za čas, ko je posojilodajalec posojilo dal. Za ta čas lahko posojilodajalec zaračuna dogovorjeno obrestno mero, ki tudi ni nujno, da je ves čas posojilne dobe enaka, vendar le v mejah najvišje dopustne obrestne mere med posameznimi, t.j. ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (1. odstavek 399. člena ZOR).

- Zamudne obresti niso le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna sankcija zaradi škode, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude.

Če pa se stranki v pogodbi za primer zamude vnaprej dogovorita za višino obrestne mere zamudnih obresti, je to njuna pogodbena volja. Seveda pa je prosto dogovarjanje strank omejeno z določili ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oz. njihovih posameznih določb. Ob obstoječih družbenih, zlasti pa gospodarskih odnosih in veljavnem zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ni več podlage za razlago o kogentnosti zakonitih zamudnih obresti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišče druge stopnje se v zavrnilnem delu, v kolikor se nanaša na pritožbo tožeče stranke (3. odstavek izreka in 5. odstavek glede odločitve o pritožbi tožeče stranke) in v delu o pravdnih stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 156.545,80 CHF s pripadki. Delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo protivrednosti 125.258,00 CHF z obrestmi na devizne hranilne vloge na vpogled od 1.4.1991 dalje do plačila, vse po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 64.000,00 CHF po srednejm tečaju Banke Slovenije ter obresti od tega zneska, kot bi jih tožnika povprečno dobila pri bankah v Ljubljani za takšno hranilno vlogo na vpogled za čas od 1.7.1986 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeno sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi podrejenem "tožbenem" zahtevku. Ni sprejemljivo stališče obeh sodišč, da tožnikoma ni mogoče priznati 25% obrestne mere dogovorjenih zamudnih obresti, češ da gre za kogenten predpis in da zato dogovorjene obresti lahko segajo največ do višine zakonitih zamudnih obresti, kar znaša toliko kot obresti za vloge na vpogled. Po 3.odstavku 277.člena ZOR maksimiranje zamudnih obresti ne velja, če so pogodbeno dogovorjene obresti višje. Prav za takšne višje obresti pa sta se pravdni stranki dogovorili. Če bi izpodbijana sodba obveljala, bi bila tožeča stranka oškodovana, ker ji toženec denarja ni vrnil. Če bi ta denar 1.7.1986, ko bi toženec moral dolg vrniti, vezala, bi prejela devizne obresti, kar bi se prištelo h glavnici in ponovno obrestovalo. Ravno zaradi te škode so bile sklepane nove pogodbe. Sodišče je tudi spregledalo 2.odstavek 279.člena ZOR, po katerem je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Najmanj kar bi se moralo priznati tožeči stranki so kapitalizirane obresti od glavnice 64.000,00 CHF za čas od 1.7.1986 do vložitve tožbe.

Tožena stranka je na vročeno revizijo (390.člen ZPP) odgovorila. Meni, da je tožeča stranka spregledala, da se 3. odstavek 277. člena ZPP nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb, saj je zakonodajalec mislil na določilo 2. in ne 1.odstavka 277.člena ZOR. Kar pa zadeva 2.odstavek 279.člena ZOR, pa je potrebno spomniti, da so tožeči stranki bile prisojene zamudne obresti od 1.7.1986 dalje in ne od vložitve tožbe, kar je več, kot če bi tožeča stranka kapitalizirala obresti do vložitve tožbe.

O vročeni reviziji (390.člen ZPP) se Javni tožilec Republike Slovenije ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb ZPP iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka izrecno uveljavlja in tožeča stranka ne uveljavlja nobene.

Sodišče je pri odločanju vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (1.odstavek 2.člena ZPP), kar pomeni tudi na dejansko podlago, ki jo tožeča stranka ponudi najpozneje do konca glavne obravnave. Vse, kar navaja tožeča stranka o škodi, ki jo je utrpela zaradi toženčeve zamude, zatrjuje v reviziji prvič. Gre za novote, katere na revizijski stopnji niso dovoljene (387.člen ZPP). Teh dejanskih navedb tožeče stranke pa revizijsko sodišče ne bi moglo upoštevati tudi zaradi prepovedi, ki jo določa 3.odstavek 385.člena ZPP.

Pač pa tožeča stranka utemeljeno opozarja na določilo 2.odstavka 279.člena ZOR, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (v pravni teoriji in praksi imenovane "procesne obresti"; tako tudi v nadaljevanju obrazložitve).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje (na kar je revizijsko sodišče po 3. odstavku 385. člena ZPP vezano) izhaja, da sta pravdni stranki sklenili 30.6.1986 pogodbo, v kateri sta med drugim dogovorili posojilo v protivrednosti 64.000,00 CHF. Na nižjih stopnjah je bilo tudi ugotovljeno, da sta v letu 1988 in 1990 stranki sklenili še pogodbo o ustanovitvi hipoteke in dodatek k tej pogodbi. To tudi med strankama ni sporno, sporne so le obresti.

Obrestovanje pogodbenih ali zamudnih obresti (anatocizem) je prepovedano, razen če zakon to dopušča (1. odstavek 279. člena ZOR). Zato je pritrditi sodišču druge stopnje, da pogodbenega pripisovanja nateklih obresti in novega obrestovanja tožeči stranki ni mogoče priznati. Ni pa mogoče prezreti, da je Zakon o obligacijskih razmerjih v 2. odstavku 279. člena dopustil izjemo od načela, da je anatocizem prepovedan, in dopustil procesne obresti. V danem primeru je tožeča stranka (med drugim) zahtevala tudi kapitalizirane obresti do vložitve tožbe, te prištela h glavnici in od vložitve tožbe dalje do plačila zahtevala zamudne obresti. Med strankama ni sporno, da toženec ni plačal obresti (ne pogodbenih ne zamudnih), in da so obresti zapadle. Zato tudi ni ovire, da bi sodišče tožniku nudilo pravno varstvo ne le za terjatev glavnice, ampak tudi za procesne obresti (2.odstavek 279.člen ZOR).

Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje (vse v mejah razlage pogodb kot materialnopravnega vprašanja), da je vse tri listine potrebno presojati skupaj, izhajajoč iz osnovne pogodbe z dne 30.6.1986 in iz opredelitve, da gre za posojilno pogodbo med pravdnima strankama. Kot izhaja iz pogodbe (priloga A2, 1.člen) in ugotovitev obeh nižjih sodišč, je bilo posojilo dano v domači valuti in zavarovano z valutno klavzulo, t.j. sedaj tolarska protivrednost 64.000,00 CHF po tečaju na dan vračila. Za pravilno uporabo materialnega prava (2.odstavka 279.člena ZOR) bo potrebno ugotoviti, koliko je neplačanih zapadlih (pogodbenih ali zamudnih) obresti od danega posojila, ter ta znesek prišteti k posojilu, seveda upoštevaje trditveno podlago in meje tožbenega zahtevka tožeče stranke (l.št. 1 in 18) ter tudi pravnomočni del sodbenega izreka, ki se nanaša na obresti za čas od 1.7.1986 do plačila.

Revident v reviziji zatrjuje, da mu gredo obresti (za čas posojila in zamude) po dogovorjeni obrestni meri in se sklicuje na 3.odstavek 277.člena ZOR (sedaj 2. odstavek 277.člena ZOR, novela ZOR iz Uradnega lista SFRJ št. 57/89). Iz pogodbe z dne 30.6.1986 (2.člen) izhaja, da je cena posojila 10% letno, in da to znese skupaj z glavnico 70.400,00 CHF, vse v (tedaj) dinarski protivrednosti po tečaju na dan vrnitve. V 3.členu je bila določena možnost podaljšanja roka vračila do 31.12.1987 ob glavnici tedaj 73.000,00 CHF. Za primer zamude pa sta stranki v 4.členu dogovorili 25% zamudne obresti.

Pred odgovorom na revizijske navedbe, ki se nanašajo na obresti, je potrebno ugotoviti, da v zvezi z obrestmi razlikujemo tri pojme: zamudne obresti, ki se obračunavajo po zakoniti obrestni meri (ko se pogodbeni stranki o tem ne dogovorita), pogodbene obresti in zamudne obresti, ki se obračunavajo po pogodbeni obrestni meri. V obravanavanem primeru sta stranki dogovorili obresti in obrestno mero tako za čas posojila kot za primer zamude.

Pogodbene obresti so plačilo za prepustitev rabe denarja za čas, ko je posojilodajalec posojilo dal. Za ta čas lahko posojilodajalec zaračuna dogovorjeno obrestno mero, ki tudi ni nujno, da je ves čas posojilne dobe enaka, vendar le v mejah najvišje dopustne obrestne mere med posamezniki, t.j. ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (1.odstavek 399.člena ZOR). V danem primeru gre za glavnico, ki se glasi na tolarsko protivrednost tuje valute po tečaju na dan plačila. Zato je mogoče priznati tudi za akcesorno terjatev, t.j. za obresti od glavnice z valutno klavzulo tolarsko protivrednost nateklih obresti po tečaju na dan plačila. Odgovor na vprašanje, kolikšna je obrestna mera (uporaba 1.odstavka 399.člena ZOR), pa je odvisen od obresti, ki se plačujejo za devizne vloge v švicarskih frankih na vpogled. Ker gre za prinosnino (1.odstavek 320.člena ZOR), so odločilne tovrstne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. Ker je določilo 1.odstavka 399.člena ZOR za stranki obvezujoče, ni mogoče priznati 10% pogodbene obrestne mere za čas posojila.

Drugače pa je pri presoji višine zamudnih obresti. Zamudne obresti niso le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna sankcija zaradi škode, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude. Če se stranki v pogodbi glede zamudnih obresti nič ne dogovorita oz. ne dogovorita obrestne mere, veljajo predpisi o zakonitih zamudnih obrestih. V času sklenitve pogodbe je to določal 1.odstavek 277.člena ZOR (Uradni list SFRJ št. 39/85), nato novela tega odstavka (Uradni list SFRJ št. 57/89), ki je imela za poseldico sprejetje Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (nazadnje Uradni list RS št. 14/92). Če pa se stranki v pogodbi za primer zamude vnaprej dogovorita za višino obrestne mere zamudnih obresti, je to njuna pogodbena volja. Seveda pa je prosto dogovarjanje strank omejeno z ugovori iz določb ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oz. njihovih posameznih določb. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč ne uzakonja najvišje obrestne mere zamudnih obresti (277.člen ZOR). Izhajati je tudi potrebno iz Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, ki sicer določa obrestne mere, vendar ne predpisuje ničnosti tistih pogodbenih določil, ki bi se glasila na višje obrestne mere. Če se pogodbeni stranki dogovorita za višjo obrestno mero za čas zamude, kot jo sedaj predpisuje cit. zakon, prej pa določila ZOR in naštetih novel, gre za njuno prosto voljo. Ob obstoječih družbenih, zlasti pa gospodarskih odnosih in veljavnem Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ni več podlage za razlago o kogentnosti zakonitih zamudnih obresti, kot jo je podalo sodišče druge stopnje. Samo dejstvo, da je bila osnovna posojilna pogodba sklenjena leta 1986, pa za razmerje med strankama ni odločilno, saj je veljalo isto določilo 277.člena ZOR. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, toženec pogodbe ni izpolnil. Kot ga zadenejo zanj neugodne posledice sedaj dopustne valutne klavule (t.j. glede glavnice), ga zadenejo tudi posledice glede dogovorjenih obrestnih mer zamudnih obresti. Zato bo sodišče druge stopnje moralo presojati višino v pogodbi dogovorjenih obresti za čas zamude in nato ob upoštevanju 2.odstavka 279.člena ZOR ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo potrebno reviziji ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in vrniti v ponovno sojenje (2.odstavek 395.člena ZPP). Ker je za pravilno uporabo materialnega prava treba ugotoviti odločujoča dejstva (obrestne mere, izračuni kapitaliziranih obresti - vse v mejah tožbene podlage in zahtevkaĐ), je bilo potrebno v celoti razveljaviti sodbeni izrek v tistem delu, ki se nanaša na pritožbo tožeče stranke, čeprav iz obrazložitve sklepa o razlagi 2. odstavka 279. člena in 1. odstavka 399. člena ZOR izhaja, da tožeči stranki ne bo mogoče pritrditi v celoti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3.odstavku 166.člena ZPP v zvezi s 154.členom ZPP.