Jedro

Pobotanje se uveljavi s pobotno izjavo. Čim je ta podana, učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Pri tem je pravno odločilno, da terjatev še ni zastarana, ko je nastala nasprotna terjatev. Zato je mogoče uveljavljati v pobotanje tudi terjatev, ki bi bila ob pobotni izjavi že zastarana. Tako je bilo stališče tako pravne teorije kot pravne prakse o razlagi pravila 1438 občega državljanjskega zakonika, ki ga je potrebno v tem primeru še uporabiti, ker na dan 22.6.1978 še ni veljal zakon o obligacijskih razmerjih. Pri tem je še dodati, da se v postopku uveljavljeno to je procesno pobotanje opravi šele, ko ga izreče sodišče. Strankina pobotna izjava, dana med pravdo, učinkuje šele s sodno odločbo. Od tedaj dalje, ko je pobotanje izrečeno, pa pridejo v poštev pravila civilnega prava o pobotu (ki je navedeno spredaj). Tako tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Zaradi tega tudi pri procesnem pobotanju za ugovor zastaranja ni odločilen trenutek, ko se je uveljavilo pobotanje v pravdi, temveč trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je imela tožnica na dan 22.6.1978 terjatev do toženca v višini 91.970,20 din, toženec pa do tožnice istega dne nasprotno terjatev v višini 81.859,10 din, na kar je po delnem pobotu obstoječih terjatev naložilo tožencu, da mora plačati tožnici ob upoštevanju denominacije dinarja in spremembe denarne enote v Republiki Sloveniji razliko 90.963,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1996 dalje, medtem ko je višji tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je s sodbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je odločitev sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenca O., ki je obravnaval le predračun obrtnika K. z dne 20.2.1978, v katerem je upošteval pohištvo le z belo površino.

Navedeni izvedenec je tako obravnaval samo pohištvo z belo površino, medtem ko o ostalem delu pohištva v njegovem mnenju ni govora.

Sodišče pa je napačno razlagalo tako izvedene dokaze kot navedeno izvedeniško mnenje. V posledici tega je napačen zaključek sodišča, da je tožničina terjatev na dan 22.6.1978 znašala 91.970,20 din. Tega dne je po mnenju izvedenca znašala njena terjatev 141.718,20 din. Druga točka izreka sodbe je v nasprotju s podatki spisa in določbami 337. ter 339. člena ZOR. Stranki ena drugi nista nikoli izjavili pobota. Terjatvi se tudi nikoli nista srečali. Od kje sodišču ugotovitev, da znaša nasprotna terjatev 81.859,10 din pa sploh ni znano. Pri tem opozarja, da je toženec uveljavljal svojo nasprotno terjatev šele 18.6.1986, ko je bila že zastarana. Ob takem stanju je izrečen pobot medsebojnih terjatev v nasprotju z zakonom. Končno pa je tudi stroškovna odločba v nasprotju z določbami ZPP.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej preizkusilo pobijani sodbi nižjih sodišč v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se na podlagi 386. člena ZPP upošteva po uradni dolžnosti. Taka kršitev po njegovi presoji v obravnavani zadevi ni bila zagrešena. Ostale postopkovne kršitve pa se upoštevajo v revizijskem postopku le, če so uveljavljene (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Takih kršitev revizija formalno ni opredelila. Vsebinski preizkus revizijskih razlogov pa daje podlago za sklepanje, da se uveljavlja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker se zatrjuje v reviziji, da ni znano, na čem temelji ugotovitev o višini toženčeve nasprotne terjatve ter da je ugotovitev o tožničini terjatvi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca oziroma podatki spisa. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe (predvsem na 8. in 9. strani), navedlo vse potrebne razloge, ki zadevajo ugotovitve o tožničini terjatvi in nasprotni toženčevi terjatvi in dokazno podlago za te ugotovitve, tako da je možen preizkus miselne poti tega sodišča, zakaj je odločilo tako kot je. Očitek o kakšnih nasprotjih zato nima podlage. Enake ugotovitve veljajo tudi za razloge sodišča druge stopnje.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da revizija ni utemeljena v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Nadaljnja revizijska izvajanja se nanašajo tako na dejanska kot na pravna vprašanja. Čeprav so izvajanja o teh vprašanjih lahko povezana, ker pravilna uporaba materialnega prava v posameznem primeru ni mogoča, če niso ugotovljene vse pravno odločilne okolnosti, se revizijsko sodišče ne more spuščati v ocenjevanje na nižjih stopnjah ugotovljenih dejanskih okoliščin, z eno samo izjemo, ki jo uzakonja drugi odstavek 395. člena ZPP to je kadar je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sodišč nižjih stopenj ostalo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tak primer po presoji revizijskega sodišča v tej zadevi ni podan. Zato je revizijsko sodišče lahko presodilo materialnopravno pravilnost pobijanih odločb le na podlagi na drugi in prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. V navedenih postopkih pa je bilo ugotovljeno, da je bilo po tožencu izdelano pohištvo, kolikor bi bilo kvalitetno, vredno 214.859,10 din, da je tožnica plačala tožencu skupaj 133.000,00 din (razlika med tema dvema vrednostima predstavlja toženčevo nasprotno terjatev 81.859,10 din) ter da je na dan 22.6.1978 znašala tožničina terjatev do toženca iz naslova brušenja, lepilnega traku, demontaže in montaže 4.420,00 din, vrednost belega pohištva, ki ga je treba zamenjati, 62.541,20 din ter manj vrednost ostalega pohištva 25.009,00 din (kar predstavlja tožničino terjatev do toženca v višini 91.970,20 din), da sta tožničina terjatev in toženčeva nasprotna terjatev predstavljali čisti denarni terjatvi in da so bile na dan 22.6.1978 podane vse potrebne predpostavke za medsebojno pobotanje navedenih terjatev do višine, do katere sta se prekrivali, pri čemer pa je ostala nepokrita terjatev tožnice do višini 10.111,10 din. Nižji sodišči sta še ugotovili, da toženčeva terjatev na dan 22.6.1978, ko se je srečala s tožničino terjatvijo, še ni bila zastarana. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je toženec dolžan plačati tožnici nepobotani del njene terjatve. Ta terjatev je po upoštevanju denominacije dinarja in valorizacij ter spremembe denarne enote v Republiki Sloveniji znašala po ugotovitvah nižjih sodišč na dan sojenja 90.963,30 SIT (revizijsko sodišče se v izračun navedene vrednosti ni moglo spuščati, ker ga revizija ne pobija). Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno razsodili t.j. uporabili materialno pravo ko sta tožničinemu zahtevku le delno ugodili in v preostalem delu njen zahtevek zavrnili.

Sicer pa so tožničina revizijska izvajanja naperjena predvsem zoper odločitev o pobotu. Po presoji revizijskega sodišča revizija tudi v tej smeri ni utemeljena. Pobotanje se uveljavi s pobotno izjavo. Čim je ta podana, učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Pri tem je pravno odločilno, da terjatev še ni zastarana, ko je nastala nasprotna terjatev. Zato je mogoče uveljavljati v pobotanje tudi terjatev, ki bi bila ob pobotni izjavi že zastarana. Tako je bilo stališče tako pravne teorije kot pravne prakse o razlagi pravila 1438 občega državljanjskega zakonika, ki ga je potrebno v tem primeru še uporabiti, ker na dan 22.6.1978 še ni veljal zakon o obligacijskih razmerjih. Pri tem je še dodati, da se v postopku uveljavljeno to je procesno pobotanje opravi šele, ko ga izreče sodišče. Strankina pobotna izjava, dana med pravdo, učinkuje šele s sodno odločbo. Od tedaj dalje, ko je pobotanje izrečeno, pa pridejo v poštev pravila civilnega prava o pobotu (ki je navedeno spredaj). Tako tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Zaradi tega tudi pri procesnem pobotanju za ugovor zastaranja ni odločilen trenutek, ko se je uveljavilo pobotanje v pravdi, temveč trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti (več o tem Cigoj: Obligacije 1976, stran 1137 do 1139; Juhart: Civilno procesno pravo 1961, stran 294 in naslednje).

Revizijsko sodišče v skladu z zgoraj navedenim razlogovanjem zaključuje, da je bilo materialno pravo v postopkih na drugi in prvi stopnji pravilno uporabljeno in da zato ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravilnosti stroškovne odločbe pa ni smelo preizkušati, ker stroškovna odločba ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (400. člen ZPP). Neutemeljeno revizijo je zato moralo zavrniti (393. člen ZPP).