Jedro

Ocena, da je obravnavana gradnja brez gradbenega dovoljenja, izhaja iz ugotovitve, da obravnavani objekt ne po dimenzijah ne po umeščenosti na zemljiško parcelo ni predmet gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik pridobil. Upoštevanje vseh teh ugotovitev, ki jim tožnik ne nasprotuje, pa ne pomeni, da gre le za prekoračitev pogojev iz upravnega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjskega objekta največjih tlorisnih dimenzij 14,35 m x 13,95 m z višinskimi gabariti P + M na severu zemljišča s parc. št. 820/1 k. o. ..., ki jo izvaja brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je tožniku naložil, da mora v roku šestih mesecev po vročitvi te odločbe nelegalno gradnjo odstraniti in na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje. Če tožeča stranka v navedenem roku ne bo opravila naloženega dejanja, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njene stroške (3. točka izreka). S 4. točko izreka je odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr. in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ prve stopnje je to odločbo izdal po uradni dolžnosti na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je ugotovil, da je v izreku navedeni objekt nelegalna gradnja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik izjavil, da je investitor dveh stanovanjskih objektov in predložil gradbeno dovoljenje ter projektno dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da se navedena projektna dokumentacija nanaša na stanovanjski objekt „A“ zunanjih tlorisnih dimenzij 10,60 m x 7,50 m in višinskih gabaritov P+M ter na stanovanjski objekt „B“ zunanjih tlorisnih dimenzij 15,04 m x 8,54 m in višinskih gabaritov P + M. Njuna gradnja je predvidena v naselju ..., delno VS 25/6, morfološka enota 2D in delno v območju kmetijskih zemljišč VK 25/1-1 na parc. št. 818, 820/1, 820/2 in 820/3 k. o. ... znotraj meje zazidljivosti.

Iz primerjave projektiranih stanovanjskih objektov „A“ in „B“ ter dejansko zgrajenega stanovanjskega objekta, je upravni organ ugotovil, da objekt nima tlorisnih dimenzij, skladnih s projektiranimi, in ki so bile določene z gradbenim dovoljenjem. Poleg tega obravnavani objekt stoji izven meje zazidljivosti, določene v Odloku o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje Velike Lašče (Uradni list RSR, št. 6/88 in Uradni list RS, št. 40/92, 5/93, 70/98, Uradno glasilo Občine Velike Lašče št. 2/05) oziroma na kmetijski površini. Po ugotovitvah upravnega organa z gradbenim dovoljenjem, ki ga je tožnik predložil, ni dovoljena gradnja navedenega objekta opisanih dimenzij in ne na delu zemljišča s parc. št. 820/1 k. o. ..., ki sodi v območje kmetijskih zemljišč, temveč je dovoljena gradnja dveh stanovanjskih objektov z drugačnimi tlorisnimi gabariti na delu zemljišča parc. št. 820/1 k. o. ..., ki sodi v območje stanovanjske gradnje.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Pritrdil je ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da se gradnja izvaja brez veljavnega gradbenega dovoljenja, in zavrnil pritožbene navedbe, da bi moral upravni organ prve stopnje postopati po 153. členu ZGO-1, ker naj bi šlo za neskladno gradnjo. Pritožbeni organ se sklicuje tudi na opredelitvi nelegalne in neskladne gradnje po 12. 1. in 12. 2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in pojasnjuje, da vložen predlog za spremembo prostorskih ureditvenih pogojev ne spremeni odločitve v zadevi.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločitev inšpekcijskega organa in navaja, da je bilo v postopku nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Meni, da bi moral biti v obravnavanem primeru uporabljen 153.člen ZGO-1, ki določa inšpekcijske ukrepe pri neskladni gradnji. Trdi namreč, da je sporni objekt „A“ neskladna gradnja, ker da so dela delno izvedena v nasprotju s pogoji, ki jih določa gradbeno dovoljenje. V tožbi se sklicuje tudi na geodetski načrt z dne 16. 6. 2009, ki ga je predložil inšpekcijskemu organu. Iz tega geodetskega načrta naj bi bilo razvidno, da je objekt delno umeščen na zemljišče, ki sodi v območje stanovanjske gradnje, delno pa na zemljišče, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Zato naj ne bi držala ugotovitev inšpekcijskega organa, da obravnavani objekt stoji izven meje zazidljivosti, določene po Odloku o sprejemu prostorsko ureditvenih pogojev na območju Velike Lašče. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi upravnega organa prve in druge stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožnik v tožbi sicer trdi, da je v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in napačno, vendar teh trditev ne utemeljuje. Sklicuje se le na geodetski načrt z dne 16. 6. 2009, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da stoji obravnavana gradnja izven meje zazidljivosti, nepravilna. Vendar pa delna umestitev objekta na zemljišče, ki sodi v območje stanovanjske gradnje, v obravnavani zadevi ne more biti odločilna. Ocena, da je obravnavana gradnja gradnja brez gradbenega dovoljenja, namreč ne izhaja le iz ugotovitve, da obravnavani objekt stoji izven meje zazidljivosti, temveč iz ugotovitve, da obravnavani objekt ne po dimenzijah ne po umeščenosti na zemljiško parcelo ni predmet gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik pridobil in da gre zato za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Tožnik ne trdi, da se objekt gradi na zemljišču parc. št. 820/1 k. o. ... tako, kot je predvideno z gradbenim dovoljenjem, ki ga je predložil v inšpekcijskem postopku. Tudi ugotovitvam o dimenzijah obravnavanega objekta ne ugovarja.

Nesporno je torej, da ima obravnavana gradnja največje tlorisne dimenzije 14,35 m x 13,95 m2 in da se vsaj delno nahaja na območju kmetijskih zemljišč. Nesporno je tudi, da se gradbeno dovoljenje nanaša na dva objekta, od katerih nobeden nima takih dimenzij, kot obravnavana gradnja, nobeden izmed njiju tudi ni predviden na delu zemljišča parc. št. 820/1 k.o. ..., ki sodi v območje kmetijskih zemljišč, na katerem je sporna gradnja. Upoštevanje vseh teh ugotovitev, ki jim tožnik ne nasprotuje, pa tudi po presoji sodišča ne pomeni, da gre le za prekoračitev pogojev iz upravnega dovoljenja.

To pomeni, da objekt, ki je predmet tega postopka, ni predmet gradbenega dovoljenja, na katerega se tožnik sklicuje. Ker je po navedenem ugotovitev upravnega organa, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno in ne za neskladno gradnjo, pravilna, je pravilna tudi odločitev o ukrepih na podlagi 152. člena ZGO-1. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.