Jedro

Obsojenec je dal denar S. za to, da ta posreduje pri izvršitelju, da se uradno dejanje ne opravi, torej je dal darilo za nezakonito posredovanje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je V. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 264. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenec iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, naj ga Vrhovno sodišče oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obsojenčev zagovornik pa zaradi kršitve kazenskega zakona in absolutnih bistvenih kršitev ZKP iz 371. člena ter predlogom, naj Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Obsojenec v obrazložitvi zahteve navaja, da sodbi sodišča prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov za obstoj znaka kaznivega dejanja, to je posredovanje, da se ne opravi kakšno uradno dejanje, saj odloga izvršbe, torej tudi deložacije, ni mogoče umestiti med uradna dejanja sodnega izvršitelja. Nadalje obsojenec trdi, da prvostopno sodišče ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali protipravnost v njegovem ravnanju. Vložnik nadalje vidi nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih in sicer, da je iz izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da naj bi S. od K. zahteval 5.000,00 EUR kot plačilo za posredovanje, iz obrazložitve sodbe, da naj bi bil ta denar namenjen sodnemu izvršitelju M. H.. Po mnenju vložnika ravnanje S. ni konkretizirano, zato izpodbijani sodbi pomenita obsodbo obsojenca za nekaj, kar ni kaznivo dejanje. Vložnik nadalje zatrjuje, da je bila ovadba, ki jo je dne 10. 12. 2010 podal zoper S., uporabljena kot dokaz, s tem pa niso bila zagotovljena pravna jamstva iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložnik še zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da do deložacije v obravnavanem primeru ni prišlo, vendar ne zaradi protipravnega ravnanja obsojenca, ampak zaradi dogovora med upnikom in dolžnikom, na to je vložnik opozoril že v pritožbi, vendar na navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Potrdilo o prejemu 5.000,00 EUR z dne 18. 9. 2010 je dokaz, pridobljen s kršitvijo Ustave, saj ob podaji kazenske ovadbe obsojenec ni bil opozorjen na privilegij zoper samoobtožbo, tudi zato sta izpodbijani sodbi nezakoniti.

4. Zagovornik obsojenca v obrazložitvi zahteve navaja, da je obsojenec v zadevi podal ustno ovadbo, saj se je štel za oškodovanca, to bi moralo sodišče bolj kritično presojati pri ugotavljanju subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Obdolženec ni ravnal naklepno, subjektivni znak kaznivega dejanja mu ni dokazan s stopnjo gotovosti. Sodišči bi pri izreku kazenske sankcije lahko uporabili določbo tretjega odstavka 264. člena KZ-1 in obsojencu kazen odpustili, ker tega nista naredili, je zmotno uporabljeno materialno pravo. Nadalje je napačno navedeno, da je obsojenec D. S. znesek 5.000,00 EUR izročil dne 8. 9. 2010 v Ljubljani, v resnici je bilo to v Sežani, kar je pomembno za vprašanje krajevne pristojnosti sodišča za odločanje v tej zadevi. V obravnavanem primeru je premoženjsko korist v resnici pridobil D. S., ki je izkoristil hudo življenjsko stisko obsojenca in ga ogoljufal. Obsojencu niso s stopnjo gotovosti dokazani objektivni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec je S. izročil 5.000,00 EUR za pomoč in svetovanje v postopku deložacije, S. tega ni uresničil, vzel je le denar, ki ga ni hotel in tudi nikoli ni vrnil obsojencu.

5. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca navedla, da zahteva nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko podaja drugačno oceno ugotovljenih dokazov od dokazne ocene sodišča, prav tako pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati nestrinjanja z izrečeno kazensko sankcijo. Tudi pri vprašanju kraja storitve kaznivega dejanja gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato vrhovna državna tožilka meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

6. Obsojenec je na odgovor vrhovne državne tožilke podal vlogo, v kateri ugotavlja, da se je ta izjavila le o zahtevi njegovega zagovornika, ne pa o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti in pa da so navedbe, ki jih je podala v odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika, pavšalne, ter predlaga tako kot v svoji zahtevi in v zahtevi zagovornika.

B.

7. Z izpodbijanima sodbama je bilo ugotovljeno, da je obsojeni K. dal S. 5.000,00 EUR, da bi ta pri sodnem izvršitelju M. H. v izvršilni zadevi upnika Ž., d. o. o., zoper dolžnika P., d. o. o., katere lastnik in zastopnik je bil obsojenec, izposloval odlog deložacije, določene za čas od 21. do 24. 9. 2010. Izpraznitev in izročitev nepremičnine na podlagi sklepa o izvršbi je uradno dejanje, ki ga izvrši sodni izvršitelj v skladu z 221. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Takšno ravnanje, kot ga ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, zato ni mogoče pritrditi obsojencu, da opis inkriminiranega ravnanja ne predstavlja konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 264. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi na strani 6 v tretjem in četrtem odstavku navaja razloge, odločilne za reševanje pravnih vprašanj, to je, da je podano kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obsojenca, zato niso utemeljeni očitki, da dejanje, kakršno je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje in da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o uporabi prava.

8. Obsojenec v zahtevi zatrjuje, da odlog deložacije, kar naj bi izposloval S. pri sodnem izvršitelju, ne predstavlja uradnega dejanja, ob tem pa očitno ne sprejema pravilnega stališča nižjih sodišč, da bi v obravnavanem primeru „odlog deložacije“ po vsebini pomenil, da se uradno dejanje - izpraznitev in izročitev nepremičnine ne bi opravilo. Tudi sodišče druge stopnje je jasno odgovorilo na tovrstne pritožbene očitke v točki 10, in sicer, da je obsojenec dal S. denar za to, da ta posreduje pri izvršitelju, da se uradno dejanje ne opravi, torej je dal darilo za nezakonito posredovanje, kar velja tudi za ugotovitev glede obsojenčevega naklepnega ravnanja.

9. Ugotovitve o domnevnem vplivu D. S. na sodnega izvršitelja ima sodba sodišča prve stopnje na strani 5 in zadnjem odstavku na strani 6, medtem ko sodišče druge stopnje v svoji sodbi v točki 10 potrjuje ugotovitev prvostopnega sodišča, da je obsojencu izročil denar S. zato, da bi ta pri izvršitelju izposloval odložitev deložacije.

10. Trditev, da je bil z upoštevanjem kazenske ovadbe, ki jo je podal obsojenec zoper S., kršen privilegij zoper samoobtožbo iz 29. člena Ustave in g. točke tretjega odstavka 40. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ni bila uveljavljena v pritožbah, zato se na to kršitev vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornik obsojenca v zahtevi zatrjuje, da obsojenec ni imel ne zavesti ne volje, storiti kaznivo dejanje, na kar kaže dejstvo, da je sam podal ustno ovadbo, kar predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotnega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za zatrjevanje, da je obsojenec S. denar izročil le za pomoč in svetovanje v postopku. Tudi zatrjevanje, da je bil denar S. izročen v Sežani in ne v Ljubljani, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča in tako pomeni nedovoljen očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo pri izreku kazenske sankcije določbo tretjega odstavka 264. člena KZ-1, je brez utemeljitve. Uporaba te določbe je fakultativna, sodišče sme storilcu kaznivega dejanja po prvem ali drugem odstavku 264. člena KZ-1 odpustiti, če je ta dejanje naznanil, tega pa v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili.

13. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, saj niso podane kršitve zakona na katere se sklicujeta, oziroma deloma uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Vrhovno sodišče je obsojencu v plačilo naložilo sodno takso v skladu z določilom prvega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP, njeno višino pa odmerilo ob upoštevanju zapletenosti zadeve, trajanja postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.