Jedro

Ker je tožnik vložil tožbo in o zadevi še ni odločeno pravnomočno, je potrebno v skladu z določbami ZUstS pri odločanju o tožbi upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-168/15-9 z dne 23. 3. 2016, s katero je odločeno, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več podlage za to, da se v odmernem postopku ugotavlja posplošena tržna vrednost nepremičnine sploh, s tem pa v konkretnem primeru tudi ni podlage za to, da se (smiselno) kot davčna osnova upošteva ocenjena tržna vrednost nepremičnine iz cenitve, ki jo je tožnik predložil v odmernem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper št. DT 4236-23/2014-391 (06-130-05) z dne 7. 4. 2014 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na promet nepremičnin od davčne osnove 176 175,00 EUR po stopnji 2% v znesku 3 523,50 EUR.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bila pristojnemu davčnemu uradu dne 28. 3. 2014 predložena napoved za odmero davka na promet nepremičnin in kupoprodajna pogodba z dne 19. 3. 2014, s katero je tožnik prodal nepremičnine za znesek kupnine v višini 154 775,47 EUR. Tožnik je kot prodajalec nepremičnine v skladu s 5. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) zavezanec za davek na promet nepremičnin. Davčna osnova je ugotovljena v skladu z 8. členom ZDPN-2 na podlagi cenitvenega poročila, ki ga je tožnik priložil napovedi za odmero davka in iz katerega je razvidno, da je nepremičnina, ki je predmet prodaje, vredna 176 175,00 EUR. Na podlagi navedenega je prodajalec zavezanec za plačilo davka od davčne osnove v znesku 176 175,00 EUR po stopnji 2,00 %, določeni v 9. členu ZDPN-2, v znesku 3 523,50 EUR.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika, v kateri le-ta nasprotuje upoštevani davčni osnovi ter hkrati uveljavlja kot davčno osnovo pogodbeno vrednost nepremičnine, zavrnil kot neutemeljeno. Ob sklicevanju na določbe 8. člena ZDPN-2 ugotavlja, da davčnemu organu glede na dejstva in dokazila, zbrana oziroma predložena v postopku, ni mogoče očitati napačne odločitve. Z ozirom na določbe 8. člena ZDPN-2 sta v postopku odmere davka na promet nepremičnin podani dve možnosti določitve davčne osnove, in sicer 80% posplošene tržne vrednosti po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin ali pa ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine. V konkretnem primeru se je tožnik s predložitvijo cenitve v odmernem postopku smiselno opredelil za drugo možnost. Davčni organ pa pri določitvi vrednosti lahko upošteva bodisi vrednost, določeno v evidencah GURS-a, bodisi tržno vrednost iz cenitve, ne more pa vezati vrednosti nepremičnine na prodajno ceno nepremičnine, kot zahteva tožnik v pritožbi.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je cenitveno poročilo sodnega izvedenca pridobil za potrebe prodaje in lastne utrditve prepričanja o vrednosti nepremičnine, medtem ko je nato nepremičnino uspel na trgu prodati za 154 775,47 EUR, to je za 87,8% cenitvene vrednosti, kar je v danih razmerah na trgu nepremičnin zadovoljivo. Zato je stališče davčnega organa, po katerem je za osnovo vzel cenitveno vrednost nepremičnine in ne tržne oziroma prodajne vrednosti, kot to narekuje 8. člen ZDPN-2, napačno. Napačna davčna osnova je bila nato upoštevana tudi pri odmeri davka od dobička iz kapitala, napačni odločbi pa je tožnik prejel tudi v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Z ozirom na določbe 8. člena ZDPN-2, ki so veljale v času odločanja o odmeri davka na nepremičnine tožniku, je bil davek na promet nepremičnin tožniku pravilno odmerjen, saj je bil, z ozirom na višjo vrednost nepremičnine, ugotovljene po podatkih iz evidence nepremičnin, ki znaša 184 194,40 EUR (= 80% od vrednosti 230 243,00 EUR), odmerjen od nižje vrednosti, ki izhaja iz predložene cenitve, in s tem (v tožnikovo korist) od nižje davčne osnove.

8. Ker pa je tožnik vložil tožbo in o zadevi še ni odločeno pravnomočno, je potrebno v skladu z določbami Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) pri odločanju o tožbi upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-168/15-9 z dne 23. 3. 2016, s katero je odločeno, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več podlage za to, da se v odmernem postopku ugotavlja posplošena tržna vrednost nepremičnine sploh, s tem pa v konkretnem primeru tudi ni podlage za to, da se (smiselno) kot davčna osnova upošteva ocenjena tržna vrednost nepremičnine iz cenitve, ki jo je tožnik predložil v odmernem postopku. Še zlasti, ker iz tožbenih in pritožbenih navedb jasno sledi, da tožnik davčni odmeri na podlagi ocenjene vrednosti ves čas nasprotuje ter obenem izrecno zahteva, da se mu davek odmeri na podlagi (nižje) prodajne cene, ki jo je dosegel za zadevno nepremičnino in ki je razvidna iz sklenjene prodajne pogodbe.

9. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. 10. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.